sreda, oktober 31, 2012

POTI

Samo ščepec nadrealizma ... je tako lepa.


POT

"Opazil sem kako je sedel na vejo spomin na njen glas
Telo mi je nežno zibalo misli
brzojavne žice so bežale
Udarec s kamnom je zazvonil poldne"   Philipppe Soupault (prevedel Aleš Berger)

Ker so naše poti tako raznolike, vijugaste, včasih se vijejo kar v neskončnost, dokler ne trčimo ob oviro, ki nas ustavi, vsaj za trenutek, za en letni čas. Potem se spet zakadimo na pot, pogosto brez cilja, marsikdaj bosi, žejni, razočarani, pa kar rinemo. Glede na to, da sem letos v "Kristusovih  letih (zakaj v množini?)", me do naslednjega poletja nekje čaka nekaj, kar bo spremenilo mojo pot. Tako vsaj pravijo. Nič ne bi imela proti prelomnici, ki se nagne meni v prid. Do takrat si bom sem pa tja privoščila ščepec nadrealizma, kjer je vse mogoče.

Tudi brez ločil in pike se kam pride, če si si kdaj v prsi posadil neznana semena. Ko si zaželiš, da nekaj zrase, in se prepustiš pričakovanju ...

Halpern Deborah, Suave


torek, oktober 30, 2012

Čarobna pustolovščina



Lani v takem času sem kot absolventka učila malčke angleščino v osnovni šoli in v vrtcu. Poleg občasnih inštrukcij je bil to moj edini stik s poučevanjem in ne najbolj uspešen. Malčki so sicer fletni, hitro te sprejmejo in vzamejo za svojega, so pa seveda nabriti in angleščina jih niti malo ne zanima. V prvem in drugem razredu je učenje tujih jezikov kaprica staršev, ki bi radi imeli čimbolj brihtne potomce, malčkom bi bilo pa dosti zabavneje, če bi v popoldanskem času lahko z ostalimi divjali zunaj po igrišču, ali pa v igralnicah pričakali starše. Moteč je že ta časovni okvir; po ne vem koliko urah v šoli in kosilu so že utrujeni. Veliko izkušenj z otroci ravno nimam, nekaj iz Londona, nisem pedagoginja, zato so me precej navijali okrog prsta. Načeloma nočem biti zlobna, še najmanj do otrok, ki imajo pravico biti igrivi, po drugi strani pa moraš slediti učnim ciljem, ki terjajo svoje. Ugotovila sem, da me, če sem strožja, jemljejo še manj resno, pa še sama sebi sem šla na živce, če sem morala na ves glas kričat (not to mention, da hitro ostaneš brez glasu). Še težje sem obvladovala situacijo v vrtcu, kjer sem prevzela dve skupini 4 in 5-letnikov, pred mano je kolegica obupala po dveh tednih. Povedala mi je, da sodelujejo samo, če jih podkupiš s sladkarijami, sicer pa so podivjani in pravi vragci. Ko sem se z njimi prvič srečala, so imeli vsi usta do ušes, eden bolj ljubek od drugega, nekajkrat po tem smo še peli angleške pesmice, ki jih znajo že z youtuba, učbenik je bil razmeroma prijazen, ustvarjalne igrice jih sicer niso najbolj navduševale, čudno so me gledali, ker jih nisem filala s sladkarijami, ko pa smo se zaradi nekega sestanka vzgojiteljic iz naše sobe morali preseliti v kabinet ravnateljice, me je skoraj kap. Najbolj prefrigan med njimi je skorajda zažgal majhno kuhinjico, ki jo je ravnateljica imela za kuhanje kave, v majhnem kabinetu je smrdelo po zažganem kot v kakšni fast food prodajalni, eden je kot opica zlezel na hladilnik, odkoder mu je jakna padla zadaj za omare (in jo je kasneje očka hokejist moral potegniti iz zaprašenega mrtvega kota), poslušal me ni nihče, niti deklici, ki sta bili mirnejši. Poleg vsega so takrat kdo ve kam vtaknili se ključe, ki sem jim jih večkrat vzela, pa ni pomagalo, tako da me je naslednji dan že navsezgodaj poklicala moja nadrejena, lastnica šole, ker jo je zanimalo, kaj se je tam dogajalo; ravnateljica zjutraj ni mogla odkleniti vrat svoje pisarne. Kolikor sem vedela, sem povedala, ampak vseeno je bilo precej divje. Ne samo takrat, tudi kasneje. Naša angleščina je bila na sporedu, ko so šli ostali večinoma že domov, pa tudi sicer, zanje bi bilo dosti bolje, če bi angleščino, če je že potrebna, lepo vkomponirali v vsakdanji vrtičkarski kurikulum. Vzgojiteljice so bolj vešče z njimi, tistih nekaj pesmic, barv, številk itd. pa tudi najbrž znajo. Kruto se mi je zdelo, da jih moram iz njihovih igralnic odpeljati v resno sobo za odrasle, kjer so jih zanimale samo neke kartonaste makete, ki so jih imeli tam slučajno razstavljene, in presenečenja ob npr. Halloweenu, ko jih nisem hotela prikrajšati za sladkosti "trick-or-treat-a". Ugotovila sem, da že pri štirih letih obvladajo manipulacijo, nekateri so kazali tudi znake hinavščine, pa še kaj. Presenetilo me je, kako se sploh ne naveličajo česa, kar se jim zdi zanimivo, čeprav je bilo meni najbolj brezvezno.Takšne reči bi ponavljali v nedogled. Ko so se enkrat naučili strani neba, pa opisati vreme, bi to lahko počeli ves čas, vsakokrat.

Moja učiteljska kariera se je kmalu končala, za mano je te v vrtcu prevzela druga punca, ki je šla po dobrem mesecu raje na izmenjavo na Kanarske, hispanistka, itd. Ni nama bilo jasno, kako se te reči sploh obdržijo, glede na množične menjave "učiteljskega" kadra. Nobena od študentk namreč ni usposobljena za delo s tamalimi, niti anglistke s pedagoške smeri. Tam spoznajo nekaj osnov za poučevanje odraslih, za otroke pa moraš imeti feeling, jeklene živce, ali pa vsaj izkušnje. Pa malo več gradiva, da jih lažje animiraš. Ko še ni mraz, bi bilo zabavneje, če bi jih lahko odpeljala ven, pa nisem smela. Poleg vsega so nori tudi nekateri starši, ki otežujejo delo. Ena se je pritožila, da se je njena hči med mojo uro s flomastri porisala po obrazu in obleki, pa ne za Halloween, ko smo bili "witches & monsters", drugega je k angleščini silil očka, nek ukravatkan bankir, za katerim je mali capljal kot kak zavržen maček in čeprav mu je šlo na jok, ker si ni zapomnil niti pozdravne pesmice, ga očka ni hotel izpisati. Učenje najmlajših nikakor ni mačji kašelj. Sama sem imela povsem nerealne predstave. Prepričana sem bila, da bom zlahka opravila z njimi, jih veliko naučila, zabavala in ne vem kaj še vse. V resnici sem bila pa samo "ta prijazna šička", ki jo ni treba poslušat, na uri pa so potrpeli samo zato, ker smo se na koncu 10 min. igrali "truth or dare", pri čemer so fantje punce izzvali, da skozi okno zakričijo, da so koze (po angleško, seve) ipd.

Zadnjič sem med sprehodom pri cveličarni na polju opazila prav prikupno drevesno hiško. Pomislila sem, da bi kaj takšnega šole in vrtci morali imeti za učenje npr. angleščine. Ne previsoko seveda, da se komu ne bi kaj zgodilo, ampak na tak način bi jim vsaj zares lahko pričarala pridih dogodivščine, ki mora spremljati učenje, če hočemo pritegniti najmlajše. "Magic Adventure" je bil naslov učbenika, po katerem smo delali, a je bil čaroben žal samo naslov. Ves čas sem jim printala razne pobarvanke, igrice in podobne materiale, da bi bile ure zabavnejše, doma preiskala podstrešje, da sem našla svoje stare kocke, barvice, voščenke itd. Iz nič pač težko ustvariš čarovnijo. Meni ni uspelo. Punčke so še najbolj zanimali moji uhani, obroči za lase, in kaj podobnega, fantje pa so na koncu hoteli igrat nogomet.

Danes me je kolegica vzpodbujala, naj na faksu opravim še pedagoške izpite, da bi lahko učila filozofijo. Moj študij je bil raziskovalen, nepedagoški. Dvomim, da bom šla v to, pa tudi še nikoli nisem zasledila, da bi kakšnega učitelja filozofije sploh iskali.

nedelja, oktober 28, 2012

Belo jutro



Sneg prinaša neko vznesenje. Čas nabrekne in se ujame v zanke prostora, da bi bedel nad tistimi, ki ponoči ne morejo spati. Bele oči ima, zasneženi čas. So ljudje, ki sneg vohajo, ko so snežinke šele na poti.

Rada se zbujam v presenečenja. Če so bela in dišijo po zgodbah, še toliko raje. Zadnjič sem v knjižnici s police čisto mimogrede vzela knjigo Potnik in mesečina Antala Szerba. Modrijanova zbirka Nostalgija ponuja več kot s predčasnim sneženjem usklajena dela, tistim, ki zvečer radi zaspijo ob knjigi, ali pa kdaj tudi ob jutranji kavi kaj izbranega preberejo. Szerbova knjiga se bere kot poezija, zapelje v Italijo, kakršne ne poznaš, a vendar veš, da še čaka nate. Ko jo obiščeš, se ti izmakne, obljuba in slutnja pa ostajata. Zgodba o erosu in tanatosu, podana skozi prizmo učenega, svobodomiselnega pisca. Vznemirljiva in temačna v tebi nekaj vzbudi, podobno kot poslušanje kakega Beirutovega  komada.

petek, oktober 26, 2012

Familijski blues

Danes sem nepričakovano spoznala sestrično, za katero sploh nisem vedela, da obstaja. Hči očetovega brata, ki jo je imel s svojo prvo ženo, v familijski krog pa so jo nekako vključili šele po njegovi smrti; spomnim se ga kot malo zbadljivega, glasnega, energičnega jahača, ki sem ga nekajkrat srečala na hipodromu, kamor smo včasih hodili gledat dirke, kjer je s svojim konjem pogosto zmagoval. Njegova hči ima že petdeset let, toliko kot precej mlajša partnerka mojega očeta, in se po smrti svojega očeta, zdaj odlično razume z njegovo drugo ženo. Precej zapletene relacije. Obe, zadnja žena pokojnega strica in njegova hči sta čisto prijetni ženski, s sestrično sva si bojda malo podobni. Po očetovi smrti je prevzela skrb za njegovega konja, ki naj bi bil eden boljših dirkalnih konj pri nas in ga pred njo nihče ni mogel spraviti v red. Po smrti svojega dolgoletnega gospodarja ni sprejel nikogar, ki mu je hotel ukazovati, si ga podrediti, dokler ni spoznal nje, ki ima v sebi nekaj očetovega. Hitro sta se zares povezala, za konja, ki ga je preselila v sosedov hlev, skrbi kot za svojega otroka, tudi jahati se ji pusti, pa pred tem ni bila jahalka. Včeraj je hči te moje nove sestrične s carskim rezom rodila prvega otroka. Z očetom so naju tako skorajda zvabili še v porodnišnico, kjer bi se z nepoznanimi daljnimi sorodniki sploh čudno gledali.
Predčasno sva šla potem še na pokopališče. Prižgat svečki njegovi mami, ki je nisem poznala, niti ona mene. Umrla je dve leti po mojem rojstvu. In mojemu dedku Dušanu, po mamini strani, ki ga prav tako nisem poznala. Umrl je tri leta preden sem prišla na svet. Vem samo, da je mami pravil "sine moj", imel jo je zelo rad in je bil, čeprav je pogosto pregloboko pogledal v kozarec, mehak človek. Njemu sem v zelenje, ki prerašča grob, postavila majhno ikebano, ki mi je padla v oči, ko sva z očetom kupovala žarnice. Opazila sem tudi, da se mu je na grobu sama od sebe zasadila rukola. Kukala je iz pokritega prostora za sveče, kot da bi si ga izbrala za toplo gredo. Oče pravi, da ga za 1. november ne bo nikjer v bližini, ker bo z mojo polsestro in njeno mamo na morju, sama pa imam tudi odpor do gneč na dan mrtvih, ko trume derejo na pokopališča, kar je vsem odveč ... Bolj neiskrenega praznika najbrž ni. Z umrlimi, če te nanje kaj veže, se lahko prideš kaj pomenit kadarkoli, ne pa samo 1. novembra. Za danes in do nadaljnjega imam družinskih relacij čisto dovolj. V bistvu so vsi, ki so mi blizu tu in zdaj, še živi in zdravi.

       na starinski sliki so moja mami in njena brata - strica
 

četrtek, oktober 25, 2012

Spomini

so kot odpadajoče listje, ki z zelene preide v rdečo. S čevlji zagomazimo čezenj, zraven zapiha še veter in ga odnese daleč proč, drugo leto pa se zgodba ponovi. Stopinje v listju, ki ga drevje sleče, da bi se osvobodilo poletnih vtisov, obudijo občutja od nekoč, ko je nekaj odmrlo skupaj z jesenskimi odtenki. Na videz je minevanje mirno, naravno, izraža se večbarvno, vendar se ti srž nečesa, kar je bivalo v tebi z vso težo in lahkoto, vtisne globlje. Tja, kjer so jeseni enake pomladi, zimi in poletju, večletni prehodi pa ne praznijo prostora, temveč skrivoma spletajo svojo večnost. V njej je riba včasih tudi pripovedujoč labod.


kot v Riikkinem svetu

ponedeljek, oktober 22, 2012

Ometanje oblakov

V megli smisel nečesa izpodriva lastno negacijo in ustvarja še skrivnostnejšo nenapovedljivost. Nekaj arhetipskega je v sporni smiselnosti človeškega početja, ki ima svoje vzroke v samo-svojem utemeljevanju, sploh kadar so logične razlage že davno z oblaki odplavale v morje.


Cloud Cleaner, ParkeHarisson

Oblake sta odlično ometala A. Breton in P. Soupault. V Magnetičnih poljih nas recimo označita za "nenehne živali, jetnike vodnih kapljic", ki tekamo po tihih mestih, očarljivi plakati pa nas ne ganejo več. "Včasih nas veter pripne ob drevesa," pravita, "ki jih je sonce ukrojilo. Tedaj se vsi smejemo, pojemo, a nihče več ne občuti, da mu bije srce."

Pravita, da se "zgodovina vrača v priročnik, prešit s srebrom, in najbolj sijajni igralci se pripravljajo na nastop. Najlepše rastline so to, večkrat samci kot samice, in dostikrat po dve skupaj." Jasno jima je, da morata vzpostaviti nov red. "Ko nevihta najbolj divja, se neki list obrne, češ da ne bo več zraven." To ju za trenutek gane. Tudi nas morda. Ko se megla razkadi, se takoj vidimo v ogledalu prihodnosti, kako v steklenih dvigalih tekmujemo, kdo bo prej pri vrhu.

P.S. Če koga zanima, pa ni bral Bretonevega Manifesta nadrealizma, gre pri nadrealizmu predvsem za "neprizadeto igro misli".

sobota, oktober 20, 2012

Naravni krogi

Krasni jesenski dnevi, ki kar kličejo ven, v zeleno, na nebu se bohoti najsubtilnejša modrina, vmes le kak puhast oblaček, ptič na nebu, ki za seboj pušča sledi kot majhna, daljinsko vodena maketa aviona. Kadar se ukvarjam z besedami, pišem, prevajam, grem še raje na zrak, kjer prediham telo in glavo.

Maloprej pri stari graščini pod hribom srečam starejšo gospo, ki zre nekam na streho. Pokaže mi na dimnik in pravi, da sta v njem dve sovi. Pogledam, in res, v odprtinah, kjer se iz dimnika kadi dim, sedita oz. stojita, kaj pa vem, dve sovi in mižita. Gospa pove, da sta vedno tam, razen poleti. In da se ju malo boji, ker da sova pomeni smrt. Debelo jo pogledam in ji povem, da je sova že od nekdaj v resnici simbol modrosti, ne pa smrti. Nejeverno me gleda in se poslovi. Razveselim se novih dveh prijateljic, ki ju bom srečevala na svojih skoraj vsakdanjih poteh.

Tudi sicer je ta čas daleč najprijetnejši za sprehode ali pa pohode po gozdovih, hribčkih, čez travnike. Barvna paleta drevesnega listja je krasna. Od zlato-rumene, oranžne, do škrlatno rdeče, rožnate, vijolične. Sonce je toplo kot strastni poljubi, mir pa najboljši spremljevalec pri oblikovanju misli. Zgodbe ponavadi vzamem s sabo na sprehod in šele naknadno, napišem jih že prej, razberem pomembne detajle. Včasih pa so sprehodi super tudi, če svoje misli fecljaš sam pri sebi, ker oblike ne rabijo. So čisto v redu tudi nejasne, razpršene in prav takšne želijo ostati.

V zgodbi, kjer na havajskem otoku Kauai, v zalivu Hanalei, morski pes mlademu surferju odtrga desno nogo, preberem zanimivo Murakamijevo misel, da se lepe reči - tak je tudi ta otok, včasih obnašajo divje in terjajo žrtve; to policist pove fantovi mami, ki tja prileti iz Tokia, da bi identificirala sinovo truplo. Njen sin se je pač vrnil v naravni krog vsega. Poleg tega morski psi sploh niso ljubitelji človeškega mesa, v zalivu so se zadrževali zaradi želv, med njimi pa se očitno najde tudi kak čudak, ki ugrizne na slepo in takoj, ko okusi meso, ki mu ni všeč, odplava proč. Večina napadenih tako preživi, sicer brez noge ali roke, pa vendar. Umrejo ponavadi tisti, ki jih zajame panika in zaradi tega utonejo; tako je bilo tudi z njenim sinom. Od šoka je doživel srčni zastoj, se napil oceana, in utonil.

Narava nam veliko daje, če jo znamo ceniti. Svež, zdrav zrak, s katerim se lahko opijamo, barve, s katerimi crkljamo čutila, mir, v katerem se nam bistrijo utrujene, ali pa oplemenitijo prazne misli in še marsikaj. Je pa tudi kruta in si sem pa tja brez razumljivega razloga vzame kako žrtev.



sreda, oktober 17, 2012

Zasanjan Burano



V tako lepem dnevu, kot je današnji, reči in ljudje dobijo oči. Obzorja se razjasnijo, vse se zdi sveže in še nezasvinjano. Zdi se, poudarek je na tem. Moja muca domov ponosno nosi duše mrtvih ptičev, ki jih vneto in natančno ocufa, da perje leti na vse strani, ko se sama zadovoljno oblizuje in nastavi sončku. 
Burano v sobotnem vrvežu kar kipi od nevsiljive življenjskosti. Vsaka uličica diha, po kanalih počasi vijugajo ravnokar zbujeni čolniči, otroci osedlajo svoje bicikle in se razigrano podijo po svojem otoku. Tam se tudi zdi, da si nekje drugje, na komajda resničnem koncu sveta, ki se oblači v pastelne barve in ljudje ne počnejo nič drugega, kot da ližejo kremne sladolede, pijejo kapučine in se sladkajo s še toplimi cookiji, ki se ti na jeziku kar lepijo od medu in užitka. No ja, vemo, da slovijo še vsaj po izdelavi čipk. Kmalu zavihajo rokave kuharice z dolgimi kitami in se iz ljubkih trattorij vsenaokrog razleze vonj po carbonara špagetih, školjkah, ribah in podobnih dobrotah. Nobene gneče ni, sem pa tja se ob kanalih sprehodi kak radoveden turist z zadovoljnim nasmeškom, ki se naje že pisanosti, ki mu preplavi čute. Od daleč nekje slišiš zasanjano klavirsko glasbo, ki se meša s pripovedovanjem o ženah, ki so te čudovite hiške prepleskale zato, da bi njihovi možje, ko so se vračali domov s trgovskih poti, te so se v družbi steklenic rade tudi zavlekle vse do naslednjega jutra, svoj ključ vtaknili v prava vrata. Lepa gesta, da zaradi z ljubeznijo pobarvane hiške veš, da si zares doma.

torek, oktober 16, 2012

Slepi kot krti

Ljudje so brez oči.
Poslušajo in prikimavajo,
okušajo, ne zaznajo grenkobe,
vonjajo, ne ločijo smradu
od dišav,
včasih se dotaknejo, bežno,
a ne vidijo,
da jim zmanjkuje tal
pod nogami,
zato se njihova pot
v dežju predčasno
konča v podzemlju.
Zdi se mi, da tam
ob četrtkih nekdo igra na violino,
gostom pa postrežejo z limoncellom.
V temi so vsi lepi
in njihova koža diši po humusu.
Zborovodja v desnici z zastavo
usmerja na površje,
a ga nihče ne vidi,
njihove usode se
zaletavajo ena v drugo
in rojevajo nove slepote.
Dež jim spodaj
ne pride do živega.


René Magritte, "The Lovers"  (The Pleasure Principle)

"He was very happily married, and never went mad or broke. No wonder his paintings were so twisted ..."





ponedeljek, oktober 15, 2012

K

Danes je vse na k.
Preveč kave, krokodilje spremljevalke,
pesnica Maruša, ki se piše Krese
in njene misli o norosti.
Kostanji in kolovrat,
tečne kavbojke,
kolobocije brez reda.
In križ.
V Benetkah je še več k-reči,
ki te po zavitih kanalih
odpeljejo naravnost v naročje duha Casanove,
ki se bere s "k".
Nisem vedela, da je bil
pravi poliglot in učenjak,
seveda tudi kalkulant,
beseda kadarkoli se mu je vtkala
v kravatno rutico,
da je na krilih krokarja,
ki se je stalno družil s Tisnikarjem,
med kardinali in lopovi
poletel v kruto večnost.


četrtek, oktober 11, 2012

Kozmična klofuta

Ko se dlje časa obešaš po vejah, ki so si med seboj skorajda enake in misliš, da ti dajejo potrebno oporo, v resnici rabiš ravno obratno. Spustiti se moraš, pasti, se prepustiti vsemu, kar ničesar ne obljublja. Prisluhnit muziki, ki je ne poznaš. Se nastavit presenečenjem, ki te sklofutajo, ne pa božajo!

Hombre Cosmico, J. Gurvich

sreda, oktober 10, 2012

Figuralna vzmet


Yvonne Boag


Vedenje, da nekdo nekje prav zdaj
ustvarja nekaj, kar bo mnogim
v oči naslikalo lepša jutra,
pomirja.
Ženska s predpasnikom
svojim kuha ljubezen,
mož s trobento pa jim
igra in je,
kot da bi prisluhnili
ribam, ko zapojejo tako naglas,
da jih ponese nad gladino,
kjer se s perutmi pobožajo
in si pomežiknejo.
Veselje brez pompa
razneži vse tiste,
ki z vojaškimi škornji
lomastijo v dežju,
da bi na samotnih poteh
srečali prave odgovore.

nedelja, oktober 07, 2012

V veliki kaplji

Pozno popoldan zunaj čista tišina.
Z vseh strani neba razpeta
opna časa
poka od lenobe.
Zagrmi in ulijejo se težke kaplje.
Zagledam se v eno, ki pade na
majav paradižnik sredi vrta,
zamižim in si jo predstavljam
veliko kot hišo.
V njej je polno sob,
ljudi, dogodkov.
Vidim reči, ki jih več ni in si najbrž
nikoli več ne bodo podobne,
četudi jim vdihnem žive spomine.
Vidim hrepenenje, grozo,
in množično apatijo,
ki se duši v lastni otopelosti.
Zgoraj je nekdo ravno slekel svoj karirast suknjič
in iz kovčka zlaga popotne vtise.
Po steni leze kosmat pajek,
nekdo ga bo zmečkal v robcu.
Dekle bi v sobo rado parkiralo
kolo, pa ne gre.
Poleg vsega je v kaplji še za cel bazen
mrzle vode, morda
je pred vrati poplava,
ali pa neučakana luna, ki hoče za vselej
opraviti z dnevi.
Odprem oči.
Po cesti mirno
vozijo avtomobili,
drevesa se počasi pozibavajo
v vetru.

petek, oktober 05, 2012

Frače in valček

Oči že komaj kaj vidijo, luč, ki na posteljo polaga najmehkejšo svetlobo, je že zdavnaj crknila, žarnica, ki bi jo morala zamenjati, je tako nenavadne dimenzije, da si jo moram napisati na listek in jo spraviti v denarnico, da jo nekoč morda res tudi kupim. Nocoj naj bi bila na nekem koncertu, a je beluga, ki naj bi me tja zapeljala, tudi tokrat zatajila, pa nič hudega. Dovolj drugega dela, celo H. M.-a sem malo odstavila.

Kar sem ravnokar prebrala, boste tudi vi. Ne bom navedla niti naslova niti avtorja.

"Lepa je, a ne zavoljo pravilnih črt, temveč zavoljo nečesa samosvojega. Učinkuje samozavestno in harmonično. Oko obstane najprej na mirnem, zaupljivem, zračnem in nekam čistem izrazu obraza, na katerem leži obljuba globine. Ko smo pozneje stali ob ograji in gledali naselja, ob katerih je ladjica pristajala, sem ji bil hvaležen, ker se ji ni mudilo razkazovati duhovitosti ali utrudljivo sentimentalnost ali zadržanost, ničesar od vsega tega, kar ljudje ob prvih srečanjih dajejo drug drugemu. Bila je, bi rekel, do prave mere neposredna, prav nič napeta in imela je tisto redko sposobnost, da je okoli sebe ustvarajala ozračje zaupanja, v katerem se človek počuti lahkotno." Zanimiv opis (za vzet ga v posteljo) nekoga, ki ga ne poznaš. Ti so ponavadi precej povedni, a nezanesljivi. Kot streljanje s fračo. Lahko zelo dobro meriš, imaš mirno roko in oster pogled, pa vendar ne zadaneš, kar ciljaš ... Sicer se pa ponoči ne strelja, saj vem. Raje bom kar v leže in miže zaplesala valček.

četrtek, oktober 04, 2012

Štrikana Koromandija

Ko padejo prve snežinke,
si moški oblečejo štrikane
črne puloverje na puli.
Ko jih slečeš,
so lahko povšter,
v jasnih nočeh nanj
popadajo tudi mini zvezde,
da jih poližeš kot
limonove bonbone.
Vanje lahko zaviješ dojenčka.
Ali pa z njimi
pogreješ negotovo misel,
ki iz dneva v dan brezciljno tava
in zmrzuje, ko se sanje
že odtihotapijo na čolne.


Hormonska tehtnica


S hormoni je kot z živino na pašniku. Če ni vetra, da jo prečeše podolgem in počez, obvisi nekje vmes in ne da od sebe nič. Tisti, ki jih mesečno ne obliva kri, ne vedo, o čem govorim in naj kar lepo v miru zobajo grozdje ...

----

Soočenja.
Nekaterim je namenjeno, da jim reči, ki jih počno in ljubijo, niso dosegljive.
Mogoče so prav zato lepe.
Napol izmišljene.

torek, oktober 02, 2012

brez zemljevida


... včasih si moraš sezuti čevlje,
da brez vmesnih plasti začutiš,
kje si ...