četrtek, avgust 29, 2013

Želja

V obodu mojega srca je
mnogo malih krogov.
V vsakem je črka.
Če jih nanizaš v ravno črto,
tvorijo besedo.
Mehurčke lahko prebodeš
s šivanko,
ali pa jih kot čolniče
spustiš skozi temo.
 

četrtek, avgust 22, 2013

Zajemalka zelenine

Brez barv bi bila naša obzorja kot stare skorje kruha. Z vsakim pogledom bi si polomili zobe. Živahna predsoba mesečine je zelena. Listnata. Vedno na dosegu ust, oči, ušes in prstov. Če se ne bi znala potapljati v njej, ne bi marala niti morja. Sprejme tudi čebele, ki te spremljajo po poti, veverice in srne. Med tednom je v njej brezpogojno lepo.

sobota, avgust 17, 2013

Neokvirjena slika

Charnine: Out of the Blue

Odvijam plasti dneva,
kot papirčke s stopljenih bonbonov.
Tudi čas odvijam,
tistega, ki še pride.
Da si bomo s presenečenji
domači.
Pomežiknila bom vsemu,
kar pride,
ker že zdaj slačim zametke.
Mogoče bo takrat
slika
iz druge snovi.

petek, avgust 16, 2013

Nočno nebo


 The Creation of Light, Rob Woodcox

Če bi imela pri sebi lestev,
bi splezala v tistega človeka,
ki mu v glavi svetijo različne luči.
Po svetlobi bi se spuščala
kot po toboganu,
se vanjo zasadila
in na skrivaj pognala
sladko temo.
Bila bi semafor na
razžarjenem nebu.

torek, avgust 13, 2013

odgovor

za usnjene naramnice,
ohlapno poveznjene čez
moške prsi,
sem nekoč zataknila
sporočilo;
zdaj v gozdu med
drevesi gledam,
kje me čaka listič,
žigosan z živalsko
goloto

sobota, avgust 10, 2013

Poletju v brk

ilustriral Adam Fisher

Kak sobotni dan je sam po sebi kot pesem. Čisto miren. Prazne ceste vpijejo v nebo. Sončnice ob vrtovih povešajo glave. Čevlji, ki si jih je nekdo ravnokar sezul, se zračijo na balkonski ograji. Slive na drevesih modrovijolično godrnjajo, se zazibajo in talebnejo na travo. Kar jih ne poberemo, jih pomalicajo čebele. Nekje daleč stran se morje lesketa v popoldanski zlatnini, nad njim si nerodno letalo prizadeva, da bi bilo videti kot galeb. Zaljubljenca v pariškem Cafe de Flore srkata pregrešno drago vino, si zreta v oči in si bereta misli. Za trenutek postojim pri njima, naskrivaj jima z ustnic ukradem mehak polnasmeh. Samo v mislih si obujem čevlje z balkona, da bi začutila poti, ki so jih že prehodili. Slive si obesim za ušesa, sadna godrnjanja imam rada. Na oprani posteljnini v barvi sončnic si pretegujem stopala, pogledam skozi okno in si zamislim četico pisanih balonov, ki se elegantno kot flamingi sprehajajo vzdolž ceste. Namesto živčnih avtomobilistov, ki zavirajo, se zaletavajo in mimogrede povozijo še kakšnega mačka. Po nekaj metrih se baloni sprostijo. Zvirajo se en čez drugega, se žgečkajo in se čisto potihem nasmihajo poletju v brk.

ponedeljek, avgust 05, 2013

Peneče ležeče



Včasih se prehitro obrnem nazaj,
zasukam vrat kot ovca iz volnenih mehurčkov
v iskanju tistega krasnega pašnika,
kjer se zlekneš,
razpreš bedra
: primadona na svojem :
začutiš klik in
v glavi zašumiš malo tišje
od morskih valov.

nedelja, avgust 04, 2013

Žvenket otročarij

V hudi vročini sem sentimentalna. Nestrpna, ker mi že dolgo nihče ni napisal kakšne prisrčne pesmice, prebiram stare. V patetiki nedeljskega popoldneva jih nekaj mile volje delim (zvečer bom najbrž obžalovala in jih zbrisala):

ilustrirala Hatsuki Miyahara



sem nadel vrvico za tvoj avtobus,
da ti sledim.
zraven stojijo hiše.
kar piše, je še tiše.
     ~

a veš kako ujameš veter -
primakneš vejico od drevesa,
se ovije roke
in ga pihneš, da zbeži,
tebi pa kot da zastane dih
in se skriješ v zavihan rokav

      ~
ti bom čez noč sestavil figuro,
koruzne spletke za lase,
da te še olupim navzdol,
pet češenj za ustnice,
ti bodo s peclji božale nos,
vrat od smrečne veje,
še dva štorža z bradavicami.
kokos za med noge,
in breskev bom razpolovil za boke,
ali pa boš kar palma

         ~


ko prideš domov, si lase spleti

s čarnimi ploščki (sigurno imaš tudi take),

da jih boš še jutri kazala v plavem valovanju,

in svetleča zelena otočka

in peščeno obalo z borovci 

....

Vsak človek zveni po svoje. Zelo rada odkrivam raznolikost človeškega zvena. Zvena misli, otročarij, ki jih drug v drugem izzovemo, še najbolj to. Če jih ne, smo kot leseni tramovi, ki ne vedo, kaj bi sami s sabo, kaj šele z drugim.