nedelja, december 30, 2012

Inštalacija sanjačev


Prebujanje v domači, že dobro uležani postelji, predstavlja neko posebno zavetje, ki ga ceniš samo, kadar imaš rahlo porušen utečeni bivalni ritem; s preseljevanji narodov npr., prenočevanji tu pa tam itd. Današnje jutro je bilo, zdaj je že dopoldne, kot prebujenje v neki zoni beline. Ko sem dvignila ruleto, mi je ostra belina skoraj porezala oči. Prav zamižat sem morala. Slana, megla, gost oblak zaslepljajoče beline, kot da bi jata belih golobov na nebu spletla gosto koprenasto zaveso in jo spustila dol nad strehe naselij, nam pokradla oziroma vanjo kot v mrežo ujela naša očesna zrkla in potem iz njih naredila inštalacijo. Mogoče lovijo le oči zasanjancev, sanjačev. Inštalacija iz oči nam podobnih bi bila najbrž zelo vizualno plodovita.
Pomislila sem tudi, da ne bi mogla živeti v zakajeni hiši. Se pravi, kjer notri kadijo. Ne maram, da se vonj po dimu razleze v zavese, pohištvo, še v stene, da ne govorim v obleke, lase, ne nazadnje v kožo. Bivalni prostori, v katerih se kadi, so polni neke za kratek čas lahko privlačne dekadence, ki pa začne dražit grlo, meni napolni vso glavo in sem od nje zadeta že navsezgodaj. Pa ne na dober način. Na način nečesa temačnega, ki vleče dol, kar ni ravno dobrodošlo. Prostori morajo biti polni zraka, dobro prezračeni, odraz misli, dihanja in ne dima. 
Že leta fantaziram o Maroku, potem pa že zjutraj naletim na tole povezavo, ob kateri se mi osuši grlo. Moje oči se zagotovo enkrat srečajo tudi s podobami te krasne dežele. Mogoče se mi je z njimi prebudila novoletna želja.
Še malo jutranje glasbe. Vasko mi je sicer bolj všeč z zaprtimi usti, lepo na svojem inštrumentu, ta komad pa je vseeno fin. Veselje jih je gledat, ne samo poslušat.


sobota, december 29, 2012

Prijateljice, ljubice, drolje ...

modrooka Micka ob lepi zavesi, ko si naveliča brusit krempeljce

Prednovoletni ženski gatheringi. Kolegici, s katerima smo skupaj hodile že v OŠ, onidve leto starejši od mene, smo bolj ali manj na vezi že dobrih 15 let, še več in zadnje čase pridno negujemo občasna srečanja; spomnimo se vsaj rojstnih dnevov in podobnih prelomnic, kakršna naj bi bilo tudi novo leto. Ena ima že malčka in skoraj moža, z drugo se itak veliko druživa in ima tudi že skoraj moža, poudarek na skoraj, v bistvu je predvsem ljubimec in kompanjon, vsaj on njo naziva z "ljubica", v posvetilih v knjigah npr. No, včeraj smo šle nekaj pojest, kozarček je vodil k drugemu in tretjemu, potem sva midve brez otrok že vabili tretjo, ki ji ni tako izi spat brez njega, naj gre z nama "na kmete", da se bolj  zares poveselimo. Zadevo sva na koncu izvedli v dvoje, no, v družbi enega ljubčka, kar pa tudi ni tako slabo. Včeraj je bilo noro lepo, jasno nebo, že popoldan magično vijolično, zvečer polno zvezd, pa še polna luna. Mucki, Liza s skafandrom okoli glave, po operaciji je prav hecna, že čisto živahna. Ob treh zjutraj se je kot mali vesoljček s satelitom na glavi tiščala k meni v posteljo v dnevni sobi - raztegnjen kavč, kjer sva midve nadaljevali, ko gredo tisti, ki v sob. pridno delajo - pametujejo za mikrofonom, že spat. Bilo je fino, izi in domače, danes pa rahel glavobol, kljub galonam kave in sprehodom po čisto svežih travnikih, kjer srečaš samo kakšen traktor in iz hlevov slišiš mukanje krav in bikov. In se moji šajni rdeči Martensi prvič konkretno umažejo; krst mora bit. Liza noče lulat s skafandrom na glavi, na sprehodih ji nujno dela družbo tudi Drolja, zunanja muca, ki spi v škatli z zaveso, pritepenka, luštna, ki prav po človeško komunicira, non stop rojeva, med poskakovanjem, ko sledi psu, miga z rito in se premika graciozno kot balerina v belih kosmatih copatkih. 
Nocoj na bi šle še na Čompe, pa je domačnosti nekako bilo že dovolj, human fish itak smo, in to v hairy izvedbi, forma peša, danes samo še oddremam kakšno, pa bo. Prednovoletna srečanja so zagotovo boljša od novoletnih. Tudi letos nič ne planiram. Plani ponavadi vse skazijo, sploh pa je 31.12. samo dan, ko se nekaj zaključi, nove dogodivščine pa prav lenobno že kukajo skozi vrata, okna, dimnike.

Lahko noč.

torek, december 25, 2012

Navigacije ob koncu leta



Zjutraj se mi je pogled ustavil na polici, kjer počiva spominek s Kefalonije, ročno izdelana lončena vaza, vrček, kaj pa vem, s poslikavo Afrodite. V bistvu replika starogrških amfor (lepa beseda, amfora), v kakršnih so nekdaj shranjevali olje, parfume in razne druge drobnarije. Včasih gotovo niso bile tako načičkane. Moja je majhna, bolj primerna za čašo. Morda bi iz nje lahko nazdravila oz. se poslovila od umrle sorodnice (danes je lepo mirno zaspala). Originalne so običajno porisali z živalmi, lovci, kasneje s človeškimi opravili, te, novodobnejše, so prirejene okusu turistom - poslikane z najbolj prepoznavnimi simboli stare Grčije, med katere spada tudi grška boginja lepote, ljubezni, užitka, rojstva, poznana tudi kot Venera, gospodarica Cipra in še kaj. 
V neki zgodbi, ki sem jo brala, otrok hoče vedeti kaj je ogabno minus ena, oče pa nima pojma, kako naj mu na to odgovori. Sprašuje se tudi, kako ne bi umazal lepih trenutkov. To nam gre sploh zelo dobro od česarkoli že. V dialogu otrok z odraslimi dostikrat ni jasno, kdo več ve oz. dlje vidi. 
To že od nekdaj zaposluje: videti dlje. Ni povezano z vedenjem, načitanostjo ipd. rečmi, v svojem bistvu je bolj preprosto. Opraviti ima s čistostjo v smislu naivnosti, nepremočnega pohlepa po vedenju. Z leti nam veliko reči zastre pogled in marsikdo postane zelo omejen, komajda še kaj vidi, čeprav ve več. Voha komajda še. To želim vsem že letos, drugo leto, zmeraj in povsod. Da bi videli dlje. Predvsem tistim, ki si tega želijo. In da bi znali spretneje navigirati skozi življenje.

ponedeljek, december 24, 2012

Lubenično sonce idr. reči

Drznem si trditi, da je eden mojih neočitnih talentov odkrivanje že odpisanih knjig, s katerimi se znam zabavati. Ne vem, kako bi bile všeč komu drugemu, kar tu nima veze. Tako kot nekateri npr. v retro shopih z vse sorte kramo najdejo kake hot deal vinilke, jaz v lokalni knjižnici (in tudi v kakšnih krajih, kjer sploh ne razumem jezika tamkajšnjih bralcev), najdem fine knjige. Nekatere privabijo z naslovnico, druge z vonjem, pri kakšnih pa enostavno vem, da so prave, čeprav ne poznam ne avtorja ne vsebine. Ena trakšnih je npr. Brautiganova Lovljenje postrvi v Ameriki + V lubeničnem sladkorju + Splav. Pri tej me je privabil naslov V lubeničnem sladkorju in, jasno, nisem se zmotila. Tip je čisti unikat, pisal je pesmice, zgodbice, reči, ki so mi všeč. Ena od pesmic gre npr. takole (je tako preprosta, da res ne rabi prevoda):

15%

she tries to get things
out of men
that she can't get
because she's not
15% prettier

Ali pa tale:

Discovery

The petals of the vagina unfold
like Christofer Columbus
taking off his shoes.

Is there anything more beautiful
than the bow of a ship
touching a new world?

Zgodbice so kratke, komaj stran dolge, in vsaka zase celota. Kot opombe h mesecem koledarja recimo. Samo lepše. Bolj duhovite. Nežnejše v svoji neodvitosti. Eni je naslov Lubenično sonce in je o jutrih, ko se prebuja ob neki punci in skozi okno prodirajo sončni žarki. Pri njih je sonce, pravi, vsak dan drugačne barve. Enako je z lubenicami. Od rdečih v ponedeljkih, do rjavih v nedeljah. Najraje ima četrtke, ko so lubenice črne in brezzvočne. Pa zelo sladke. Živel je nekdo, ki je iz takšnih - črnih in brezzvočnih, sestavljal ure, ki so molčale. Naredil je kakšnih 6, 7 molčečih ur in izdihnil, ena pa mu še vedno visi nad grobom (z jabolčne veje in niha v vetru; časa seveda ne meri več). Ko o tem razmišlja, si zavezuje vezalke, pa tudi Pauline se že zbudi. Reče: "Živjo," in si pomane oči. Pove, da gre skuhat zajtrk. In to je to. Zgodba je tako lepa, da bom nocoj z njo spala. Nič ji ne manjka. Če se že sama nobene ne spomnim, imam ob sebi takšne, ki so super družba.



Ni slabo, imeti tak talent.

sobota, december 22, 2012

Ko zacvetiš


Kadar se z licem stisneš k drugemu licu, je kot da ti v srcu (odsev je viden tudi na obrazu) vzcvetijo travniške cvetlice. Tudi če o tem samo razmišljaš pod toplo deko. Imaginarno cvetje diši po prozornih češnjah in malo spominja na zimske svetilnike na odprtem morju, ko sicer svetijo, njihova barva in moč pa sta šibki, prizanesljivi do počivajočih ladjic v pristanišču.

petek, december 21, 2012

V zraku prevrat

V zraku obljuba protestnega prevrata
premeša poulični mraz.
Izgubljen pes tava po pločniku, voha neuporno
psico, s katero bi se šel živalske igrice.
Ljudje zahtevamo dostojnejše življenje,
uporneži so nam, za razliko od psov,
kvečjemu izziv.
Hočemo alternative, v novo leto
vstopiti brez rezervnih žarnic v žepu plaščev -
ker je povsod taka tema.
Hočemo se obkladati z idejami,
pa četudi so naivne kot
najdrznejši umetniški projekti.
Hočemo, da srčnost obrodi,
da nam je suroveži
na trdnih stolčkih
ne zatrejo že v kali.
Hočemo, da tisto pristno preživi,
priskutno in prepoceni pa poklekne.
Hočemo vodne balone namesto orožja,
vodilne naučiti sprejemati igro -
prekiniti nadaljevanje njihove, ki nikamor ne pelje.
Hočemo klimo, ko bodo besede
z govorniških odrov
znale sestopiti na tla in z nami
razprtih kril
zaplesati ples prihodnosti.


sreda, december 19, 2012

Sanjski ekskurzi





Dalijeva litografija Dream Passage, ustvarjena istega leta, ko sem prijokala na svet

Kadar se mi znotraj »dogaja«, tudi sanjam intenzivneje. Sinoči, nisem se še dobro zbudila, sem zaspala zgodaj in se zjutraj zbudila pozneje kot sicer, precej zalimana. Kot da bi spala samo tri ure. Tovrstnim globokim spancem, ko kar zmanjkuje tal za prebujenje, že skoraj odgrneš kovter, stopiš na tla, si obraz zbistriš s hladno vodo, pa kar ležiš, že napol prebujen, zagotovo pripomore tudi pms-ična omotičnost. Ti ženski ciklusi so pravo čudo. Lune in to. Naša telesa kot magnet za lunarne spremembe. Se mi zdi, da vse bolj zaznavam vse te reči, včasih jih nisem.
No, kakorkoli že, nocoj sem v sanjah neumorno potovala. Sanje niso bile zmešane, razdrobljene, niti se jih ne spomnim prav plastično, z mano bolj od natančnih spominov ostanejo občutja teh; po njih se lažje orientiram. Enako je s knjigami in rečmi, ki se me kdaj zelo dotaknejo. Ne znam jih natančno obnoviti, spomnim pa se občutka, kako so mi zlezle pod kožo. To mi je mogoče celo bolj pomembno in verodostojno.
Prebudila sem se skratka kar utrujena od dolge poti. Potovala sem v času, brez plovil, letečih preprog ipd. letečih predmetov. Švigala kar z mislimi, kolikor to sploh so še misli, kadar spijo. In tudi s telesom. Premikala sem se, pa najbrž ne samo po našem planetu, krajev vsaj nisem prepoznavala kot zemeljskih. Pokrajine so bile bolj plinaste, kot trdne. Oblačne, a ne temne. V bistvu mi je bilo lepo. Samo oblizniti horizonte okoli sebe, morda kje pustiti kako stopinjo, ukrasti delček tamkajšnjega, naslednji trenutek pa biti že čisto drugje. Občutek teh premikov je bil zelo lahek. Tudi plinast pravzaprav. Mislim, da nikjer ni bilo ljudi, niti drugih živih bitij, ne spomnim se jih. Nekakšni izleti v neznano, ki tako tudi ostane. Ne pusti sledi že spoznanega, temveč ostane kot bežen odsev nečesa v ogledalu. Vidiš, da se je nekaj premaknilo, švignilo mimo tebe, v ogledalu si zaznal nek odsev, ne veš pa, kaj je bilo, niti nič drugega. Ja, tako je bilo moje potovanje. Zračno, časovno nezamejeno, v bistvu je čas neznansko poskočil, če sem v eni noči bila povsod. Mogoče bom šla spet, po istih poteh, si za posamezne postaje (tokrat sploh niso bile postaje, bolj sem potovala le mimo) vzela več časa in s seboj prinesla tudi določena izkustva. Tokrat je to le neoprijemljiv občutek nečesa plinastega, oddaljenega, čeprav dostopnega, a ne konkretnega. Ko skušam razumljiveje artikulirati nocojšnje sanje, se mi zdi, da je v njih malo Tarkovskega; zaradi gravitacijskih neredov. Niti ne vem, če sem odpotovala zaradi želja. Vem, kako je z izpolnitvami želja - nezadovoljivo početje. Ni pa bilo v zraku pretnje česa zloveščega in ko sem prispela, budna sestopila na tla, se odkrila, nisem imela občutka neizpolnjenosti. Sanje so vedno pač nekoliko odsotne in najbrž jih nima smisla predstavljati kot razumljive. Zato pa so tako zelo vabljive (vsaj sanjajočemu).

torek, december 18, 2012

Harmonično gnezdo


Včeraj sem opazovala veliko zelenomodro papigo v kletki. Naprodaj je v trgovini za male živali, nisem pogledala, koliko stane. Kot moka in olje v trgovini. Mislim, da ji je tam zelo neudobno, čeprav je njena kletka skoraj zlata, prostorna in opremljena z vse sorte ropotijo, ki jo ptice zagotovo ne potrebujejo, niti ne marajo. Zvirala se je z glavo navzdol, na lep črn jeziček ovijala neko vrv, ki ji visi z gugalnice, kot da se bo z njo kar zadavila. Malo stran so v ograjenih kletkah še druge ptice, ki nonstop vreščijo. Tej so šle zelo ne živce. Bolj so se drle, tesneje si je navijala vrv okrog jezika. Ko sem jo ogovorila, z glasom, ki je sicer rezerviran za mojo mačko (vem, kakšen ji je najbolj všeč), je skoraj zamižala in izpljunila vrv. Nežno se je zagugala in me poslušala. Najin pomenek je bil zaupen, ne bom ga razkrila. Prav hudo mi jo je bilo pustiti v tisti džungli. Imela bi eno tako. Gotovo bi se z mano tudi pogovarjala. Samo z mačko ne vem, kako bi se ujeli. Papige namreč ne bi zapirala v kletko. 


nedelja, december 16, 2012

Zaradi vijoličnega neba

V zaprt dežnik se je skril stari del mesta pod vijoličnim nebom.
Odprem ga in s poljubom vsrkam zvonike.
Veličastno zvonjenje mi iz grla prikliče
uročeno melodiko, 
ob poslušanju katere se sove
ponoči najraje odpravijo na pot.

Besen dimnikar


Na sredini vogala
sem srečala dimnikarja.
V slabo pleteni taški iz mesečevih trav
je imel zlate in srebrne nožiče.
Vprašam, kaj mu bodo,
on pa, da je jack razparač,
ki zaštiha vsak dnevni časopis, 
ki mu ne ponudi nobene uporabne
vesti iz onstranstva. 
Da je danes na tem razkuženem svetu
treba biti lepo oborožen.
In se izdajat za besnega čudaka.
Le tako si zaslužiš
nedeljski počitek.
Rad bi, da kaj zapojem.
Na nočnih pohodih
mimogrede ometa ljudi,
ki nič ne berejo
in trdijo, da so sami svoji
gospodarji.

sobota, december 15, 2012

Če bi stene govorile

Modiglianijeva Jeanne sedi na stolu s tistim značilnim telesnim zgibom. Neokvirjeno, reprodukcijo seveda, imam obešeno pod stikalom za luč. Prinesla sem jo s seboj iz ljubljanskega gnezdeca, v katerem nisem nikoli zares zaživela. So prostori, stanovanja, ki ti zlezejo pod kožo že takoj, ko jih vidiš, se dotakneš stene, stola, omare, in so tista, s katerimi si si tuj tudi če v njih bivaš več let. Vsako ima nek svoj utrip, ki se (ali pa ne) ujame s tvojim. Ne verjamem, da so prostori mrtvi. Brez življenja. Mogoče le tisti čisto novi, umetno sforsirani. Sicer pa imajo svojo dušo in tudi oči. Če bi stene znale govoriti …


Na drugih Modiglianijevih platnih so nagice, Judinje, čelist, portret vojaka, pa močne rdeče prsi Leopolda II (rimskega cesarja) … Če bi bila slikarka, bi se zakopala med slike in živela zgodbe upodobljencev. Vživljala bi se v njihove podobe, izraze na obrazih. Če namreč te znaš zares dobro opazovati, jih tudi prebrati, povejo vse. In oceani barv, ki se prelivajo iz ozadij v glavne figure. Črta na slikah, ki se nikoli zares ne konča. Zelo sorodna črtam črk, ki tudi vlečejo vsaka svojo linijo. V neko še nerazkrito pokrajino, kjer boš pustil svoje sledi.



petek, december 14, 2012

Smisel za humor

Stojiva prej s kolegico zunaj pred grdo stavbo, malo prši, opaziva, da se pri sosednjem vhodu odvija nekakšna "razstava eksotičnih živali"; na tabli so narisani pajki, kače, kuščarji ipd. plazilci. Vidiva, da za ogled hočejo tudi plačilo, zato o njih samo debatirava. Skozi vrata čez čas stopi en stric s škatlo v rokah. Gre mimo naju in ga vprašam, če ima kačo (v škatli). Na srečo me ni slišal, midve pa v smeh, ker bi vprašanje prejkone lahko razumel napačno. Vprašanja ... Ona pravi (kot da je on): "A greš z mano nekam na toplo, ti jo pokažem?" Ah ja. Čisto lahko bi jo tudi zares imel s seboj, zakaj pa ne ... 

Zadnjič sem prvič slišala, da kuščarji odvržejo repe, kadar se počutijo ogrožene. Mislim, da še nisem nobenega videla brez. Kolegičin fant, zdravnik, pove, da so v repih plazilcev lahko tudi kosti, meso, vse to. In da jim hitro zrasejo novi. Da to naredijo zato, da bi plenilce, katerih se ustrašijo, zmedli, in jih z mrtvimi deli sebe spretno zamotijo. Potem se hecamo naprej, da ko se kdaj kakšna punca počuti ogroženo zaradi mnogih idiotov na cesti, ko je že tema npr. in ti kdo prevneto sledi, s tistim sluzavim pogledom, da bi lahko npr. odvrgle eno nogo in mirno odtancale dalje, pa naj se ubada z odpadlim udom. Če bi seveda potem kaj kmalu zrasel nov. 
Ena bizarnejših reči, ki so se mi zgodile, je, da sem na čisto nepoškodovano nogo ob kakšnih 4h zjutraj neke mrzle noči na toplem dobila gips. Home-made, ampak enako trden, ker se je nekomu zdelo zabavno, če bi ga imela (v OŠ je imel punco z gipsom, bil izjemno ponosen, ko sta bila v kinu, ona z gipsom - drugačna od drugih, in si je že od nekdaj želel, da bi ga še sam kateri naredil). Postopek izdelave je čisto prijeten, prava umetnija, pacanje z vodo, povoji, vato itd. (je gledal enkrat, kako se jih v resnici dela), odstranjevanje pa malo manj prijetno. Več kot do naslednjega dopoldneva ga nisem hotela nosit. Je težek in zelo štorast. Potem pa malodane na urgenco, da bi ga sneli. Nekakšno žago v roke in slepo zaupanje, da bo de-operacija uspela. Oh ja. Humor ...

četrtek, december 13, 2012

Nebo v mislih

Zimski vzorci tudi v mislih. Hribčkaste so, vzvalovljene, nekatere se rahlo lesketajo, druge so zamrznjene, oblečene v ledene površine, v katerih se zrcalijo tvorbe neba. Planeti oz. majhne pikice, packe, ki bi rade bile planeti. Danes vse skupaj še posebej ovito v sanjavo, ki me spušča čisto vase. Za to gre, kdo (ali kaj) te, spusti, in do kam. Kadar bi radi karkoli odkrivali.



sreda, december 12, 2012

Snežni valovi itd.

Zimski vzorci na vrtu.



torek, december 11, 2012

Krhke niti



Drobec samo. Ravno sem prišla do neke misli, popravljam besedila, da je med dvema, ko po določenem času zajadrata v mlačnost, treba izvesti nekaj drastičnega, sicer vsa strast odmre. O strasti. Ki je, če si priznamo, ali ne, zelo pomemben element ne samo odnosov, temveč kar celostnega pristopa do življenja. So seveda tudi druge reči, ljudje, ki so prijetni, topli, prijazni, je čisto fino it z njimi na pol leta v kino (to je, že od nekdaj, skoraj najbolj neroden način srečevanja dveh), ne izzovejo pa nobenega brbota. Ne pustijo v tebi tistega praznega prostora, ki ti ne da miru, hočeš ga zapolniti, čeprav mora tak ostati - nezapolnjen, da se ne preplaviš. Strast je težko razložljiva reč. Podobno kot intuicija. Oboje medčloveškim odnosom da tisto nekaj, tehtnost in magijo, ki vleče skupaj, ali pač vse vzame, odlepi. Sprenevedamo se, kadar mislimo, da bi bilo čisto v redu tudi brez tega. Da nam je ljubši mir, gotovost itd. Bla bla ... Brez tega je kot da bi sadili zelenjavo na vrtu ali pa pridno negovali rastline v lončkih, ki lahko sicer obrodijo in se jih najemo, ampak bi še kaj užitnejšega. Še vedno se bomo ozirali za tistim več, ki se iskri, nič ne obljublja, prej s seboj nosi tveganje, ampak magneti. So sicer ljudje, ki za konstruktivno preživetje strasti ne potrebujejo, je ne iščejo niti v drugih, ne vem pa, če v sebi, če si znajo prisluhniti, kljub temu ne občutijo luknje. Ni pošteno, se mi zdi, niti do sebe, kaj šele do drugega, da se temu odpovemo. Da to potlačimo. Neka osnovna naboja dveh se ali prepoznata ali pa ne. V bistvu je čisto preprosto.
So tudi ljudje, ki brez dvoma živijo strastno, od življenja pričakujejo iskrice, se s celim telesom in duhom čemu predajajo, ampak v tebi tistega enostavno ne vzbudijo, te ne zanetijo. S kom se ne začutiš, ne vem, zakaj ne, je pa dejstvo, da se niti ob-čutenja skrivnostno spletajo, razpletajo, vozlajo in tudi strgajo. Z drastičnimi ukrepi vred, ali brez njih.