Nežne češplje

Na knjižni polici sem našla nekaj listov papirja, kamor ponavadi prepišem ali skopiram kakšne misli, pesmi, ki so mi všeč. Na enem je pesem Nežno pesnice Laure Salomon, ki pravi, da rada izreče besedo palačinke. Tako kot jaz rada rečem češplje. Rada jih valjam po ustih, tudi med prsti. Za tujce skoraj neizgovorljiva beseda, meni pa so naši šumniki všeč, ker mehčajo jezik in vanj vnesejo igrivost, otroškost. Češplje rečem enako rada, kot rada spim na sveže postlani postelji.

Ko mi gre kdo že hudo na živce s kakšnimi prerigoroznimi razlagami, bi mu z veseljem rekla: " ... veš kaj, češpljo si zatakni za uho, pa bo boljš." Beseda češplja in podoba, ki jo označaje, imata v sebi nekaj sončnega, ki se verjetno stopi na ustnicah na poti navzdol, bi rekla Laura. In ker so takšni naravni zakoni, kot sem jaz dan, ti pa nisi noč in včasih pustimo mačkam, da nas ugriznejo v levo roko. 

Παιδαγωγική (pedagogika)

Rada bi vzgojila granatno jablano. Tako, ki bi nudila najprijetnejšo senco in bogato obrodila lepe sadeže. Njihova semena bi semintja nanizala na laks in si jih zavezala okoli vratu, da bi se mi na ključnici svetlikali kot koralde, iz katerih se včasih pocedi krvi podoben sok, za polizat. Zraven drevesa bi imela še majhen vrtiček, z najnujnejšim. Da bi lahko občudovala rast. Zorenje. Se naučila sprejeti tudi venenje, razumeti razpadanje.

slika: Afternoon Walk of the Three Pomegranates, Daniela Ovtcharov

Nebesno morje

Mislim, da so školjke v morju iz podobno neulovljive snovi kot oblaki na nebu. Še po obliki so si podobni, bolj kot bi pomislili na prvi pogled. Ene in drugi so mi všeč, težko rečem, kateri bolj. Oboji so si za bivanje izbrali širni, brezkrajni modrini. Danes sem nekje prebrala, da je modra barva zavajajoča, neoprijemljiva. Mogoče je pisalo celo, da je lažnjiva. (Berem še enkrat. Modra je barva oddaljenosti in tudi poželenja.) Njeni odtenki so mi pri srcu. Tudi zaradi morja, neba, nedotakljivosti. Nečesa, kar s svojim bistvom vedno privablja v bližino, čeprav je žalostna. Včasih so take reči tudi žalostne, preveč sugestibilne.

Piše še: "The far seeps in even to the nearest. After all we hardly know our own depths."

Negovanja

Posijalo je sonce in takoj nas odnese ven. Na sprehodu po svoji najljubši poti sem srečevala mnoge obraze, znane, neznane, zadovoljne, zaskrbljene, vseh sort nas je. Občutek prerojenosti, ko zagomaziš po svežem, izčiščenem zraku, z namišljenimi lastovkami in metulji po rokah ... Ramena lahka, koža predihana.

 Hortenzije na nekaterih vrtovih še vedno lepe in razkošne; moje so se že zdavnaj posušile. Oblaki puhasti kot nasanjane breje ovčke, ki izpolnjujejo otroške želje. Kmalu se začne novo šolsko leto, novi obrazi, ki rahlo nezaupljivo, najverjetneje sremežljivo tuhtajo, kako bi spregovorili v čim bolj tvojem jeziku. Ne pomislijo, da je pomembno, da iznajdejo svoj jezik, ga neguejo in so pri tem karseda skrbni.

Testeni prebliski

Na svežem zraku -
pri odprtih oknih
se med pacanjem po testu
iz bučkinega mleka in moke
kljub oblačnosti vsenaokrog
plastično izrisujejo dejanske slike,
brez olepšav.
Prste potopiš v mehko,
lepljivo gmoto,
ki utripa kot aorta živali,
zagozdene v tesno ogrado. 
Stisneš jo, oblikuješ v nežne
okrogline.
Regulacija utripa
je katarzična.
Hlebčke daš v pečico
in čakaš, da se
močno ulije.

Odklapljanja

Na morju nisem ravno potapljačka, pijem ga brez maske, z očmi, ušesi in kožo. Rada imam mir, kafiči, trume poznanih itd., mi ne pašejo v koncept dopusta. Na morje grem plut, s kopnega sledim modrinam. Spogledujem se s hišami, ki za polkni skrivajo svoje zgubano drobovje. Ki so drobencljave. Tihe. Okoli sebe zbiram drobne reči, ne nujno predmetne, ki dopolnjujejo slike ...