sobota, april 26, 2014

Črički in možnost otoka

Pred prvomajskimi počitnicami sem močno rabila večer na prostem, četudi ni bilo zvezd. Črički so peli tako glasno kot škržati ob morju. Milina toplega večera, partija šaha, ki me je uspavala, pomirila valove v prsih in trebuhu. Intenzivnost, ki zamegljuje razum, je mična, a utrudljiva. Včasih je treba utišati sugestije, ki te butajo ob ostre čeri, da ne nasedeš in ne prekolješ lastnih mehkobnih jeder, in samo prisluhniti čričkom, ki v zborčku zvečer neumorno masirajo travnike. Opazovati oprano perilo, ki ga veter nosi skozi dan kot misli zaljubljencev. In prstne blazinice približati otoku. Na njem stopiti na od sonca pregreto zemljo, se razpreti in pustiti, da ti sol z morja na koži sproži reakcijo brezčasja.


ponedeljek, april 21, 2014

Cvetke in podobne dežne spletke


... žensk je bilo toliko da so se razlivale
po vseh sosednjih ulicah
kot britev ostre so hitele
za muzikantom
ah! Ariadna in ti Paquette in Amine
in ti Mia in Simone in Mavise
in ti Colette in lepa Genevieve
mimo so šle drhteče in nečimrne
in njihovi lahni urni koraki so se premikali po taktu
pastoralne glasbe ki je vodila
njihov požrešni sluh ...

iz *Sonce prerezan vrat., G. Apollinaire

nedelja, april 20, 2014

Buče, zdrava jedra & feelgood vibes


V velikonočnem času bi bilo sicer primerneje, da bi beseda tekla o vstajenju, simboliki jajc ipd., ampak  vstajamo pač vsak dan, včasih bolj, drugič manj živi, jajčka kot simbol ljubezni, prijateljstva in celotnega stvarstva, imamo radi, z njimi večinoma lepo delamo, včasih jih tudi pojemo … Neusklajeno s časom, v glavnem, bom nekaj malega napisala raje o bučah. Ne o tistih, ki jih nastavljamo pred vhodna vrata za noč čarovnic, temveč o teh, ki jih kot cerkveni zvoniki križe, nosimo na lastnih vratovih. 

il.: Igor Morski 

 Nič posebnega nisem ugotovila, razmišljala sem le o tem, kako lepa, čista semena nekateri ljudje prenašajo v lastnih bučah, za razliko od mnogih, ki so se jim ta že davno posušila, spustila sokove, ali pa celo popolnoma zgnila. O tem, kako nekateri ljudje od drugih enostavno ne pričakujejo ničesar grdega, spornega. Zaupajo oz. so neobremenjeni z namerami ljudi, ki so jim blizu; ne pomislijo, kaj vse se jim v bučah lahko plete. O občutku lahkosti, ki ga s svojo zdravo vsebino vzbujajo. Nobene paranoje, kako jim kdo kaj hoče, šušmari za njihovim hrbtom. Nobene sumničavosti, temveč široki, iskreni nasmeški, ki izžarevajo pristnost in sprejemanje. Na takšne reči redko naletiš. Sama jih globoko cenim, četudi se mi zdijo rahlo naivna izhodišča za soočanje z vsakdanjostjo, ki je kontaminirana s packarijami in nevoščljivostjo, čemur smo priča na vsakem koraku. Lepo je vedeti in videti, da takšni ljudje kljub temu obstajajo. Ponavadi od drugih pričakujemo, česar smo sami vajeni; če imamo torej izkušnje z vseh vetrov, ki nam seveda pustijo posledice, osušijo naša semena (vse gre namreč iz srca v glavo ali obratno), pomislimo na vse sorte hudobij. Kdor pa ohranja zdravo jedro, zlahka naokrog trosi dobronamerno energijo, ki kot topel zgodnjepoletni veterc boža ranjene vsebine in jih nevsiljivo lajša, celi, jim vliva tako zelo potrebno tekočino. Na suhem vse pocrka, zato, kot mi je nekoč napisala kolegica za rojstni dan: Vive ut vivas!

sreda, april 16, 2014

Piercing

Pogled mi vedno uhaja gor, tja, kjer ni nobenih omejitev, kjer odsev plavajoče modrine zareže v oči in te od znotraj zasuka navzven, da slišiš vsak šum, šelesteče listje v vetru. Še polžje popotovanje čez prazno cestišče slišiš; tisto, ki za seboj pušča slinaste vijuge, kot ljudje, ki vzdramljeni kapljamo po svetu, iz modrine v novo in še naprej, bolj v lastno (in tuje) središče.

Η ενέργεια του νου είναι η ουσία της ζωή.

“The energy of the mind is the essence of life.” Aristotle

nedelja, april 13, 2014

Pomladna žvrgolenja

Zjutraj sem po intonaciji žvrgolenja ptičev na drevesnih vejah zaslutila, da se bliža dež. Tiho spomladansko škrabljanje kapljic po okenskih policah, ki te zaziba v najprijetnejši dnevni sen. O hiški na morju, čolniču in ribiški opremi v njem, bližajočih se počitnicah ... Malo tudi o oranžnih poteh, iz pesmi Lucije Stupica, ki me je nekoč nekje potegnila za rep. Me dregnila, preveč odprto.

V ozadju nekdo, ki vsaj malo ve, o čem sanjaš, brenka na staro kitaro.

"Večer je dobil svojo obliko, ljudje prihajajo.
Kot morje. Življenje in smrt, objeta v svežem
vetru, sta nema drhteča beseda, neskončna bližina,
ki staplja obrežja srca z modro ravnino.

...

Raztrgan oblak sem hotela, in čopič in barve.
Da se umiri dan in prenese na drugo stran.
Potem so tu knjige, ki jih moraš živeti, in pesmi,
ki jih hočeš peti, kitare v rokah starih mariachijev,
očiščene ceste in tiste, še vse nastlane, umazane roke,
ki ti ponujajo sveže iztisnjeno sadje in nasmeh,
ki stre tvoje bledo nebo ... "

Ja, ženske včasih hočemo veliko. Včasih tudi preveč. Če se oboje spoji z malo, in včasih se, si mirno oddahnemo in počakamo na nov dan.


nedelja, april 06, 2014

Levičar


Z vilico v levi roki
hlastno nabada kose torte.
Z včasih hrapavo dlanjo
se dotakne mojih lic,
brez rok si dela
gnezdo v tujem prsnem košu,
ko nima pojma,
o čem razmišljam.
Čudne reči so to.
Deviacije,
ki se jih hkrati bojim
in jih vlečem nase.
Pomislim, da je podoben
samorastniku z vrta,
ki bi rad bil tulipan.
Lep je, čisto drugačen,
diši in plaši druge cvetlice.
Danes ga samo gledam,
jutri ga bom mogoče utrgala,
da si bova bližje:
v vazi ga imam lahko
na pisalni mizi.
Zanima me,
če je dovolj
odporen in 
če bi prenesel 
sušo.

Aprilski odtenki Istre

Limski kanal

... zadišalo je po morju, po borovcih, galebje krike zvečer so preglasili čuki, tisti najglasnejši v človeških oblačilih in tudi ptice, ki se ponoči potikajo po obmorskih gozdičih.


Motovun še počiva, sramežljivo spogledljiv tudi v deževnih meglicah. Hum, najmanjše mesto na svetu, ne zaostaja v očarljivosti; karakterna arhitektura, beluši, tartufi in domači zvarki prepričajo.


Rastlinje že v polnem razmahu, valovanje rahlo in gibko. Če bi bila čoln, bi v vetru zaspala na zibajoči se dlani ...