sobota, junij 29, 2013

Srčno





Gledam avtomobile, ki v zgodnjepomladnem soncu ob koncu junija, ko bi nas moralo pošteno greti, hitijo vsak po svojih opravkih. Razmišljam, ali ljudje sploh potrebujejo srčnost, zato da so, da grejo optimistično naprej, kamorkoli že jih nese. Če o njej razmišljajo. Ko imaš za sabo vsaj eno izkušnjo s človekom, ki vse, kar počne, počne s srcem, celo tako močno srčno, da ima s srcem, ki mu v prsni votlini premočno bije, sempatja hude težave, razne aritmije in občutek, da se bo ta tako zvesta in uslužna mašinerija na lepem pokvarila brez opozorila, česa manj enostavno ne moreš več sprejeti, te ne zadovolji. Mogoče ima vse skupaj opraviti z zrelostjo, z leti, ko pač veš, kaj v življenju ima smisel in kaj vanj vnaša praznino, s katero je tudi treba znati, da te ne pahne tja čez, kjer ni več nobene orientacije in živiš le še kot slepec, oprijemaje se nezanesljivih, skrhanih vej. Praznina ima lahko več obrazov, pogojuje jo veliko različnih vzmeti, najhujše in najmočnejše so seveda srčne. Po kratkih stikih, ki ne sežejo globoko vate, so na srečo kratkotrajne. Minejo po nekaj dnevih utrujenosti, izgube ravnotežja. Nekatere pa v tebi pustijo trajne sledi. Te opominjajo, da si je vredno obetati več. Lepo je treba skrbeti za svoje srce in za srca drugih ...

petek, junij 28, 2013

Junijski mozaik







torek, junij 25, 2013

bzzzz





vulkanska luknja se mi razpira
v trebuhu,
ko mislim na lepo oblikovane
mehke
blazinice
njegovih ustnic,
v katere bi nežno,
najnatančneje
zabadala uhane.

iz vbodlin bi se ulili 
tanki curki
krvi.
med nebogljenim 
ječanjem 
bi jih posrkala  
kot pridna čebela.

ponedeljek, junij 24, 2013

Ikarus

V divje modrozelenih očeh svetlolasega mladeniča sem v trenutku zaznala, da zato, da se dviga nad rutino bivanja na prelepem otočku, ne potrebuje peruti. Reče: "Mirusa, to se samo tebi zdi. Da je romantično imeti hotel na otoku, gostilno, živeti v počasnem ritmu. V resnici smo garači. Moji starši delajo vsak dan od jutra do polnoči, včasih dlje, sam lahko začnem malo kasneje (spat je pač treba, se smeji), a to traja vsak dan od maja do oktobra, brez prostega dneva. Ker je biznis družinski, se vsi potrudimo kot vemo in znamo. Rabil bi nekoga kot si ti, da nas malo poveže s turisti, saj veš, vse je odvisno od propagande," pravi s porogljivim naglasom in presenetljivo tekočo angleščino. 

Kostas ga kličejo, ali pa Dino, izpeljanka iz imena Konstantino (gr. "nt" se bere "d"). Pravi, da so bili Grki nekdaj predvsem svetlolasi, šele s prihodom Turkov so potemneli. On in njegovi so pač pripadniki izvornega prebivalstva. Hoče me poučiti še o Ikarusu, tako se imenujeta njihova plažica in restavracija, a zgodbo seveda že poznam. Prav nič ni podoben vsiljivim domačinom, ki turiste lovijo kar s ceste; ti seveda od takih bežijo. Oni so ob plaži, gostje pridejo sami od sebe, Kostas je popolnoma sproščen, posmehljiv, tudi prijazen, če je treba, predvsem pa deluje kot nekdo, ki se dobro počuti v svoji koži. Vprašam ga koliko let ima, čutim neko mladostno, fino svežino, od katere sem se sama že malo poslovila. Skoraj 30 jih že ima, pravi, ampak da so leta le nepotrebna formalnost. Naj pridem kdaj zvečer na koktejl, ki jih meša po občutku, ki ga dobi od človeka, ki stoji pred njim. Zame, da že ve, kaj bi začaral. Da so sestavine skrivnost, ki jo izvejo samo izbranci. Nekaj dni kramljava ob popoldanskem frappeju, ki ga spretno pripravlja njegov oče. V bistvu smo že prijatelji. Dobim takšnega, kakršne pijejo prijatelji. Najboljšega, seve. Simpatičen sogovornik je, samozavesti mu ne manjka, v kombinaciji z otoško ležernostjo poživlja kot obalni vetrič, ki pihlja ves čas, da ni prevroče. V juliju in avgustu zna biti tudi krepko čez 40°C, pravi.

Ob treh ponoči z ležalnika na plaži priznam, da je pogled na turški Bodrum v lučkah, nad katarimi sveti še polna luna (Kostas pravi, da je največja v letošnjem letu; karkoli že naj bi to pomenilo) nepresegljiv. Naučim ga pravilne izgovorjave svojega imena. Malo bolje spoznam še nekatere grške lastnosti, ki so mi bile do sedaj tuje; pravi, da vse to sodi k življenjski izvornosti. "Tako se tu živi, Maruša. Pridi nazaj, kmalu, če bi rada še kdaj spala na plaži, se smeji. Dokler si samo na dopustu, je vse čisto preprosto."

Že sinoči na letališču, ko smo čakali na nočni let domov, sem si zaželela nazaj. Na plažo, ob toplo kožo, preprostost in lahkotnost, ki se zares približuje izvornosti, od katere smo večinoma že zelo daleč. Visoko v zraku, ko letimo v gromozanskem letalu, ne s krilci iz voska kot Ikarus, pomislim kako fino je, da se mitologija skriva tudi tam, kjer je res ne bi pričakovala. Kako dobro dene, kadar se samo prepustiš ...

sobota, junij 15, 2013

Z Milanom pod milim nebom


V ohlajeni sobi se
uležem zraven še ne zaprtega kovčka,
na odejo z rdečimi pikami
in poslušam mil veter,
ki plapola skozi zaveso.
Čudovit mir je,
nikjer nikogar,
melodična tišina.

Dlan si položim pod srce,
na toplo kožo.
Utripam kot drzna plezalka
pred nevarnim skalnim previsom.

Prej sem naglas prebrala nekaj
Milanovih verzov,
tako ljub mi je ta gospod,
ime pa mu je enako kot mojemu stricu,
ki živi kot rastlina.

Pesnika Milana bom v mislih
vzela s seboj,
bova plavala in si mežikala pod
milim nebom,
da bo še bolj mlad kot
mlade ženske,
o katerih piše lepe pesmi.

torek, junij 11, 2013

Metuljček na kolerabi


Pogled mi je ukradel
frfotav rumen metuljček,
ki se je usedel na kolerabo na vrtu.
Ker ima mevlje v riti,
me ni počakal,
da bi ga lahko fotkala.
Ko sem mu prišla dovolj blizu,
je bil že drugje.
Tako je tudi z nami.
Še preden se približamo en drugemu,
nas že zasvoji misel o nečem tretjem,
vse skupaj se nato odvije drugje,
v zamiku. 

P.S. Fotke sem si vseeno želela,
zato sem jo kar sama inscenirala, s fake metuljčkom.

petek, junij 07, 2013

Na jeziku



Breztežna misel o morju
se včasih zaziba
skoz celinsko opno;
plastičen kozarec napolni
hleden Mythos,
mimoleteči ptič
mi pomežikne ~
v očesu se mu zrcalijo slike
poletja.