* Š P I K A L N I C A *

Ljubezen diši

2011-09-04T13:37:00.003+02:00

Kjer ob robu piše "philosophy",
rumenkast prst riše po modrem ozadju.
Pernati vložki pivnajo telesne odvečnosti.
Tistim, ki na veliko sugerirajo,
kaj je prav in kdaj smo na konju,
ni jasno niti, kako zadiši kava,
kadar jo skuhaš z ljubeznijo.

Vsak dan je na prgišču drugega.

Neobvezno

2011-08-10T22:55:00.006+02:00

In je vse malo drugače. Kot ponavadi. Grem po tesni ulici, v vrečki, poslikani z Marilyn Monroe, nesem brusnične rezine. Mimo švigneta dva razigrana fanta na biciklih, precej mlajša. Skodran, zelenok se navihano ozre nazaj in reče, da mora vprašat, če zavesa seže do tal. Zmede me, rdeče krilo ni zavesa, prosojna majčka pa tudi ni do tal. Grem par korakov dlje kot bi morala iti, klasika. Kako lepo je biti brezskrbno mlad, pomislim. Ko se zlahka zasmejiš komurkoli, se mu vdihneš v večer, ker ti pač zapaše. Spet razmišljam o igrivosti iz knjige, o končnih in neskončnih igrah. O pesmih, ki ne bodo nikoli napisane. O strasti nekoga, ki ve, kaj dela in se temu posveča. Lep avgustovski večer je. Vse nepotrebno bom odložila na zunanjo okensko polico. Notri je poltema in drobtine brusničnih rezin, sprijete na pekač.

In July I am fly

2011-07-11T21:08:00.005+02:00

sometimes it's just so rapturously cool
to just be

in a cold flat
waering only warm golden feet

licking home-made honey
thinking of blue things and edges

it's July
and I am fly

m a v r i c a

2011-03-17T19:03:00.004+01:00

v tankih plasteh se smukajo dnevna spoznanja
pri prvem ovinku iztirijo
ogrneš si štrikano jopco, ki ni tvoja
sposojeno z obešalnika, ki je od vseh

prazne glave, a toplih rok
greš naprej
da bi od daleč uzrl kaj lepega
(ali otipal neotipljivo)

Kolesje pa kar melje

2011-03-06T11:47:00.011+01:00

Se zgodi, da se zbudiš v pretopli sobi, ki ni tvoja. Ljubljanska sivina brutalno proseva skozi pregreto kožo, lep zvonik Plečnikove cerkve mežika skozi okno, kot da bi bil iz pene in se za hec pozibava. Muzika odzvanja dol po grlu. Zluščena nad zgornjo ustnico, na polici najdem knjigo starejšega gospoda (ki se piše Dekleva), z mladostnim smislom za sestavljanje besed. Ko je družba pod tušem, si izpišem par verzov s pridihom trmoglavega smisla po Sredozemlju.

"Tak je smisel biti.
Ta nered.
Iskati proti sebi,
v živi zob, ker zlo je naprej zlo,
potem je greh. Nebesa so kot grški popek - v tleh."

S teh istih tal se zraven Plečnikove cerkve dvigajo prav zanimive hiše. Spogledujem se z roza vilo, ki se skriva za izvezenimi zavesami. Iz naročja ji poganja osamela terasa, zarašena z zelenjem in puščobo. Nekaj mi čisto potihem pripoveduje, kot da jo je sram osamljenosti. Berem naprej.

"Nasloniva dlan ob dlan, da bi odrešila skupno utrujenost, muckava ju, da dišita po kresnicah in nežnost raste in raste kot potop." Točno tako, si rečem. Če že jezika ne igrata istega komada, lahko z dlanema niansirava nekaj prijetnega.

"Začetek je bil prsk neba na veki prve ženske, napet vprašaj pod moškim pasom. Začetek je bil - vse, kar je kasnilo in je postalo nova možnost novega začetka." Hm, takšne misli se lahko rojevajo tistim, ki jim nad glavo, ko spijo, visi zemljevid Evrope. Na njem recimo prvič opaziš, me opomni družba, da sta Varšava in Beograd eden nad drugim, tako rekoč na isti vertikali. Varšave se dotakneš s kazalcem, Beograda pa s palcem, pri čemer s prstoma zaobjameš malo morje žvenketavih krajev. Mislim, da sem jih ponoči poslušala, ko sem s prsti, namočenimi v olje sivke, gnetla speči skalp.

"Prazen dan, brez obrisov. Brez dogajanja, zato pa vetrnjav! Sipek kot peščina, gibek kot kreolkin pas v objemu salse in izbrizganih semen. Zvrhan dan sanjavih prividov, kipeč od pastelnih angelskih spolovil." Dekleva gotovo živi kje blizu te roza vile in cerkvenega zvonika, ki se penasto ziba.

"Svet je neznosno dovršen, kot nedovršni glagol biti. Zaljubljenec, črn od pohote, ni tak. Živi za svoje zmote. " S tem sva zaključila, Dekleva v nedeljskem jutru namesto Objektiva in Sobotne priloge, v sobi, ki simulira potovanja. Arabske črke po stenah, porisanih s češnjami, neki čarovniški simboli modro rumenih barv, knjige, s komajda razumljivimi naslovi, ki zasedajo vsaka svoje mesto. Kot pohota zaljubljencev, zakrčena. Zaljubiš se lahko samo v nekoga, ki se poljublja tako, da se njegova slina ljubi s tvojo. Poljubljati se, harmonično, je kot učenje jezika drugega. Če ta drugi, jezik, drdra svoj komad, brez da bi te zraven učil, sta samo tujca, četudi sicer prijatelja, vsak s svojim jezikom in za silo sporazumnimi gestami. Pomislila sem, če Dekleva, medtem ko prepisujem njegove besede, piše nove. Nekje ob penastem zvoniku, iz oči v oči z lepo hišo, ki se pogovarja samo z njegovimi očmi.

Potem je že skoraj čas za resne stvari. Jutri je nov dan, začetek, enak začetkom. Ponedeljkovskim. Sivo ozadje in nobenih zemljevidov. Treba bo na pot, čim bolj brez cilja.

In dobro jutro si rečemo, ko smo že stuširani in počesani. Sploh kadar si nimamo nič povedati in raje preberemo misli drugih, ker so naše izgubljene med zablodami.

Kulturni dan in hribolazenje

2011-02-08T15:01:00.006+01:00

Že res, da nisem najbolj družabno bitje oz. se družim, ko mi to zapaše, z ljudmi, ki mi pašejo. Današnji vzpon na Šmarno je vseeno presegel vse meje dobrega okusa. Že pod vznožjem zaparkirana cesta, kaj šele parkirišče. Gor in dol se vijejo kolone ljudi, lep dan je, očitno sonce masovno zvabi v zeleno, na svež zrak, ampak ravno tistega miru, ki je v gozdu dobrodošel, danes res ni. Na vrhu shod, že na videz hujši od gasilskih veselic, obrnila sem malo pod in se zdihala pod krošnjami dreves. Sončenje je čisto ok tudi na domači terasi. Na obisk kakšnih galerij, predstav in podobnih zadev, danes še pomislit ne upam. Sploh, ker je marsikaj na voljo brezplačno. Raje bom pridno pisala diplomsko, v teater (ipd. ustanove), pa bom zavila kdaj mimogrede, da bo izkustvo vsaj približno lahko pristno.

Arhitekti z vrtinci namesto kletk

2011-02-02T22:03:00.004+01:00

Človek brez vrtincev je kot stavek brez povedka, ali pa misel brez ostrine. Kdor vrtinčenja strogo nadzoruje, se zaletava v lastne pravokotnosti. Nemir je arhitekt, ki potrebuje prosto pot, treba ga je razpustiti vajeti, da se prosto kapricira. Pride čas za premočrtnosti in so obdobja, ko na prepihu spoznavamo, v katero smer nas vleče, od koder lahko gradimo naprej. So dnevi za obut superge in pustit korakom, da te odnesejo. Za vzet v roke nepoznano orodje in z njim nekaj proizvest. Sproti zastavljeni načrti in vizije rušijo pregrade rutinskosti. Spontane odločitve komponirajo svobodne poti. Ko se dve križata, smo v novem, ki bo preraslo meje prejšnjega. Postati sestra ali brat arhitekta - nemira, ki se ne zaletava med trdimi zidovi, temveč razpira horizonte možnosti, išče, srečuje in najdeva, je najboljša šola za vzgajanje inženirjev odprtega duha.

kot k

2011-01-28T22:22:00.005+01:00

račji zgibi
perje v ustih
na hrbtu ogrinjalo mehkobe -
če bi našminkane moške ustnice znale pisati
po koži
kot ob morju vedno šuštijo mrežaste niti

razglednica s cipra
brez znamke
priroma v želelni nabiralnik
nekaj barve
fotka kutin v zgodnjem jutru
in besede
ki so se dotaknile

b & b

2011-01-24T20:09:00.002+01:00

po notranji strani okroglastega kozarca

prekritega s kefirjasto zaveso

vsebine ni več

z blazinicami rišem brezoblične figure

kozarec je na rdeči deki rdečega kavča

še rdeči nohti so posledica

ponedeljkovskega menstrualnega dne

ki v kokonu sanja

o barki in brezbesedju

2011-01-20T20:19:00.001+01:00

Dan proti koncu tedna
je prekratek za koristoljubje.
Poleg žensk v črnih oblekah, skozi katere jim na prsih
utripa zvezdnata naslada,
nobena beseda ne tleskne.
Polkroženje jezikov okoli sumljivega betonskega predora.
Od daleč se obrezujejo slike,
da bi zasičile prostor med dvema.

εὗζην

2011-01-15T10:12:00.009+01:00

Kolega včeraj ob kosilu vpraša, kaj bom počela za vikend. Imelo me je, da bi odgovorila, da bom na ladjici sredi širne modrine snovala diplomsko. Pozimi vedno sanjarim o poletju. O modrem. Čolnih. Odprtem. Neskončnem. Snovanje je najboljši del ustvarjanja. Ko se zamisli pregibajo ena v drugo, pot in cilj še nista jasna, sproti se spreminjata. Vse to pod milim septembrskim soncem.

Januarsko žarčenje je vsaj spodbuda za kak vzpon na bližnji hribček. In za snovanja, še preden prsti napadejo tipke.

/

2011-01-11T22:20:00.002+01:00

Rada gledam posteljo,
ko je postlana.
Izravnani odtisi teles - napeti kot strune.
Medla luč brni, da ne bi otrpnili na dlani razumevanja.
Curek razkroja mezi pod zeleno rjuho.
Na travnik me polezi,
da se naučim slišati tisto od spodaj.
Dojeti je treba režim podplasti.

- -

2011-01-11T22:07:00.002+01:00

Poglej na uro,
ko te zaboli.
Kazalci zajezdeni v presejanem prostoru
med številkami,
ki zasenčiijo naivnost.
S prsti si prečeši besede,
ujete v preseku jezika.
Ne povej,
da se ti mudi,
kadar ne znaš locirati pristana.
Mimogrede srečuješ ljudi
s psi,
ki imajo svoje skrivnosti.
Na robu večera
je tišina najbolj predirna.

:

2011-01-11T21:57:00.001+01:00

V lupinici pistacije svet,
zeleno-rumen, trd.
V njih plujemo vsak po svoje,
malokdo ve, kam gre.
Zvečer bi bilo najbolje leči v posteljo s sončnimi očali,
da nas ne bi presijale sanje,
ki so lažje od potovalke za čez vikend.
Nekaj bistvenega nas ne vzame s seboj.
Zakasnelo je.
Odtrgaj si svojih 5 min. s strehe,
razmočene od dežja,
da boš zjutraj odšel v dan obtežen.
Strehast.
Da si ne uideš.

Sledniki valov

2011-01-05T20:35:00.006+01:00

Moje koralno drevo počasi bledi, še kak dan, dva in kič bo odstranjen. Zima brez barve si oblači kose nestanovitnosti - kakor počutje. S prehladom začeti novo leto verjetno ni najboljša popotnica, vendar pripoveduje zgodbo. Raje imam zgodbo v ustih, čeprav na konici jezika, zaklenjeno, kot zdravje na lovorikah minulosti. Silvestrovo je bilo preprosto in mehko. Prespati prvi dan leta je bolje kot premižati zadnji dan. Z umetniškim konstruktom na nogi in barčičnim pozibavanjem v postelji, iz ozadja morje, nenavaden mir in Žižkov perverznjakarski guide v marsikaj, že napol v snu. Risanke Tima Burtona so bile prevelik zalogaj, domači kiviji na okenski polici in bonboni za grlo pa namesto kokošje juhice. Kuharica, ki slabo skuha rakce, je v bistvu ustvarjalka okvirjev za slike. Falične strukture vsepovsod ob cesti, ki pelje v burjo. Fašistični natakarji, ki Slovencev nočejo razumeti niti po angleško. Ljudje smo žogice iz kocin in črnila, bi rekla Simone de Beauvoir, jaz pa bi nas raje naslikala kot čolničke z jambori, ki se dvignejo, ko se kožni trupi zasidrajo eden v drugega. Prijateljstvo, ki je lahko plodno, ali pa plodovitost, ki je lahko prijateljska. Kdo bi vedel, kam plujemo. Kam bo veter zazibal naslednji val.

Kolaž 2010 (in še od prej): popoldanske večernice

2010-12-29T11:14:00.019+01:00

(tudi meni sveti, četudi v ušesu)

~Kar ni hotelo skopneti in drugo leto ne bo več ujeto~

PESEM PASME PALMA

*

rad s tabo
rezljam potankosti
ti skrijem nasmešek,
ko si od
paradižnika,
po tvoji roki
pridem do
oblike srca

*

prsti so najlažji,
saj vedrijo
površino bitij

*

ma ti si eno moje čudo,
bi te objemal, tam kjer mi ne pustiš,
namesto balona bi ti dal plastični ocvirk,
mastil bi te z binoklom,
te posadil na tricikel,
posul z fascikli FBI-ja,
te preizkušal na posebej učinkoviti natezalnici,
kjer bi vpila: ti teslo,
poglej desno;
samo zaradi tvojih bradavičk je vse to,
poplave, štorklje in slaščičarne,
vmes pa še podočnjaki na paši,
ker mi pašeš zares

*

tako bi še pošklocal slikco
in naredil pikco,
pa me zadržjuje, da bi
čakal na večer, in morda
prisluhnil tvoji sliškosti,
tako, se mi zdi, se v ruščini
poudari drobceno sliškom malo!
mi je bilo všeč tako reči,
tudi ušesa rada večerjajo

*

si mi v petek pripovedovala, kako si tam v podhodu slikala otroke in ljudi,
potem pa, tako za sproti, narediš sliko, na kateri si verjetno najbolj
naličim,
kako se "imam" ob tebi, s teboj in se zdim samemu sebi malo čuden, dobro, še
s tvojo kapco, ampak kot v nobenem kraju ali obdobju nekako; a sem te prvič,
ko sem te gledal, tudi tako gledal, a te vedno tako gledam?

*

sem te poskusil "spoznavati" po tem, kar te obdaja, a je to možno le po posameznostih, po celoti pa težje - lega glavnika recimo, ki si ga slučajno položila tja, mi govori o tebi bolj kot pa drevo, ki ga skoz gledaš, in ti je bližje. obleke v omari so kot bi mene recimo zaprla v neko lopo, tebi se njena vrata sproti odpirajo. in luč na mizi je kot kip, ki sveti, morda priklicuje neko prisotnost. postelja brez tebe mi prinaša neko nežno prijaznost, pa knjige se malo pritožujejo nad svojo težo. kot bi se šel skrivalnico s tabo, te iščem med predmeti

---

Ravno se ubadam s spajanjem razlike med bergsonovskim spominom in percepcijo, njegovim dualizmom, ki je pravzaprav monizem in mi je blizu. Spomin po njegovem zleze v percepcijo in tudi percepcija si vselej pomaga z spominom. Zraven se vpletetajo še intuitivnost in trajanje, realnost spremembe. Jutranje čtivo skratka, za ob kavi, če ni nobene druge literature :) in je naenkrat tudi že skorajda čas kosila.

Pa srečno vse novo, tistim, ki pomotoma zaidejo na moje prijazno špikališče. V bistvu sploh ni bodeče, ah, pojmovanja ...

Varekai

2010-12-27T14:12:00.006+01:00

Lepo je, ko decembra prav nagajivo leze sonce v oči.

Med vožnjo z vlakom opazujem prazna, bela polja, ko pokrajinske razglednice zasenči ljubek otroški glas. Ozrem se okoli sebe, par sedežev nasproti sedi mala deklica, štiri leta bi ji prisodila, mogoče pet, in nekaj riše. Prekrasne oranžne lase ima, razkošno dolge in goste ter porcelanasto belo polt. Medtem ko očku razlaga, da mu bo narisala žival, ki ne grize, opazim prikupno škrbino, najbrž ji je pred kratkim miška odnesla zobek. Na drugi strani se mularija pogovarja, kako grozno je, da šestnajstletnica, s katero je eden od fantinov prevaral svojo punco, ne ve, s kom je noseča, ker je v enem večeru seksala s štirimi. Rdečelaska se ne da motit, vneto riše svoje živali, ki ne grizejo.

Stara mama mi je za novo leto podarila ribico - glinasti relief, ki izpolni tri želje. Ljudje:živali:umetnost. Včeraj sem na tv-ju občudovala cirkuško predstavo Varekai, stara mama je dogajanje samo ošvrknila in rekla: "Kakšne spake!" Zanimivo, kako se človeški domet za dojemanje lepega oblikuje skozi vse, čemur smo izpostavljeni, še bolj pa glede na percepcijske kapacitete, ki jih razvijamo sami, mislim, da celo neodvisno od tega, kar nas obdaja. Raven naših perceptivnih zmožnosti je še bolj raznolika od okušalnih brbončic na jezikih, ali pa tipalnih na koži.

Danes se navdušujem nad Ryanom McGinleyem. Stara mama bi se zgražala nad podobami, ki jih ovekoveča, rdečelasa punčka pa bi bila nad njimi očarana, sem prepričana. Nekaj prvinskega je, kar priteguje otroško domišljijo in odvrača starostno. Mi, nekje vmes, smo tisti, ki gradimo mostove med obojimi, z otroškim pogledom naivne kjerkolišnosti in slutnjo ugašanja, ki nam sempatja že brije v hrbet.

Zadnji človek (v antagoniji s Camusovim Prvim čl.)

2010-12-20T20:59:00.008+01:00

Sprašujem se, kje so še ljudje. Napeto oprezam, da bi uzrla še zadnjega človeka, medtem ko mimo drvijo trume hibdridnih bitij, ki niso niti ljudje niti živali, na čelu jih izdaja stigma razčlovečenja. Sprašujem se tudi, kaj je narobe z mojimi očmi, da s pogledom iz dneva v dan potujem mimo mnogih (ki so kot zabrisane panorame med vožnjo z vlakom), slika je medla, nič jasnega, presunljivega ne prekine toka brezobličnih obrazov, ki ne pripovedujejo nobene zgodbe. Duhamorna scena.

S sodelavko v trgovini čakava v vrsti pred blagajno, ko se pred naju vrine mladenič, ki se mu zdi, da bi se bilo v redu pridružiti najinemu kramljanju. Ona sprašuje, kaj bi očetu otroka, ki ga bo povila čez nekaj mesecev, podarila za novo leto. Same stalno fantaziramo, kaj vse bi imele, idej tisoč in več, oni malokrat. Poba pred nama meni nič tebi nič pribije, pri čemer se mu zdi, da je z rokava povlekel pikovega asa: "Kako knjigo o seksu. Magari leposlovno, ne moreš zgrešit." Mislim, da je temu še nekaj pridal, ampak ga nisva več poslušali, ker sva bili zaposleni s spogledovanjem, ki je povedal več kot bi lahko odgovor, naj se briga zase, od kod mu, da naju zanima njegovo mnenje in kaj mu je, da sklepa po sebi - oz. ne vem komu že, saj ne ve nič o njima ... Ob tem sem pomislila, da je kljub bebavosti in vsiljivem pristopu pravzaprav nekdo, o katerem vsaj lahko podam neko sodbo, četudi negativno. Daleč smo prišli, da se zapomnimo takih in podobnih obskurnosti mimoidočih netaktnežev.

Spet sem pri Sartru, ki piše, kako mu je že kot otroku fantazija impromptu zamenjala dušo, se vanj naselila, ga obsedla, se ga demonično polastila in stresala kot češpljevo drevo. "Hajd na konja! Bil sem kobila in jezdec hkrati, jahajoč in jahan sem v norem diru drvel prek goličav, prah, prek sobe, od vrat do okna". So jezdece dandanes popolnoma nadomestili ne-umni divjaki z jeklenimi stroji in praznih obrazov, ki se jih v najboljšem primeru demonično prilašča kaka sintetična muzika, kri po telesu pa požene pogled na silikonsko nabuhlost in osladno žensko hihitanje, neumorno pinkponkaško odgovarjanje, če je treba tudi večkrat na dan, z: "Dobro sem, zelo fajn, ti?", na vprašanje: "Kako si?", ker je govoriti o nečem, to namreč še nekaj ni, hud napor? Malo karikiram, dosti pa ne.

Mimogrede, Sartre je bil med drugim tisti, ki je trdil, da sta tako pisanje kot branje sredstvi za približanje svobodi in obvladanju subjektivnosti. In da človek je, kar naredi iz sebe. Torej, strojni hibrid, človek pod krinko (zato tako težko opazen?), ali karkoli že.

Dobro je, ko nas kaj stresa kot češpljevo drevo. Vendar tisto kaj mora biti nekaj, kar pa ni karkoli. Tudi demoni so boljša družba od strojno praznih hibridov, ki se ravnajo po navodilih, od katerih ne odstopajo, če že, pa udarijo tako zelo mimo, da nas strese kvečjemu srh, ki nima nič skupnega s sočnostjo in pečkatostjo, s katerima bi stregli drugim, če bi nas stresalo kot češpljeva drevesa.

Sestavljanke

2010-12-12T15:09:00.003+01:00

Vsak dan je sestavljen. Iz opravil, pogovorov, zaužitega, še najbolj pa ga tvorijo misli, neizrečene. Vsaka neizrečenost je oblaček, ki sestavlja naše dnevno nebo. Po nebu se orientiramo. Nebo je ogledalo, ki nam kaže smeri. Smeri so poti, ki prečijo ena drugo, skupno jih privlači nek cilj. Cilji se spreminjajo, si medsebojno kradejo smotre, ki so smerokazi - zelene mežikajoče se oči. V očeh je navdih, dnevno-nočna pesem, ki tudi med spanjem sestavlja svetove. Vsak med njimi živi, kadar mehko oblačje zeleni sredi belega poligona mišljenih reči.

(nek dan, sestavljen iz Kosovelove Vozil sem sem, Bergsonove intuitivnosti, Sartovih Besed, Eliassonovega "Tretjega projekta" , razbeljenega sonca in sončnih mandarin)

Filmček: http://www.jjfilm.dk/produktioner/kunst/olafur_eliasson/

S. K.: iz Vozil sem se

Rdeči oblaki so se odtrgali

mi od srca,

videl sem jih,

šel za njimi

preko sveta.

Večerne kalkulacije

2010-12-08T19:48:00.006+01:00

Dobro nam gre, ko mleto kavo spravimo v hladilnik, namesto v omaro in bi prespali jutra, vsaj kadar po okenskih policah potrkavajo dežne kaplje. Ko namesto luči gorijo svečke z aromo Indije in kadar knjige, zaprte, vseeno sporočajo, pesmi, odprte, pa poganjajo misli v nočni tek.

December

2010-12-02T13:38:00.008+01:00

Čaka na nas iz zasede,
tam onstran, kjer se nekaj
izgublja v izrecni končnosti.

Med hribčki snega iščemo vsak svoj vrh,
obsijan v temi (na kakšnem se kdaj
s kom za hip srečamo).

Nekje v telesu odprt prostor,
kamor bi radi spravili lastne črke.

Krivulje nekoga drugega se vrinjajo vmes,
ko nas nosi menstrualna nezainteresiranost.

Po čelu žgače tečna volnena kapa.

Zanima me, kako je danes v Pragi.
In v Parizu.
Katere lutke bodo zvečer skakljale po odru
in skozi katere rolete, zeleno ali belo odškrabane,
bodo od znotraj na cesto najbolj prosevale zgodbe.

Mačja očesa

2010-11-28T14:53:00.004+01:00

Sartrova besedila nevede plešejo kot snežinke.
Zimsko bela in spolzka so. Strukturno kompleksni privlačniki,
kot v kozmoloških teorijah kaosa.
Klepet s Sharon, ki pravi, da problemov ni,
če jih ne ustvarjaš.
Ljudje, za katere komajda še vem od kod in kdaj, segajo v zdaj,
ki ni samoumevno določen.
Kot mačje oko je.
Vroče kopeli v Baden Badnu,
vlaki in letala, na katerih puščamo delčke svojih pričakovanj,
prednovoletni cirkus, ki pride naokrog
še preden si kupiš nov klobuk.
In sneži, kot je snežilo že takrat,
ko sem z zeleno barvico za oči na hotelski
papir nekomu pisala,
da je zima brez njegovega objema premrzla.
Papir sem spravila v kovček in ga oprala z umazanim perilom.
Mark je rekel: "How was it, dear?"
Jaz pa, da je lepo, ko se na stojnicah prižgejo bledo rumene lučke.

fotka: mačje oko, posnetek s Hubblovega teleskopa
http://hubblesite.org/gallery/album/entire/pr2005012t/web/

2010-11-25T21:58:00.004+01:00

Se zgodi,
da iztegneš desno roko,
ko je na potezi leva.
Da povešenih ramen trebiš
iz potrganih las zvozlano preprogo pod seboj,
na kolenih,
pa ne moliš.
In se razumeš z najbolj nerazumnim obrazom,
za povrh še prihuljeno razvajenih potez.
Ne reče nič,
samo zija, kot da ljudje pozimi tujcem
strežemo z dudami,
namočenimi v med in mleko.
Na displayih v temi
črke izigravajo številke.
Nobene jasnine ni.
Se zgodi.

Aletheia

2010-11-21T14:47:00.003+01:00

Cast no Shadow, Isaac Julien, 2007 (http://www.isaacjulien.com/home)

Fenomenološka obelodanjenja nas slej ko prej nekje zasačijo, pripravljene ali ne. En face srečanja s samimi seboj, študijsko še toliko bolj prvinska naloga kot sicer, v življenju, kjer do tega prihaja, ko sprenevedanja trčijo ob svoje surove robove.

Heideggrova opredelitev resnice, aletheie, ki je po njegovem razumevanju šele tista bistvena svoboda, neskritost, v oči bodeča v odnosu do skrivnosti, ki je zanj predbitnostna bitnost – bitnost onkraj bitnosti, je povsem lucidna. Čeprav jo vsakdanje ne razumemo s pomočjo fenomenološke pojmovnosti, jo vendarle mislimo natanko skozi njene koordinate. Zanimivo je, kako se je pogosto ne dotikamo, pa nam to ni prezentno. Prav lahko se imamo za svobodne, resnične ljudi, pri čemer se ne zavedamo svoje zakamufliranosti, ujetosti v težke, absurdne blokade, jetniki, ki mislimo, da vidimo vse, kar vidnega je, dokler v izkustvu resnice, ki se lahko dogodi popolnoma spontano, ne trčimo v lastne zaslepljenosti.

Prijateljica mi reče, da me zanima limelight. Daleč od tega. Zanimajo me ljudje, ki imajo kaj povedati. Pokazati. To počnemo na različne načine, vsak po svoje, skupno nam je tisto, kar ne da miru, zaradi česar moramo govoriti. Jezik je lahko tudi brezbeseden, načinov sporočanja je mnogo. Glasba, podoba, slika, skulptura, karkoli, nekaj, kar se zgodi, ker mu je namenjeno biti. Se osvoboditi, odlupiti od zgolj mišljenega. Po Heideggru je »zgodovinsko tisto prihodnje, kar je postavljeno v volji, pričakovanju, skrbi, kar moramo osmisliti,« pravi Tine Hribar. Tudi, da se je potrebno potruditi za tisto, od koder vznikne človekovo dogajanje. Popolnoma se strinjam. Dokler obstaja potreba po tem, da se za nekaj potrudimo, smo razmeroma varni (ker je v najvišji nevarnosti, da bi zapadli le videzom, zablodam, rešitev – prevrat, najbližja). V želji po prevratu običajnega, mali revoluciji, je pristni odnos za začetka, pravi Heidegger v Temeljnih vprašanjih filozofije. Volja, ko z njo stopiš v stik, tistih, ki sprevračajo običajno, neozirajoč se na težo, ki sicer onemogoča premikanja, je čisti navdih, prepojen z aletheio.

"Prihodnje pa je veliki začetek, tisti, ki - stalno odtegujoč se - sega najbolj daleč nazaj in obenem najbolj daleč naprej."

Simbioza

2010-11-13T10:00:00.008+01:00

Prijateljica mi sem in tja pošlje kako zanimivo misel, ki jo sreča med pisanjem magistrske. Tokrat me je prebudila z Virginiino, o introspekciji, ki nosi nekaj klimtovskega.

Klimt je kot mojster svoje obrti dandanes razmeroma zbanaliziran, marsikdo ob njegovih slikah prepozna le enigmatičen erotizem, ki si utira pot na svetlo v odmiku v profano, vendar je simboličnost njegovih del prepojena tudi z bogato alegoričnostjo, ki res nima meja. Interpretacije so popolnoma prepuščene domišljijskemu dometu receptorja, z nekoliko širšo osnovo ga podobe zapeljejo nazaj v bizantinsko ero - tudi antično grško. Nekaj, kar od daleč nazaj sili naprej, seva s Klimtovih slik, kot jaz, ki prigovarja samemu sebi, o katerem se sprašuje Virginia. Ali je jaz pravzaprav duša, izgnana v ječo, se sprašuje, duh, ki ga žene v lastne osrednje katakombe; jaz, ki se je odel v pajčolan in zapustil svet – strahopetec, morda, ki je vseeno krasen, ko nemirno, z lanterno v roki, prhuta gor in dol po temnih hodnikih.

Woolfova in Klimt sta živela v času, ki je bil še posebej zaznamovan s seksualnimi kontroverzami in hkrati še vedno vpet v sakralno preteklost. Oboje skupaj napoveduje prihod modernizma in težnje po novem, individualnem, progresivnem. Kakorkoli že, Klimt iv Woolfova sta z roko v roki zasačena po kotih mojih perspektiv, ki se med vikendom razpotegnejo v poetično. Ko besede, stkane s posebno občutljivostjo, prepredejo siceršnje in oboje skupaj ustvarja alegorično simbiozo, skoraj kot v sanjah.
Klimtove kačice povsem ustrezajo virginievskemu karakterju jaza.

---

2010-10-26T20:35:00.004+02:00

V Muhasti deželi so živele deklice in dečki, ki se niso ozirali drug na drugega. Počeli so, kar se jim je zljubilo in četudi so s tem komu prizadejali krivico in jih užalostili, se zato niso menili in so naprej živeli tako, da le njim ni bilo hudo. Med njimi je bila tudi gospodična M, včasih mična, drugič vsa zadirčna. Kadar se je razhudila, ji je obraz pomodrel ali pa pozelenel, da je bila še bolj zlobna in je strašila dečke, ki so se ji posmehovali. Od same hudobije je s stropov cele dežele priklicala pajke vseh velikosti , kosmate in debele, suhe južine in velike tarantele. Tarantele niso pikale, temveč samo strašile zasmehovalce. Okoli nje so napletli mreže, s katerimi se je gospodična M zaščitila pred nepridipravi. Skrila se je mednje in s pajki sklenila pakt o pajkovanju. Nikoli ni nobenega ubila, niti uničila njihovih pajčevin. Za krasnimi mrežami je postajala čedalje bolj nevidna, nič ni govorila, vendar ni s tem nikomur škodovala. Pajki so spoštovali njeno zasebnost, ona pa je v samoti topila stare zamere in brezbrižnosti. Ko ni bila več tako samovoljna in krivična, je njen obraz postal zelo lep. Nič več je ni kazilo. Odmrežila se je iz skrivališča in se pogumno pomešala med ostale prebivalce Muhaste dežele. Ugotovila je, da tudi drugi sploh niso samoljubni. Muhasto deželo je preimenovala v Pajkoželo, kjer so pajkci vsak dan prebivalcem spletali nove sobane, da so se lahko skrivali in odkrivali, da jim je prav lepo tudi brez da si nagajajo. Zaživeli so v sožitju in Pajkožela je postala najbolj zaželena destinacija na planetu. Vsi so se hoteli vsaj enkrat sprehoditi med krasnimi ornamenti iz čisto tankih niti in spoznati ljudi, ki so se imeli iskreno radi.

Voulez-Vous?

2010-10-17T14:25:00.006+02:00

Kavarna hotela Union je zelo primeren prostor za intimne koncerte za zaključene družbe in kapljico izbranega vinca. Sinočnji Fake Orchestra so navdušili. Ana Vipotnik je zares izvrstna interpretka, njen glas z razponom od komaj rojenega večera do globoke noči je med boljšimi, sploh pa njena doživeta gestikulacija, ujemanje vokala s telesom, ki nikakor ne obvisi na odru kot podstavek za mikrofon. Très sympathique! Ubranost z Leonardijem in Ždraletovo in de Glerio je prav fina, njihova nepretencioznost kljub vrhunski muzikaličnosti pa zmagovalna.

Nič slabši niso bili Francozi L'Ombre de ton chien (http://lombre2tonchien.blogspot.com/), čeprav frontman ni razgiban kot Vipotnikova. Ob prijetnosti, ki se razlila po kavarni, si lahko zamižal z odprtimi očmi, poezija, ki so jo glasbeniki uglasbili, pa se je pisala naprej v noč, v jeziku vsakega od poslušalcev. Meni se je zapisovala v trebuhu, v tišini, doma na toplem pod kovtrom, ko je dežek škrabljal uspavanko prihajajoče zime.

Nedelja z Vzhodnim divanom v naročju nadaljuje literarno potovanje, čeprav brez muzike. Večer je prinesel nekaj pariškega flaira. Montmartre, ko otroci že sladko spijo, police oken pred majhnimi zbirališči ljubiteljev jazza pa že obljubljajo nepozabna epizodna doživetja.

besede nočejo z jezika

2010-09-15T21:54:00.004+02:00

mehurčki, kot da milni,
a ne pečejo,
v očeh in ustih

kotalijo se v parih, eden na drugemu
pokajo ob globljem vzdihu,
z izdihom spet nabreknejo in se
množijo kot male, zibajoče se ladjice
v razprtju poželjivega šumenja

zamižim in vzvalovim
v temi

Jesensko

2010-09-04T11:21:00.005+02:00

Vsi se pritožujejo, kako prehitro je nastopila jesen, kako težko prenašajo nagle spremembe, o vremenu pač govorimo, tudi ko mislimo, da se tovrstnim debatam izmikamo (ravno tja se je treba spustiti, v tisto onstran, ki pove več, kar misli, da pove, sem razmišljala včeraj med pisanjem eseja; Lacan). Meni je letos všeč tako kot je. Prehod je sicer resda nenaden, a hkrati nežen. Zjutraj, ogrenjena v jopico, med pitjem kave na terasi, ozračje sčiščeno, nenapovedljivo. Lahko se zgodi karkoli, ali pa nič. Figova marmelada na še topli štručki, listanje kataloga s pohištvom in rečmi za dom, ki si jih bom lahko privoščila kdo ve kdaj.

Prijateljica pride na kosilo, popolnoma neobtežen dan. Niti ene študijske knjige ne bom vzela v roke. Pobarvala si bom lase. Zdaj, ko sonce ni več močno, se bo bolje počutila na lasišču. Zibali se bodo v vetru kot drevesne krošnje. Kupila sem si že tople kosmate copate, ok, dva desna, pomotoma, ampak se bosta že vnesla. Taki lapsusi se dogajajo prevečkrat, da bi jih stalno korigirali. Meni sploh.

Na polici me čaka še neprebrana Butorjeva Modifikacija, ki sem jo pred leti dobila iz antikvariata. Diši po starem, francosko vedno inspirira. Brala bom. Ko se dan prevesi v brezdan.

Lani je bilo v tem času prijetno plavati v grškem morju, letos oči počivam z razgledi na vrtove, ki so razraščeni kot v pravljicah. In po sivki diši. Provansa konec koncev ni tako zelo zelo daleč, da je ne bi vonjali.

plesni korak

2010-09-02T21:56:00.004+02:00

strah me je, ker slutim, da prihaja tvoj čas, ki te bo odvedel stran, da ne boš več priplesala, ko nočem, da to narediš. ko ne znam vrnit koraka, ki je tlesk in hoče vse, in si to tudi zasluži. če komu privoščim vse, si to ti, pa me je vseeno strah. ker ne boš več priplesala.

ni intenziteta korakov, s katerimi tleskaš, tista, ki plaši. ta radosti, ko si v temi grizem kosti. kot poročna vlečka je, ki mi jo puščaš v slovo, nevede me ovijaš vanjo, mi jemlješ vid. dihati pregloboko je želeti, da ne nehaš plesat. težkosti vsega - zate, ki se ti je izmikalo predolgo, a ne dovolj dolgo, da bi mi večno plesala, tvoji soplesalci, so te izklesali. nihče ne ve, kako plesati kot plešeš ti. in prihaja čas, ko bodo ploskali tvojim korakom. roke ti ne bodo več obvisele ob telesu, neme, samo še kvišku bodo valovile. plesala boš drugje, bolj tiho, a nič manj presunljivo. bojim se, ker se ti ne več. ker je zaplesal tvoj ples. ker boš topotala nekje drugje, pretiho, da bi še slišal tvoj korak.

Obisk v spanju

2010-08-30T21:37:00.003+02:00

Po uspešnem izpitu, neprespana, si jo posvečam. Tudi relativnostna teorija in kvantna fizika si zaslužita bonbonček. Panteistični kozmos in njen glas ..., če nič drugega, bom sanjala obisk v dušo vesolja, ki je (vsaj nocoj) brez dvoma po žensko gostoljubna.

Odprto okno

2010-08-29T16:40:00.013+02:00

je ena boljših prispodob za življenje. Če ga puščamo zaprtega, se redko prezračimo, zagozdimo se v čumnati minulega, ki le še trohni. Treba (se) je odpreti. Zajeti svež zrak.

Skoraj eno leto se že ukvarjam s čiščenjem minulega, razčiščevanjem vsega, kar se ja nabralo in morilo. Te reči je treba premisliti, si povedati, kar nas tišči. Potlačitve so leglo samih nebuloz, ki se medsebojno parijo, rojevajo spačke in troglave zmaje. Treba je prezračit svoje sobane, da novo prevetri postano, si dati dihati.

Odstraniti blokade, se na vsake toliko, ko začutimo, da smo prenakopičeni, izprazniti, da se sploh lahko nadaljujejmo, postajamo. Če tega ne naredimo, sploh ne živimo. Ubija me pogled na mrtvo, zaznava ubitega v meni, zato odpiram ne samo okna, oči, ušesa in ostalo, zlivam s sebe vse, kar je odmrlega, pokvarjenega. Prazna hočem biti. Da me življenje lahko nanovo prebarva. Vzgiba, ne okamni. Spozna v vseh odtenkih živega, kot letne čase in premene, ki porajajo ena drugo. Metamorfoze so naravna preobražanja, ki se jim moramo prepustiti. Ko nekaj usahne, otrdi, je potrebno narediti prostor za novo klitje.

Nekoč mi je ljuba oseba poslala nek sestavek o praznini. Tega ne bom izbrisala. Govori, da sama bit sveta daje odprtost vsega dogajanja. Da je svet "vseobsegajoča razsežnost odprtosti", analogen nebu, ki ima za vse pripravljen svoj kraj, tak način puščanja prostora vsemu pa je praznina, odprtost kot tisto pozitivno, kar "izvorno izpolnjuje prostor".

Brez praznine ni polnine. Praznimo (se), da se spet lahko napolnimo. Prihaja jesen, nov čas, tople barve. Okno bom za vedno pustila odprto.

pet do 21h

2010-08-27T21:51:00.005+02:00

v veliki, prazni stavbi
se zatika čas
pride že čisto blizu, da bi šepnil v uho
nekaj nežnega, pa je zamašeno
od mehurčkov penine

skozi steklena vrata se zrcali tema,
posuta z vhodnimi lučmi,
ki namesto mladih lun bedijo,
da se kdo kje ne izgubi

nič sladkega nocoj

suh zrak je pohrustal užitkarske vizije
urni kazalci uspavajo
sčečkane oči
preveč spanja jih drobi

pretopel večer je za dolge hlače,
četudi lanene

še v najbolj utesnjujočih blokih zvečer
svetijo lestenci
lepo je, da ljudje radi razkošno večerijo,
ko drugi brezskrbno spijo

Poetika prostora

2010-08-26T18:49:00.009+02:00

Zjutraj sem na Trubarjevi pila kapučin kot da sem sredi prebujajočega se Pariza. Jajčno sonce se je počasi vzpenjalo po zidovih ozke ulice, ljudje, ki z delom ali pohajkovanji začenjajo malo kasneje, so zajahali svoje pedalne konjičke, starejšim gospem se kot v počasnem posnetku ni mudilo po opravkih. Kava je zadišala po vseh evropskih metropolah. Poljubno sem izbrala Pariz, malo tudi zato, ker je bila zraven kavarne prav nobel knjigarna, kakršne vidiš po pariških okrožjih. Popoldan, v družbi študijskih zapiskov, na terasi, ki jo obdajajo trta, razno grmičevje, rože, drevesa in kačji pastirji, sem se prestavila na mediteransko obalo. Ležalnik, razgaljena ramena, paradižnik z vijolično baziliko, palačinke. Besede, še več besed in vonjave, ki res pripihajo od vsepovsod. Skoraj nič mi ne manjka, z rdečim olupkom napišem na tla v arabščini. Kot da znam. In v privzdignjeno angleščino pretvarjam pesem z naslovom Ontologija krofa, se ne šalim. Ohranila naj bi rimo, "povezati je treba sintaktične nalomljenosti", "pomemben je efekt", pravi gospodična pesnica, ki vskoči, kjer mi zmanjkuje veščosti. Skupaj skujeva malo čudo, ki bi ji avtor verjetno rekel spakedralo. Vse to pripomore k popotnemu vzdušju in dinamizira študijske fluktacije. Konec koncev kozmologija in strukturalizem+psihoanaliza vsaka zase izumljata poetiko, ki se diči s svetovnimi utripi.
Zdaj, ko se je sonce že skrilo za razgretimi hišami, je privršal še piš gorskega spokoja. V enem samem dnevu sem bila v Parizu, na Portugalskem in v Švici. Če to ni privilegirano življenje ...

Domača galerija

2010-08-25T15:45:00.006+02:00

Vstanem s kavča.
Na bordo prevleki velik okroglast odtis zadnjice,
kot da bi ga kipar z natančnimi gibi izdolbel v nečem mehkem.
Prevajam poezijo moških in žensk.
Moška je kot večpasovnice, po katerih se cijazijo tovornjaki in avtobusi,
ženska pa se zdi podobna priobalni cesti, tisti vijugavi,
preozki, kjer se težko srečata avtodom in kolesar.
Nekaj kožnatega je v ozračju, ko poslušam še vlake,
ki brzijo mimo.
Noga mi je zaspala, v meditativnem sedečem položaju,
z laptopom v naročju.
Odfecljam se iz utekočinjenosti besed, samo lasje ostanejo
naelektreni.
Moška roka jih od daleč navija na prste kot volno,
si domišljam.
Rekel bi, da se ukvarjam z obrobnostmi.
In jaz, da se z robov najdlje vidi.
Od strani bi se mu zazrla v ustnice in
jih izpila kakor deževnico.

Minestrone

2010-08-24T22:52:00.006+02:00

V knjigarni se naprašim kot vzorčaste moleskinke.
Beležim hitrosti korakov ogleduhov
in s prstnimi blazinicami skeniram platnice knjig,
lepe kot haremske gospodične.
Skrivnostnost mesta kopni pod njihovim razkošjem.
Neznane ulice vselej vodijo do prave poti,
Ljubljana postane predmestje Londona,
trole prikolice podzemnih, ko zaplavajo skozi nadzemlje.
Ciklamne balerinke surovo žulijo pregreta stopala,
ledeni čaj s kumaricami blaži odrgnine.
Verzi spregovorijo z dežjem,
noč bo buhtela mehkobo jezičnih dotikov.

Burleske burijo

2010-08-12T22:00:00.003+02:00

Ko se vzameš resno, zapadeš v burlesko brez primere. Šlik-šlak.

Perje, kič in avgustovski večeri. Tone kon-tekstualnih nejasnosti, vroče v grlu in postelja, ki se šibi pod težo razgaljenih sanj.

Nori l. / zdolgočasene krave

2010-08-06T09:37:00.006+02:00

Nekoč, mogoče čez 5 let, bom velika pesnica. Tega sicer ne bom nikomur povedala, in vprašanje je, če me bodo razkrinkali. Ko se pomirijo neurja, ki divjajo in razdirajo, ko bom imela na vrtu zelenjavni park in bodo rože odzvanjale hebrejsko. Mala punčka, bistra in otroško zvita, me bo cukala za predolge lase; ja, še bodo zrasli, mačke pa ne bodo ničesar povedale, ker si ne pustijo jemati dostojanstva. Ljudje smo tisti, ki se dajemo na tnalo.

Vsaki stvari v življenju je namenjen vsaj en ciklus. V mladosti se medsebojno pomešajo, vsak od njih hoče nadvladati druge, zato je mladost nora. Če ni, živimo ravno kot krave na nerodovitnem pašniku. Vprašanje je, komu se godi bolje.

Svetlanjenja

2010-07-16T10:48:00.005+02:00

Zlatenje na modri osnovi,

kot popoldansko morje, ko vanj počasi leze zmehčano sonce.

Opusteli grad, kjer, če dobro prisluhneš, slišiš starogrška tragikomična razpletanja.

Pozni popoldnevi dišijo po vračanju.

Sem bi Svetlano poslala, ki v Tesnobi pravi:

"Noč razpreda trakove molka

čez moje temne ulice.

Zavita v ogrinjalo temne slutnje

iščem zlatih luči

za svoja temna gnezda".
~ S. Makarovič

sova

2010-06-29T08:54:00.004+02:00

Vsak-a ima svojo žival. Če ne v glavi, pa na steni. Razlika je le v transparentnosti. Tisto drugo nam je notranje, nikoli zunanje.

( )

2010-06-15T21:38:00.006+02:00

ko se peljem mimo povoženega mačka ob cesti,
iz katerega nekaj visi,
pa ne pogledam, kaj,
ker bi si morala iztrgati želodec, če bi,
navznoter zajavkam kot ovca,
preden ji odstrižejo kožuh

na prtljažniku
peljem prazno košaro,
kamor bom nabrala vse majhne živali
kot travniške rože,
jim z materinskimi usti
podelila rdečih češenj

in iz še nenošenih čeveljev s peto
zanje zgradila hišo,
kjer jih nikoli nihče ne bo vzel

- naslova ni -

2010-06-15T21:16:00.004+02:00

Reče ti, da te bolj varuje
kot veruje,
in reče tudi, da srebaš z roke
nebo v bel povir.
Reče še marsikaj, kar se
vali kakor oblački dima dol po nevidni
tančici, ki ti visi z bolečih ramen
in se ti zapleta med nogami,
da se stalno spotikaš,
oni pa mislijo,
da izgubljaš smer.
Rečeno je ohromljeno,
kadar ti brenči nad temenom
kot trop mastnih kebrov.
Ne bom jih speštala, ker ..
ne morem.

Kdo je ta, ki lahko
govori
in o čem govori?
Potem kmalu obmolkne za vedno,
ti pa še vedno poslušaš krilate živali,
ki se ne svetijo,
samo mastijo se
s tvojimi razpuščenostmi.

KaP-Lje

2010-06-08T23:54:00.001+02:00

V stilu mimetičnega užitkarjenja
prelivam kapljice
potu na T-shirtu, ki se je gibko prilegal njegovemu
hrbtu.
… sublimno …
Brezdanja moč,
čista ironija prečloveškega,
kolobocije estetsko-lingvističnih kategorij,
pojmovanja, ki požirajo sama sebe
in končno nekaj absolutnega –
to so lahko samo kapljice,
med sušenjem na kvalitetnem bombažu.
Ogledovanja in junijski »de-light«.
Kapljice kot abstraktna poslikava,
terapevtsko navdušujoča in hrbtno
spolzka.

Črtanja

2010-05-30T19:47:00.007+02:00

Sredi tedna z dvema sogeneracijkama sedimo na terasi kavarne pred faksom. Vse smo z eno nogo že sredi problematike delavnega naroda, z drugo končujemo izpite. Vse vsaj malo zanaša v izobraževalno-kulturne vode, družijo nas podobne izkušnje iz sveta mlajših odraslih. Onidve, srečale smo se že na kakšnem izpitu, sošolke nismo nikoli bile, sta že zunaj, medtem ko sem sama še »v«, zato lahko pomagam z zapiski, napotili, informacijami o tem, kdo zahteva veliko, kdo skoraj nič ipd.

Pri mizu blizu nas sedi fant, ki se ga spomnim z oddelka izpred kakšnih dveh let nazaj, ko je le rahlo šental, mislim, da je distrofik, zdaj s pomočjo palic komajda še hodi. Ob tem se zavemo, vse tri, nepomembnosti oz. minornosti naših vsakdanjih fuzljev, frustracij, nezadovoljstev, nestrpnosti, ker še nimamo tega in onega, čeprav smo že v letih, ko bi morale temeljne reči biti že postavljene, začrtane. Kaj pa je tisto temeljno? Še kaj poleg tega, da naši možgani, srce in vitalni telesni udi delujejo kolikor toliko ubrano in recimo temu brezhibno? Povsem klišejska je, ta skromna resnica, namreč, da nas, že ker smo psiho-fizično zmožni, pravzaprav na dobri poti. Da nikoli ni za nič prepozno. Da tisto, kar pride z zamudo, kvečjemu nosi posebno patino, težo, ki ne vleče k tlom, temveč je zakamuflirana lahkost, s katero se spretneje gibamo, rotiramo med življenjskimi preprekami; samo prepoznati jo je treba znati. Je kot severnica, samo za nas, ki nam kaže pot tudi, ko ugasnejo ulične svetilke. Ko ni videti nobenih črt, samo tema udarja in topot neznanega.

Radožive se nastavljamo sončku, ki pronica skozi bohotno vejevje in sanjarimo o skicah svojih še nezačrtanosti (črtastosti že, vendar naši zemljevidi nikakor še niso zapolnjeni; veliko praznih mest je še, po katerih bodo lahko vodile ostre in blage krivulje, ravne in cikcakaste). Črte so po Foucaultu razsežnosti, ki omogočajo pretrese; tudi veliki misleci so vedno 'potresni', pripomni Deleuze.

Lastnosti (dispozitivinih) krivulj sta med drugim tudi vidnost in izjavljanje. Vsi, ki se pustimo črtati tako, da črte soustvarjamo, smo v nenehnem procesu zarisovanja, nikoli dokončani, vodimo lastne bitke, sami sebi prispodobe potovanja, na katerega smo se podali za vedno. Foucaultovska »črta subjektivacije« je ideja, ki preči sleherni dispozitiv in se samoaficira ter se vrača nazaj k sebi. Je bežiščnica, ki uhaja drugim črtam, se izmika oblasti in vednosti. Neskončno postajanje. Spominja na odprto križpotje, na svobodo. Omogoča novosti v izjavljanju, možnost transformacije. Novo je tisto, kar šele postajamo, pravi Deleuze, naše Drugo. Je aktualnost, naša govorica, ki nas misli, ko si zamišljamo, kako bomo čezse potegnili novo črto, novo pot, novo razpoko, v kateri bo domovalo novo izkustvo, novo življenje. Odprtost za prihajajoče. Sami svoj arhitekt smo, risar. Rišemo se v sozvočju s časom, ki nas premika po svojih koordinatah.

Jutri

2010-05-21T22:47:00.002+02:00

Art market na trgu malega mesta
skoraj zaživi, ko še ni teme,
iz okoliške gostilne zadiši po cvrtju,
nadobudna glasbenika igrata na flavto, violino in bobne.
Nekaj londonskega se zliva v ozračju,
čeprav ni nobene gneče,
Japoncev z odštekanimi čevlji, niti mešanice vseh svetovnih jezikov,
ki te požgače pod obleko
kot otroški kazalec, ko ti vrta po popku
in vpraša: »A sem bil tukaj doma?«
Čisto po kranjsko se sempatja privatno kdo kaj meni z drugim,
tretji izostane, posluša iz ozadja.
Jana se igra z Jonom,
Noe poka frise in punčki z broške odlomi glavo.
Tako običajno je, med poznanimi ljudmi.
Srečam sošolko, pa Bojano iz teatra, nosečke
se medsebojno ne pozdravljajo s trebuščki, z nasmehi
si podajajo komplimente.
Nad zvonikom se po sinjem nebu ziba lunin krajec,
čez še dekliške boke ga ovija moj jutri,
o katerem že dolgo sanjam.

Vsaka s svojo šivanko

2010-05-17T20:06:00.007+02:00

Riika šiva medveda, jaz pa z nevidno nitjo krpam zimske usedline.

Zunaj nekdo kosi travo. Napravil bo steljo za male živali in velika valjanja.

Otroški jok ..., kot da bi odmeval skozi zašit trebuh.

http://www.riikkas.com/

M : B : Ž

2010-05-08T16:45:00.002+02:00

Zjutraj me je prijelo, da bi kaj napisala. Že nekaj časa nisem. Besede so okorne, naslavljam jih v ušesa, ki ne slišijo barve mojega glasu ali pa ne razumejo, kako se znajo plešoče črke, ki tvorijo kólo besed, spremeniti v dejanja, zaživeti, preobleči dan v mehko tvar nad morjem, podobno oblaku, skozi katerega proseva ravno prav toplo sonce.

Da bi kaj napisala, moram brati. Knjige za 3 evre, ki jih prodajajo po slovenskih knjigarnah v sklopu leta knjige, so priromale tudi v moje roke. Zaziban dih Herte Müller je napisan za branje v deževnih dneh. Razjezijo me, dobro napisane knjige, ker vedno znova opozorijo, da je za pisanje treba biti izredno pogumen. Napisati več kot vse, brez strahu, da se pri tem avtorsko razkrinkaš. Tudi tveganje, da v pripoved vpotegneš skrivnosti bližnjih, je vedno tu. Temu se, še vedno, latentno upiram. Strah me je. Ker nisem dovolj pogumna, ne pišem. Ker ne pišem, razjedam lastne misli, ki plešejo vzhodnjaški kólo, plešejo naglas in zraven razglašeno vriskajo, čeprav mi gre to na živce. Ne zmenijo se zame. Rajajo po svoje, kršijo pravila. Meje, na katere naletijo, kadar pri plesu previsoko dvigujejo noge, da jim lahko vidim v sluznično notranjost, nalašč prestopajo. S stopali jim mršijo robove. S pogledom jim dajem skeleče zaušnice, one pa še bolj v dir, še glasneje, hitreje in bolj neobzirno. Včasih dobim občutek, da smo tik pred sklenitvijo sporazuma o medsebojnem sodelovanju. Da so misli pripravljene popustiti pri svojih neumnostih, če besedam dopustim popolno svobodo. Jih ne ublažujem, ne maskiram v razne plesalce, škrate in druge svate, temveč jih spustim na papir takšne kot so se rodile, razvile. Potem zapiha hladnejši veter, zaziba jih vstran in jih dvigne malo nad tla, nanje obesim odvečnosti in smo spet tam. Vsaka na svoji strani. Naščuvane in nepredvidljive. Misli. Besede. Ženskosti. Različna imena za enake predikate.

Imela sva boben in lajno

2010-04-25T14:46:00.002+02:00

Spet je nedelja in spet pišem seminarsko. Letošnje, zaključno leto na faksu, je zaznamovano s seminarskimi nalogami, ki ne dosežejo nobenega namena, razen pridobitve ocene in v najboljšem primeru par slušateljev na predstavitvi. Pisanje je kljub temu včasih spodbudno, odpira nove prostore v glavi, ki mimogrede včasih lepo pašejo v plasti posameznih dni.

Wittgenstein in grešni kozli imajo npr. marsikatero podobnost z nedeljami, ko fino zapiha s hriba, po cestah predmestij komajda brzi kako vozilo. Mačke si z gracionzno lenobo ližejo repe, razcveteni tulipani na vrtovih pa spominjajo na žensko razprtost, kadar zares ne ve, na koga se naslavlja.

Slišim brbot vode od nekje drugje, sosedova papiga, ki je še nikoli nisem videla - samo slišim jo izza žive meje, je že začela s svojim čezpoletnim lajnanjem; oglaša se v stilu razcepljene, shizofrene osebnosti. Večglasje, neke skorajda razumljive besede, kriki, obtoževanja. Vse odlajna sama. »Wadžape, fidiflji, adarara –čuuu …«

Vsakih nekaj strani naredim pavzo; saj je nedelja, dan za počitek. Zamižim in v podkožju vidim slike, ki govorijo naprej, namesto študijskega teksta, vendar bolj ubrano. Ker sem na obisku doma, kjer ne živim več in slučajno ni nikogar, pobrskam malo po maminih policah. Najdem knjigo, samo prvi del ima, ki jo je prijateljičin bivši zadnjič omenil v nekem intervjuju, sem prebrala, kot najboljšo knjigo. Celine. Potovanje na konec noči. Tudi moj bivši je v nekem intervjuju, leta nazaj, ko mi še ni grel postelje, omenjal taisti naslov. Že sem jo brala, pa jo jo vseeno vzamem v roko. Spomnim se, kako mi je bilo, ko sem jo brala, malo manj pa vsebine, razen posameznih pasusov. Spominska samovoljnost v popolnem razmahu, klasika.

Za zraven vzamem še Flaubertovo Vzgojo srca, ki mi jo je bivši nekoč priporočil za darilo za mamin rojstni dan; pa se mi je zdelo, da jo že ima. Mahnjena na francoske realiste in naturaliste, jaz ne najbolj. Prelistam ju malo, kombinirano, obe potegneta, vsaka na svojstven način. Zraven globoko na celini šumi še morje, ne poneha. In papiga, pritovorjena iz kdo ve katere južno ameriške dežele.

Ob Celinovem potovanju zaslišim klic neznanega (slutenega pa že), Flaubertova naracija pa govori v že nekoliko oddaljenem jeziku. Včeraj zvečer se mi je še v družbi prijateljice, ob mehiški pojedini in večeru na terasi tik ob bajerju, ki je zrcalil 3/5 polno luno in utrip bližajočega se poletja, ko sonce že zaide, dobrikalo tisto na-potujoče. Težko rečem, kaj točno. Kot da ga že nosim s seboj, nekje znotraj, pa ne vem ne kdo niti kaj je, kam me vodi in kaj me lahko nauči.

Celine pravi, da rabimo točno dve leti, da se z enim samim pogledom (nezmotljivim kot instinkt) zavemo vse grdote, s katerim se je preobložil nek obraz, ki je bil nekdaj še tako slasten. Moramo mu prikimati in se sprijazniti s sliko nas samih. Poda tudi zelo umestno opazko, v nekem drugem kontekstu – da bolj ko je človek impotenten in trd (v družbi alkohola), bolj se ima za močnega in nabritega, zavedajočega se svojih pravic. Poznam jih kar nekaj, takšnih zavestnih nabritežev in mogočnežev.

Za piko na i nedeljskega, bom zdaj zaplavala med obraznimi potezami, ki se izrisujejo kot epilogi mišljenega končujočega se tedna. Z distance jih, že malo motne, dosti lažje otipaš v njihovi nadrealnosti.

Svetišče

2010-04-21T21:16:00.002+02:00

Hegel prisoten naključno.

O ribah, sinjini in alergijah

2010-04-20T16:58:00.006+02:00

Kavica, zavihane hlačnice – prvo nastavljanje soncu, veter, ki giblje rožice na vrtu in mojo obleko, ki visi na štriku za obešanje perila, da se prezrači, ker sem v njej pekla ribo (jaz oblečena vanjo, ne riba). Po eni strani zažgano (ribo, ne obleko) sem olupila kot banano, jo pokapala z veliko prezrele limone in se pretvarjala, da imam kraljevsko kosilo. Sartra v naročje, ker oddih po delovnem dnevu ni prepričljiv, če ne moliš vseh štirih od sebe in kaj nenujnega prebereš. Žurnala ipd. čtiva ne štejem, ker zanj nimam živcev.

Naslonim se nazaj, na hrapavo steno, ki jo je nekdo daleč nazaj skrbno obdeloval, ker se mu je zdelo vredno potruditi se za svoj dom, jasno. Jaz sem samo najemnica, pa sem vseeno dokaj skrbna do tuje oz. najete imovine. Kako diši že po poletju, po potovanjih. Samo o tem razmišljam, kam bi šla, pa vem, da si kakšne resne eksotike letos ne morem obetati. Nekaj malega, vsaj, pa ne še takoj, če Sofia šteje. Morje, butanje valov bo moralo malo počakati, da pridem s svojim nevidnim čolnom in vesli ter za vedno ostanem tam.

Ne še tako dolgo nazaj sem planirala, da bi živela v Grčiji. Si nikoli več ne ostrigla las, obdelovala sadovnjak, pridelovala olivno olje in najslajše vino, delala nakit iz školjk, vzgajala mala bitja, ki bi prilezla iz mojega trebuha in se na večer zadovoljno nasmihala moškemu, ko bi se zagorel od sonca, s smešno frizuro vračal z ribolova. Se ribe sploh lovi popoldan? Verjetno ne. Utopije so najlepši del naše prihodnosti, sem prepričana. Tudi Sartre je o tem precej vedel. Sprašujem se, če so tudi njemu kdaj pred poletjem, ki tako lepo diši, nagajale alergije.

Creep .. in

2010-04-19T18:50:00.001+02:00

Komad, ki vzbuja toliko vsega. Kot gromozanska kepa je, ki se nam zatakne v grlu, ko bi radi rekli tisto, kar je potrebno reči. Tudi če slišimo samo sami sebe. V bistvu je preprost, da bi težko bil bolj in hkrati nabit z vmesnostmi, ki jih tlačimo zraven vedno in povsod. Tisoče situacij je, ki jih bi lahko poimenovala po njem. Jim jih ga pripisala. Postavila v ospredje, ker bi od zadaj itak preplavil celo dobo, ne le trenutek.

Slikanje

2010-04-13T16:02:00.010+02:00

V deževnih dneh rada gledam fotografije. Še posebej poletne, tiste, ki jih ne ovija hlad, niti sivina, temveč so pojem barvne čistosti, svetlobe, veličastnosti tujega. Pomirjajo me, vse te reči. Vzvalovijo morskost, ki me guga v trebuhu, da ne prevlada uniformnost poznanega, preveč domačega. Včasih zadovolji že samo gledanje. Fragmentiranje spominov, opažanje detajlov, ki jih spomini niso zabeležili. Videti nekaj drugače, nanovo. To se mi zdi pomembno. Vsaj kakšen torek, ko ni jasno, ali gre proti koncu ali začetku. Ali sledi nadaljevanje ali doživetje jutrišnjega. V popolnoma tretji luči, ki razjasni pogled. Razbistrenja so še slajša od planiranj.

Vprašanje

2010-04-11T19:26:00.002+02:00

Nekaj časa bo lepo. Ob presunljivem obrazu, ki te gleda, ko misliš, da si neviden. Ob sredozemskem lesku na ramenih, ko zajadrata v temo. Ob spoštljivo raščenih prstih in koži, ki najmehkeje diha. Potem pa ne bo več. Bo samo še razčesnjen čas na vrhu tvoje glave, kot pisan klobuk iz papirja, ki pade na tla z vsakim premikom. Takrat se vprašaš, kdaj je dobro vstopiti v igro, tudi če je vabilo zares ljubko in si v didaskalijah nepogrešljiv detajl. To ni važno.

Ti povem, ko boš zaspala

2010-04-11T19:13:00.001+02:00

Smešna si mi,
Ne, bojim se te,
Ko se oprijemaš svojih malih redoljubnosti.
In misli, stkanih nekje v temnici minulega.
Knjige, ki misliš,
Da te učijo,
So ostanki nekoga tretjega.
Nobenega sveta ti ne bodo odprle.
Zgrešila si nekaj stopnic,
V Razkoraku ne boš zajela okroglih
Reči.
Teh namreč sploh ni.

Suspenz

2010-04-10T10:19:00.005+02:00

moški hrbet v belem

magnetenje

ko v glavi vse pleše

skozi nazaj kvadriranja

zunaj hud pes

notri mlačno šepetanje

sočna lička

neskončno mladih ustnic

misli plazeče

prav nič stremeče

prepozna noč

v skrinjico z njo

poganjki forzicij v laseh

in podkožni ylang ylang

na limanicah zatečene mladosti

kaligraf

2010-04-04T11:14:00.003+02:00

v zrcalu črkovanja obrazov
odsevajo slutnje
razlunjeni bdijo
pisane oči tonejo v noč

s črnine pretanjene
jadro bodočega razpenja pristan
lesk tvojega
še nedotaknjen
pa vendar znan

Delovati, snovati iz ozadja ali "in your face"?

2010-04-03T10:51:00.003+02:00

Pogledala sem si nekaj začetnih minutk intervjuja na Vesti z D. Rutarjem, ki je nekakšen miselni guru zlasti hendikepiranih študentov filozofije, vem, da zelo radi referirajo nanj, navdušil jih je za ta študij, jim prisluhnil, se zanje zavzemal v vseh pogledih. Pred leti sem brala njegovo knjigo o Tarkovskem, ki mi jo je predala ravno ena teh študentk.
Pravi, Rutar, da se ne znajde dobro v svetu, v katerem se zdi, da največ velja medijska prepoznavnost. Da je sam raje zavzel kantovsko držo – napiše knjigo, jo pošlje knjižnicam in na ta način širi svoj glas. Daljnosežnost takšne kritične presoje je seveda občutno manjša od novodobnega nastopaštva posameznikov, ki bi celo plačali za nekaj min. pred televizijskimi zasloni, za sliko in komentar v časopisu, četudi v lokalnem brezplačniku (ki ga prebere skoraj vsak na poti v službo, ko čaka v vrsti na banki itd.). Prav ima, tudi meni se takšno pojavljanje zdi sila sporno. Sploh, ko misleci s tem začno zagovarjati lasten angažma (mi aktivno sodelujemo pri oblikovanju, ali pa svinjanju, naše družbe), v primerjavi z brezbrižnostjo ostalih, ki raje molčijo oz. si mislijo svoje. Je nerafinirani populizem res poza, ki največ velja? Večina ljudi, ki se prezentirajo za tiste, ki imajo kaj povedati, žal brezsramno in zelo javno trosi flosklule, osupljive nebuluze, pri čemer okrca tiste, ki razmišljajo pri sebi, ko njihova refleksija doseže neko zadovoljivo raven, se prekali, jo izdajo v knjižni obliki, ali pa sploh ne. So zato nekoristni, nekonstruktivni člani družbe, kjer ima slehernik pravico vse vedeti in tudi povedati, s čimer se ne strinja? So vsa ta velemnenja res nekaj, kar moramo slišati? Kar nekaj velja, četudi ne pove nič smiselnega? Banalizacija mesta izrekanja je prekoračila vse meje. Je o tistem, o čemer ne znamo govoriti, torej treba molčati? Smo v stiski, ko se zavemo, da skorajda ne govorimo? Ko mine nekaj dni, pa smo z ljudmi izmenjali le nekaj vljudnostnih fraz? Je mnenje Slavoja Žižka res toliko tehtnejše od mnenja nekega filozofa, ki svoje misli razpleta v miru in tišini svoje sobe? Kakšen sploh je domet popularizirane vednosti, razen dejstva, da je zlorabljena v širši tržni produkciji, mislim na razna gesla in obraze na T-shirtih, skodelicah za kavo in recikliranih torbah? Je to, da te pozna vsak, ki kdaj prelista časopis, si pogleda komercialno informativno oddajo ali pa spletni portal novic, res takšen uspeh? Mislim, kaj pa takšna vednost, razen prepoznavnosti same – ki je zgolj simptom spopularizirane fame zaradi fame same, dejansko doseže? Premakne?

Je alternativna populizmu, ki nezadržno dere v naš vsakdanjik z vseh možnih kotov in strmin, samo še brutalna izvzetost iz družbe, delovanje na potiho, ki doseže svoj glas, če ali ko so ji naklonjeni višji (neznani) pogoji? Je človek, ki se od drugih bitij razlikuje ravno zaradi sposobnosti govora, obsojen na zanikanje svojih apripornih danosti, da bi sploh bil človek?

Šoping centri : male lokalne samopostrežne

2010-04-02T09:52:00.003+02:00

Koncept šoping centrov se mi je od nekdaj upiral do obisti. Videla sem jih kot izumetničene vesoljske ladje, padle naravnost z galaksije Zapravljajmo, na puščobna tla obrobij mest, do koder imajo dostop vsi okolišani in oddaljenci, pred vesoljsko ladjo jih čaka dovolj parkirišč, če kdo nima svojega prevoznega sredstva, ga tja zapelje trola. Skratka, ni problema. Potem tiste ogromne hale, brezzračne, brez svetlobe, nizki stropi, znotraj gomazijo bitja, ki jim pravimo ljudje, vse deluje po tekočem traku. Sistem, kakršnega bi lahko posvojila celo kakšna NLB, nobenih nejasnosti, vsi potrebujejo vse in če potrebujejo, seveda tudi dobijo. Dobijo celo več, veliko več od tistega, kar bi utegnili potrebovati. Smilili so se mi zaposleni v teh krtinah, brez zraka, brez svetlobe, ki toliko in toliko ur / dnevno preživijo na delovnem mestu, v celici odprte narave, ki jo delijo s številnimi obiskovalci, nakupovalci, ogledovalci. Nikakor mi ni bilo prezentno, zakaj se cele družine dobivajo v teh ladjah, v njih s prijatelji preživljajo vikende, otroke k igralom, starši na kavice, po potrebi še na kosilo, ali pa na kaj sladkega. Cenila sem majhne pajzle v skritih ulicah v centru - ne na obrobjih, kjer določen artikel, ki ga res potrebuješ, stoji na eni in isti polici že od nekdaj, se ti ni treba izgubljati med celicami, prodajalke že poznajo način, kako odpreš vhodna vrata, ki ne delujejo na senzor.

Včeraj sem zašla v eno teh vesoljskih ladij, zunaj je deževalo, pihalo, pms-ično razpoložena, v pričakovanju nove službe, ki je lokacijsko vsaj deloma povezana z njo, in se malo sprehodila. Svetlobe veliko, z vseh strani prodira v prostorje, steklo je in, stranišča bolj urejena kot na kateremkoli letališču, visoki stropi, celo terasa, vsaj na videz prijetne kavarne odprtega tipa, in pomislila sem - kaj vse bi pravzaprav potrebovala. Celice so se mi prej zdele podobne svetlim ateljejem, hodniki čisti kot da bi se sprehajala po kaki japonski metropoli, nobene gneče, nobene zadušljivosti. Pokukala sem v par ateljejev, kjer so me prijazno sprejeli, mi pokazali, kaj vse potrebujem, se mi nevsiljivo posvetili kot se prodajalki v mali samopostrežni ne da niti pod razno, ker tam dela že vse svoje življenje - pa saj tam itak veš, po kaj prideš. V oči so mi padle reči, za katere, če jih ne vidiš, ne veš, da bi pasale v tvoj dom, kopalnico, kuhinjo. Kaj pa vem. Ni mi bilo tesnobno, niti me ni utrudilo. Z ladje sem stopila z nekoliko prepolno torbo, in še eno – kakršno vsekakor potrebujem, nekaj dodatki lepo prezentirane vrtne pomladne kolekcije, olajšana, sita in, takrat sicer še nisem vedela, z novo službo. Ki ni v ladji sami, niti se nanjo ne veže – zato nisem neobjektivna po tej plati.

Me je napadla bolezen blagovnega fetišizma, ali vse skupaj mirno lahko pripišem pms-ičnim psihofizičnim naravnanostim? Bom čez čas preverila. Samo, da se prepričam, če ateljeji niso čez noč postali celice z rešetkami, naša doživljenjska kazen za lahkomiselnost.

Uganka za računalničarje

2010-03-27T19:14:00.005+01:00

Prosim za pomoč, če katerega od poznavalcev omenjene stroke slučajno zanese semkaj.
Kako (oz. je sploh mogoče?) naj odkodiram v Wordu pisan dokument, neka seminarska, ki je res ne bi rada začela pisat znova, ki ima oznako karkoližejenaslov.docx? Ta docx je vsekkaor zame nepoznana pripona. Če hočem dokument odpreti, me vpraša, s katerim programom to želim narediti, Worda ne upošteva. Odpre mi neke kvadratke in čudne reči .. Nimam pojma, kaj se je zgodilo, mislim, da nisem ničesar dopisala, kar bi lahko privedlo do te zmešnjave. Dokument je shranjen na ključku; se mu je, morda, sfrkalo?

Kakšen nasvet, karkoli?

Ko dokument odprem, mi ponudi naslednje možnosti za kodiranje (odkodiranje?) zadeve:
- Windows (privzeto) ---> spremembe ni, če izberem to varianto
- MS-DOS
- drugo kodiranje

Če kdo pozna rešitev, mu dokument z veseljem pošljem, da ga pomaga spraviti v red.

Času primerna dobrikanja

2010-03-01T14:36:00.006+01:00

S časom si dajemo opravka vsak dan, ali pa ne. Hočeš-nočeš ima sam opraviti z nami. Včasih je neusmiljen, nas poriva v neznano, nam ne privošči, da bi se jasno ozrli predse, žene nas z vso silo, kantovsko subjektiven, ne uklanja se niti prostoru, ki ga porogljivo preči, trga, prehaja s svetlobno hitrostjo. Kdor se v zvezi s časovnostjo nadeja kakšnih kozmičnih občutij celosti, ali pa antičnih idej, kjer se eno veže z drugim, veljajo določena pravila, je v zavedanju časa izgubljen. Čas je neukročen, zvit, prefrigan. V fragmentih se nam vije pred usti, si utira najbolj nemogoča pota, briga ga, če mu sledimo s pogledom, sluhom, otipljiv nikakor ni. Samo včasih, kot danes npr., je sončeva desna roka. Skupaj z njim mi kuka skozi okno in na bledo vijoličnem tapisonu riše vijuge. Čutim njegovo toplo sapo in občudujem dolg, tanek vrat, s katerim se steguje v moj prostor. Hoče, da ga okusim, čeprav ve in jaz tudi, da je spremenljivega okusa. Danes mil, prosojen in gibljiv, jutri že ves zgrbančen, zavozlan sam vase in grenak. Vprašam ga, kako oz. s čim obvladuje naše spomine. Zakaj tako vneto arhivira delce naše preteklosti, jih zlaga na dobro organizirane police, vneto briše prah, doriše vsak detajl, ki zbledi, nič mu ne uide, pod njegovim budnim očesom je vse na svojem mestu in se vrača, ko bi radi, da je že mimo. Kako naj se znajdemo v zdaj-u, če nas spremlja vse od prej. Če je avreola našega prostora pravzaprav sestavljena iz spominov. Vsak predmet – knjige na pisalni mizi, slike, barve, srajca, ki ji je rekel rajca, ki jo oblečem, takoj ko se slečem iz oblačil za ven, vonji, s katerimi se kdajpakdaj odišavim, ko se pomešam med ljudi … Vaze, ki me prazne žalostno gledajo, ko zajtrkujem ali pa se delam, da študiram, včasih polne cvetja od stark s tržnice. Kakšno reč že vržeš stran, vsega ne moreš. Je največ, kar lahko narediš, da počakaš, dokler čas ne naredi svoje in vse vidiš čisto prenovljeno? Zmore to, čas? Bo delal s polno paro, da me vse te reči, spomini, ne bodo lovili z vsakim pogledom? Ne odgovori mi, pa vem, da zna, če hoče. Še peti zna, kadar je dobre volje. Njegove vijuge, plesalec je hotel biti vse od svojega začetka, na tapisonu, so živahne. Mogoče mi kaj sporočajo.

Isabella Rossellini pravi, da ji je ob izgubi ljubezni njenega življenja, Lynchu, pomagal samo čas. Nič drugega. Verjamem ji in z njim skušam navezati čimpristenjši odnos, pa se mi še kar sončno posmehuje. Ok, bova videla, kdo po prej popustil. Kdaj mi bo melodično, spokojno zlezel pod posteljo in me vzvaloval, da se bom že zjutraj zbudila kot da sem nekje drugje, v novi deželi, propustna za nove tvorbe, ki bodo pisale drugačne zgodbe in se nekomu vtisnile v spomin.

Nadih

2010-02-27T09:33:00.004+01:00

Po res mračni, zasneženi zimi, februarska pomlad, skorajda že narejena za uživanje jutranje kave na balkonu, v spalni srajci, bosih nog.
Če se zbudiš dovolj zgodaj, lahko občuduješ sončni dripping skozi oblačke megle. Svetloba se zaje v gostoto vlažnih pritlehnosti, pojavljajo se prave svetlikavosti. Narek pomladi je, vsaj v mojem primeru, tudi siceršnje znanilo prebujanja. Po težki megli, ki včasih v življenju pregazi in onesposobi čutila, učinkuje kot skoraj polletna čistilna faza, psihofizična, in naredi prostor novim, neobteženim vsebinam. Pomladni zrak prehaja skozi kožo, usta, grlo, drugače od zimskega. Ima svojo barvo, vonj, ki se dotika. Prav tako je s čutnostjo. Po zimski hibernaciji se osvobodi neprodušnega kokona, zrasejo ji krila. Okopa se v spomladanski rosi, si razpusti lase, zaplava v igrivem soncu in ustvarja čisto novo platno, iz sončnega mezenja in vetriča, ki gladi nove nanose.

Črnobel portret

2010-02-22T23:22:00.005+01:00

Poslušam Bosso De Novo. Črnobel portret. Samo tega najdem. Mehka, neošiljena konica svinčnika drsi po platnu, ki je koža. Tokrat ne čez hrbet. In ne rdeče. Črna sled je. Vijugave črke, še črke ne, gibi so. Zapestij. Trepalnice mrmrajo v ritmu nič več mrzle noči. Na vrtu bo nekdo, ki zdaj še išče, malo pred poletjem zakuril ogenj. Nosila bom dolgo zelo tanko krilo, da bo veter božal kokor sapa valov. Plesala bova dolgo v noč.

Zimski koncert na balkonu

2010-02-14T13:40:00.004+01:00

Sem že kdaj napisala, kako včasih nisem marala Cavea? Samo zato, ker ga je moja nekdanja klapa, v katero sem pasala še manj kot ostali člani, oboževala in je bil gotovo med prvimi na repertoarju najbolj poslušanih v nekdanjih Katakombah, kjer smo se zbirali in zabijali čas … Sploh imam z muziko parcialen, nedonošen odnos. Redko si jo vrtim, ker mi je ali preveč ali premalo ali narobe, vsiljiva, nataktna, nepovabljen gost, ki ne ve, kaj naj s seboj. Prej moti kot ustreza.

Zdaj si ga kdaj zavrtim. Redko, a se zgodi. Barva njegovega glasu je precej fascinantna, njegovo izpovedno gravitiranje tudi. Ne maram hodit na množične koncerte, moti me gneča, skupinska evforija, kvazipripadnost temu ali onemu. Njega bi pa kdaj poslušala, če ne bi bil tako zelo oblegan. Če bi mi prekrižal pot nekje med tu in tam, po kateri se tedensko gibljem. Na terasi kake zapuščene hiše, za mizo, kjer bi mu delal družbo len maček, ostali z benda bi bili lahko odstavljeno pohišvo, ki ga nihče ne rabi in vegetira po terasah, ko je premraz, da na njih posedamo, ali pa tudi ne. Tako bi mu prisluhnila, prisedla. Ne bi mu bilo treba skakat po odru, niti držat mikrofona. Usta bi odpiral na sobni jakosti, mogoče mižal in mi zapel, ali pa povedal, kako prihaja, his beautiful world .. . Ne bi mu zaploskala. Samo pokimala bi in šla, ko bi se naveličala. Če bi imel ob sebi dežnik, bi z njim zaplesala. Ne bi mu rekla niti nice-to-meet-you, that-was-great niti da ima lepe prste. Obrnila bi se nazaj ali pa naprej, tja, kamor piha veter.

...

2010-01-30T15:33:00.003+01:00

Zadnjič sem v diskusiji s prijateljico, ki po novem brez zadržkov uporablja besede »sreča«, »mir« ter postavlja trditve kot so: »Samo to, kar čutimo, je resnica«, ker to enostavno ve - ve, ker to čuti, skušala opozoriti na lomljivost, tankost izrečenega, na dihotomičnost naših želja, njihovih udejanjenj, ubesedenj. Ko si nekaj želimo in to dobimo, se osvojitev sprevrže v pri-svojitev, ta pri- postane od-(svojitev), želeno se izkaže za nezaželeno. Vemo, da je manko tista tvar, ki konstituira željo. Tista votlost, ki omogoča sklenjenost kroga. Torej ker je neudejanjena, neuresničena, le kot taka predstavlja nekaj, po čemer hrepenimo, stremimo, težimo k, ko prekoračimo njeno mejo, se soočimo z nasprotjem (z njenim drugim, ki je njena predpogojnost). Hočemo več, drugo, na drugačen način.

Brezčutno opazujem razne pozive, slogane, ki nam obljubljajo »srečo«, pet korakov do takega in takega počutja v časopisju, priročnikih za to in ono. Koliko so ljudje pravzaprav pripravljeni storiti za kratkosladko izkustvo tega hočem-dobim, tu in zdaj, kar bo odrešilo njihovo življenje. Končno se bodo našli, si omogočili, kar jim pripada in pika (ne tri, temveč ena, ki bo naposled zaključila eksistencialno odisejado). Nihilizem želje je, kot razmišlja drugi sogovornik, nekaj, kar je vsekakor vredno premočrtnega razmisleka.

Včasih je dovolj, da se ob pravem času znajdemo na pravem mestu. Ujamemo trenutek, ki odpira vrata v neznano. Ki naše želje, ki so seveda v stalnem preoblikovanju, zvabi na vihrav ples, jim zavrti tla pod nogami in jih spelje v globoko brezzvezdnato noč; da ne vidijo predse. Da so prisiljene dobro prisluhniti, da ne bi prehudo zadevale ob nepregibnosti dneva, ki se ponoči katranasto muzajo naokrog. Včasih sem verjela, da je treba za to, da tisto, kar si želimo, vsaj okusimo, narediti vse, kar lahko. Da je samoiniciativa tisto nekaj, s čimer se omogočamo, uveljavljamo. Da nam potencialni neuspeh ničesar ne vzame, temveč v najslabšem primeru le pokaže, da nam kakšna reč pač ni dosegljiva in smo zato, ker se tega zavemo, le na boljšem. Zdaj v to nisem več prepričana. Da je treba v nedogled poganjati. Mislim, da je včasih dovolj samo to, da si na pravem mestu ob pravem času. Tega ne moreš predvideti. Prideš, ko si v bližini, se pojaviš mimogrede. Morda je bolje, da se ob vsaki priložnosti ne razgališ do črev. Da počakaš. Se vzameš nazaj. Motriš. Se prepustiš tokovom, ki nas zibajo iz dneva v nov dan in sproti oceniš, kje si in kam te utegne naplaviti. Če je oko motno, razgled slab, si ga pomaneš. Ko pogledaš znova, morda vidiš ravno tisto, kar se ti je v prvo skrilo.

Srečanja

2010-01-12T16:30:00.001+01:00

Srečanja. Ne domenjena, temveč naključna, tista, ki se odvijejo mimogrede, ko kje naletiš na koga, ki se ti kdajpakdaj sprehaja v mislih, ali na kaj, kar te pogosto zaposluje, pa npr. ne narediš ničesar, da bi se z rečjo soočil. Srečanja, ki ti na obrazu pustijo namuznjen nasmešek, nekaj deset cm pod njim pa pod kožo naredijo (ob večkratnem dogodku tudi poglobijo) luknjico, kamor se odlaga vznemirjenje neotipljivega, ki ga prinašajo in odnašajo s seboj.

Ne bi zlahka naštela treh ljudi, vsaj tu na naši zemljici ne, ki jih občudujem. On je verjetno kar prvi, na kogar bi pomislila. Že nekaj let se me drži, ko sem slišala zanj, videla, s čim se ukvarja. Ga poslušala pri sproščenem pogovoru, nekaj malega prebrala. Pri tem je ostalo. Neposredna kot navadno sem, je pravzaprav čudno, da se nisem potrudila zvedeti kaj več, ga kje »slučajno« srečati. Pa sem vendarle ga. Slučajno brez navednic. V zadnjem času, nekaj mesecih, danes že drugič. Popolnoma vsakdanje, prvič na ulici sredi mesta (obšel me je občutek, da si me je ogledal, vendar sem sama gledala mimo – kar naredim res samo takrat, ko koga občudujem; tisto paradoksalno mimozrenje, da ne bi bila očitna, kar tankočutnejši opazovalec morda celo zasluti). Ko ti oči, ki bi se prav z užitkom sprehodile po nekom, zdrknejo mimo (njega), kot da so samozadostno zaposlene s čim že in se ne dajo motit, v trebuhu pa orkester, ki razglašeno opozarja na visoko napetost. Po tistem srečanju, prvem, sem nanj že pozabila, čeprav imam zadnje dni spet nekako opraviti s knjigo, ki sem jo vzela v roke pred leti, zaradi njega. Celo tik pred današnjim srečanjem sem imela na faksu opravka z njo. In ga bom še imela. In v torbi sem imela dokument te stičnosti, ki sem ga skorajda začela brati, ko je prisedel na troli, prav nasproti mene. Navzven mirna, navznoter filigransko natezanje. Pogled skozi okno, čeprav v mislih uhaja drugam. Kaj sem si že uspela ogledat, ko je sam nekaj bral, vendar vseeno, v oči mu nisem pogledala, pa bi lahko. Sem čutila njegov pogled. Kako surrealno, v najbanalnejši realnosti. Človeške zagonetke. Ko se ti nekaj potika po notranjem tkivu npr. več let, ti sede čisto nasproti, morda celo sluti, da te privablja, da so na delu določeni vezaji, pa tega še pokažeš ne, kaj šele da bi izkoristil priložnost. Vmeša se wu-wei (če ravno študiraš azijske filozofije), in se s klico vznemirjenja (navzlic konstruktu vsakdanjosti, ki nas vodi po križajočih se poteh) mirno podaš naprej, zdramljen in vzvalovan.

Nekaj mesijanskega nosi na obrazu, v posvetnem tonu; ne znam drugače povedati.

Če ga srečam še tretjič, ga morda pocukam za rokav in mu povem kratko zgodbico o srečevanju.

V kristalu časa

2009-12-26T12:54:00.005+01:00

Še par besed o knjigah.

Navdušenje nad Pločevinastim b. pojenjuje (?!), morda tudi zato, ker se moram posvetiti štud. gradivu; sicer pa branje, po mojem vsaj, zahteva neko določeno stanje, ki bi ga težko okarakterizirala. Včasih neizživetost, ki jo knjižne vsebine zapolnjujejo, lahko pretiranost izživetosti, ki jo knjige ublažijo, lahko gre za nevtralnost tistega ne-vem-kaj-bi-s-sabo, ki ga knjiga lepo vzgiba, lahko kaj popolnoma drugega. Kakorkoli že, vsak čas, v vsej svoji kristalnosti, branju ni naklonjen. Sama poznam obdobja, ko v enem tednu lahko preberem po več knjig, in tudi tista, ko več mesecev nobene, in vsa vmesna bi, ne bi, zdaj bi zdaj ne bi … Ker smo zadnjič nekaj debatirali o Lojzetu Kovačiču, ki sem ga svoj čas pridno prebirala, kot ponavadi pa tudi pozabila naslove njegovih del, ~ še imena avtorjev včasih zbledijo ~, zato sem malo pobrskala po spominu, s pomočjo Googla, ki mu spomin kar v redu služi.

Za Kovačiča me je navdušil nek igralec, precej starejši od mene, ki ga je proglasil za najboljšega slov. pisca, in ker mi je taisti človek ob istem času razkril, da je Djianov kultni 37.2° zjutraj, po katerem so posneli Betty Blue, telesna temperatura žensk v predmenstrualnem obdobju, kar verjetno ve marsikdo, zame je pa zelo značilno, da na takšna in podobna dejstva nekako ne pomislim. Ah ja. Potem je Kovačiča zelo cenil še nek mlajši poznavalec, ki se s knjigami ukvarja poklicno in sem zaupala njegovemu mnenju, tako da sem prebrala več njegovih del, muhastemu spominu pa lahko pripišem, da o njih ne vem kaj dosti povedati, čeprav sem ob branju svoj čas uživala. Kristalni čas me je tedaj kar prepričal. Ob prvi priliki ga bom ponovno vzela v roke, da obudim svoj saboterski spomin. Naslov je privlačen. Čas ima podobnosti kristala. Prosojno lesketavost, hladnost, ki lahko tudi privablja. Pravilnost, po kateri se razpira znotraj navidezne nepravilnosti in še mnogo več.

Pločevinasti boben

2009-12-19T10:39:00.001+01:00

Po vsaj dveh letih sem se prikopala do zares dobrega romana (nekaj vmesnih izjem je pravzaprav že bilo); ni mi čisto jasno, kaj točno se zgodi, da se med študijem filozofije težko zadovoljiš z leposlovjem, globlje ko si v študijski literaturi, težje bereš leposlovje, čeprav je po mojem koristno, da ga – nisem osamljen primer, jih poznam kar nekaj, ki so naleteli na podoben problem. Pločevinasti boben Günterja Grassa je nekaj najfinejšega, kar sem v zadnjem času čitala; že po 50 straneh lahko to trdim. Neverjeten čut za hrbtne strani deskriptivnega, nekakšne »postranskosti« (ali pa potankosti, ki nikakor niso balastne – pogosta hiba piscev je, opažam, da si zelo prizadevajo, da ne bi bili površni zapisovalci, vendar se jim v namenski temeljitosti ravno porazgubi tisti potreben magnetizem, ki bi bralca ob-držal v napetem odnosu z zgodbo), ki radovednemu bralcu šele pričarajo tisto res celovito predstavo, očarljivo magičnost, ki ga ne pusti hladnega. Knjigo sem izmaknila z mamine nočne omarice, vsekakor moram priti do svojega izvoda. Upam, da ga še kje najdem. Zelo priporočam (če kdo išče napotilo za branje, sama sem ga res dolgo, potreba vsekakor je bila, vendar sem vsako predlagano knjigo po nekaj straneh odložila nazaj na svoje mesto, tudi preverjenim à la Sartre, Camus ipd., me ni uspelo zadržati; ponovna branja se mi ne zdijo najbolj prepričljiva).

Niansiranja

2009-12-17T20:55:00.008+01:00

Riika Sormunen.

Zelo rada opazujem obraze. Te čudovitosti so najbolj edinstvene in celostne kreature sveta. Nisem še videla ene, ki je ne bi uposebljala poteza, ki bi jo vsakokrat lahko videla kot povsem drugačno. Najlepši zgornji rob ustnic je lahko odbijajoč do konca, ko izrekajo nekaj, kar ne prenesemo. Nagubano čelo starcev, ali pa mladcev, ki preveč napeto razmišljajo, je razburkano morje. Po njem bi lahko spuščali papirnate ladjice, pa bi potonile, morda kožo paradižnikov. Ušesa. Ponavadi grda. Redkokdo ima lepa ušesa. Gladka, nepreostra, ljubka, da bi si jih ponoči, par, ne samo enega, dal počivat na trtico, da bi ti v hrbet odmevala šepete vseh tistih, ki se imajo radi, pa se ne znajo poslušati. Lička so jagodke, lignji, trebuh snežaka, včasih pa kar celotno nebo, posuto z zvezdami. Oči. Povejo več, kot bi smele. Cenzuro očem! Ne gre pa samo za poteze, dele obraza, krivine, obline, ostrine, udrtine, brazgotine idr., bolj fascinantna je sama izraznost celote obraza. Kaj vse naš obraz pripoveduje, odraža, ko mislimo, da komuniciramo le sami s seboj, v tišini. Tistim, ki opazujejo. Ki vidijo, ne samo gledajo. Včasih se komajda zavedam, da mi vidnost gledanega vdira v misli same. Ko nekaj mislim, nisem pozorna, da mislim na način videnja. Da se mi gibljive slike vrivajo v miselni tok. Da so misli projekcije uzrtega, ne nujno v celoti, deloma pa. Zmešajo misli, jih prelivajo. Uzrtosti mislijo mene? *Če mislimo na nekoga in se nam ob tem spremeni izraz, ali drugega odražamo celo v telesu, gre pravzaprav za več od mišljenja uzrtosti. Vendar misliti (ter uzreti) drugega, pravzaprav Drugega, in misliti drugost (ki je nekaj zunanjega), ni isto in se ne odraža enako. Drugi (ki ga mislimo - v predstavi) lahko obsede naš lasten izraz (na obrazu, v telesu), drugosti pa se zrcalijo "zgolj" v naših mislih, miselnih skiciranjih.

Včeraj sem sošolko med zanimivim predavanjem vprašala, če kdaj gleda obraze v predavalnici. Koliko lahko prebereš o komurkoli, tudi če ga ne poznaš, samo z njegovega obraza. Rekla je, da je včasih tako zatopljena v snov samo, da ničesar ne vidi. Kar vem, sem že opazila pri njej. So obrazi, ki te zmučijo že z enim samim pogledom nanje. Je dekle, sicer zelo lepih potez, prav lepa je, bi lahko rekla, vendar ima tako obupno mrtev obraz, da me zvije, če jo pogledam. Nezainteresiranost, ki ji puhti iz vsake pore, neka nemost, kot da nima ničesar povedati, pridati k, se ne strinjati z …, kot da pride tja samo sedet, nepremično, in ji je čisto vseeno, kaj kdo predava oz. če sploh. Potem je mladenič, ki mu je nekako uspelo zajeziti čas viharništva, opazen je v načinu, kako si gre z roko skozi lase in ko si poboža bradico (njegov izraz, ki spremlja te kretnje). Moram pogoltniti slino, nekaj tako svobodnega zaveje okoli njega, ko to naredi. O tem, kako kdo gleda, raje ne bom. Pregloboki spusti. Globoko, ki se pogreza v samo sebe. Tam spodaj je temno in hladno. Ne nosim vedno baterije s seboj, vročina pa udari v lica, ko bi jo človek najmanj pričakoval.

Ah. Skiciranje. Ne rabimo svinčnikov, papirja. Dovolj je pogled. In vsi ti obrazi.

Naprej

2009-12-16T08:47:00.004+01:00

»Pazi tamala, kje hodiš,« mi jih je napel mimoidoči kolesar (kako se ljudem pri minus toliko in toliko stopinjah uspe prevažati z bicikli, v hudem mrazu, ko toplokrvnim bitjem skorajda poledenijo telesne okončine, tega ne morem razumeti), ko sem se zavita do oči ponevedoma sprehajala po kolesarski stezi. Razjasnjenja, ki so se mi zbistrila pred očmi, v glavi, ali že kje, naložim v malho, se oprtam in grem čez drn in strn naprej. Življenje mora biti skonstruirano na način prehajanja. Ko obtičimo do te mere, da se zdi, da je togota dokončna in nepremagljiva, takrat se je potrebno obložiti s pozitivnostmi (izrekam besedo, ki mi sicer z vseh možnih robov zveni topo in je vsesplošni magnet za zaslepljevanje, jaz pa rada gledam, da bi videla, uzrla bistveno), se toplo obleči in pogumno zagaziti v prihajajoče leto. Brez obljub, visokozvenečih resolucij in podobnega balasta, vendar z izpranim očesom in z nekaj orientacije, ki me bo namesto kompasa usmerjala z dna malhe. Če me srečate brez nje, ne mislite, da je nimam. Včasih si jo zaradi lažjega prestopanja iz tu v tja nadenem tako, da je neopazna in da me kak neustrašen kolesar, ki drvi po zasneženem planetu, ne nabaše od zadaj kot staro ženičko z vrečo krompirja na ramenih.

Zadeni v ..

2009-12-08T22:42:00.007+01:00

Vaja v pisanju. Karseda spontano zapisovanje.

Navdih: Derrida.

Pisanje, ki nas vsrka v kolesje mišljenja. Posežemo po pisalu (lahko je to prst itd.) / tastaturi in začnemo oblikovati poved. Ni nujno, da imamo izgotovljen namen glede tega, kaj bomo napisali, namislili. Začetek pisanja hoče prehiteti misel, včasih mu celo uspe, sicer vstopi v razvojni proces. Misel zapopade v njeni možnosti spočetja, jo sproži, zajame njeno gibkost in jo umesti v obrobje tarče (predstavljamo si tarčo, za pikado recimo).

Rojevanje misli je proces, ki se dogaja na različnih ravneh koncentričnih krogov napisanega. Bolj je misel oddaljena od lastnega središča, bolj nejasna je. Svoj izris, silhueto, dovršuje s približevanjem središču, kjer naj bi izrazila svoje bistvo. Tista prva, zapisana polmisel oz. pomisel se nerodno oprime roba (tarče). Po njem si potem postopoma, ali pa tudi zelo hitro, utira pot do sredinske pike, ki je njena polnost. Prestopa meje, seveda. Pogosto je borbena, hoče prekositi samo sebe, se postaviti v središčno pozicijo, od koder se ne premakne niti za ped, drugič je lenobna, muhasta. Zdaj se oži zdaj postaja ohlapna, požre lastno možnost. Ogleduje se v postajanju. Ni si všeč. Nesimetrično obroblja svoje bistvo, bistvu zapira prostor. Če jo srkanje nezadostno ali pa prekomerno potisne vanjo samo, se onemogoči. Postane paradoks same sebe. Če ujame ravno pravo intenziteto, kar zahteva svojevrstno mojstrstvo, se dovrši in si postavi obeležje. Ni nujno, da ga ne uničimo. Lahko jo zbrišemo. Prečrtamo. Postavimo pod vprašaj. Čas njenega življenja je na naši strani, na strani zapisovalcev.

V deževnem večeru po zasoplem oknu na troli, lahko kar z očmi, pišem mokro misel. Morda je povsem obrobna in nikoli ne bo sami sebi postavila pike. Tarčo lahko tudi zgreši. Se obesi na kakšno drugo površino. Vse površine se zlivajo v poglabljanja. Odpirajo svoja središča, razpirajo svoje potencialnosti, če jih namenoma ne zrušimo, ali pa jih dotraja njihov lastni čas.

Razlivanje dežja po cestišču z rahlo klančino poraja valovanje. Kot da bi se morje poigravalo z dolgimi lasmi na ženskem hrbtu. Oči gledočega so barčice, ki plavajo proti sprotnim ciljem. Spoznavajo snov mišljenja, ko se v mediju pogleda oprijemajo vidnega. Vidno ni nujno zapisljivo, če ni, je komajda misljivo. Morda je to material, ki konstituira naše sanje. Ki se nam ponoči, ko mirujemo, prikrade ob rob očesnih zrkel – kjer speči gledamo svoje sanjske projekcije. V zenici, središču naše telesne tarče, ki je ponoči prekrita z veko, kulminira bistvo pisave, ki je, kdo ve, morda igra sanj.

--->

2009-11-28T17:06:00.001+01:00

Ko te prime, da bi šel.

Daleč stran.

Brez imena.

Tabula rasa.

Odprt, a nezaupljiv.

S pleteno torbo čez ramena.

Poiskat nekaj, kar je vsaj podobno svetemu gralu; četudi ni sveto, niti gral.

Odkriti nek prostor, kjer bi lahko bil.

Vzljubiti Hegla

2009-11-11T08:51:00.002+01:00

Ne najlažja naloga, vendar niti najtežja ne. Pravim: vzljubiti, ne: usvojiti.

Vzljubljanje njegovega podajanja je poseben izziv, ki, po mojem, potrebuje tudi razlago s predavanj. Vsekakor pomaga, da je, ali pa sta, predavatelja umirjena, z nezaganjajočim glasom, nezagrenjeno mimiko. Včeraj sem vmes za trenutek pomislila, kako bi bilo, če bi morala poslušati nekoga, ki se nasilno zajeda v naša ušesa in se mu obraz, če ob poslušanju rad tudi gledaš (če se usta premikajo skladno s povedanim), kot vzhajajoče testo napihuje pod težo lastnih umotvorov.

Poslušanje zahteva neko kontinuiteto, to sem ugotovila že lani, ob Fenomenologiji duha. Če prihajaš redno, padeš v njegov ritem, ki ni več problematičen, le še enigmatičen. Slednje je seveda ok. Nekaj tednov je čas rokovanja z Velikimi. Potem pride do prvega olajšanja; da nihče, še tako genialnega duha, ni strašen. Približaš se človeški plati prečloveškega, potem gre. Malo težje je, če po naravi ob poslušanju, branju, gledanju, kakršnikoli recepciji že, rad odplavaš v asociativni bazen, ki ga ves čas nosiš s seboj v žepu; noče stran. Samo dotik s prsti, pa se napihne, gromozanskih dimenzij. In če je ravno tipanje tisto, čemur se težko upreš. Dobro, kot da te tega nauči nemška klasična misel – namreč, upreti se skušnjavam. Vzemimo to za aksiom doslednosti klasičnega mišljenja. Podrejenost duha, sprejeti vase svoje drugo. V človekovem avtomatizmu naj bi se pokazala človečnost per se.

V glavnem, nemogoče postaja mogoče. Občestvo občosti lahko pokaže tudi svojo priljudnejšo plat. Svojeglavost, brez katere sicer ne bi bilo nič, ukrotiti do te mere, da lahko spoznavaš tisto drugo, ki morda paše vanjo, je njen izgubljeni, tavajoči delec z enim očesom in polovico srca. Če ti ga uspe pripeti nase, vidiš celo tisto, česar te lastne zmožnosti sicer prikrajšajo. In z večjo kapaciteto srca, začutiš tisto Večje, težje dostopno. Naklonjenost Večjemu te posrka.

V ljubezni gre vedno za očaranja, ne? Odčaranja pa so domena časa, ki pometa tudi z Velikimi (rečmi).

Vsemogočna

2009-11-08T12:08:00.003+01:00

Nedelje v splošnem veljajo za najdolgočasnejši dan v tednu. Mrke in turobne kot je današnja, so vzoren primer. Morda koga pomirjajo, jim pomenijo dan, ko se lahko izklopiš pred vsem, kar prihaja in v si počasnem, neobremenjenem posnetku odvrtiš minulost. Meni nedelje že dolgo časa predstavljajo medprostor, ki ga je treba kar se da spretno in pisano zapolnit z mislimi, da jim ne bi nadvladal vakuum zadušljivega vmesja. Da se zoperstavim negotovosti, ki prav po nedeljsko razteguje svoje predobro uglašene strune.

Tudi takrat je bila nedelja, deževnega poletnega dne, v Barceloni. V planu sva imela ogled Gaudijevega parka Güell. Vanj sem se zaljubila s sličic; tako medeno in pravljično se postavlja nad mestom. Nadvse primerno nasprotje nedeljske togote. Čakala sva, da neha deževati. Se prekledala po hotelski sobi, idealni za prepiranje – postelji sta se ob vsakem premiku odcepili ena od druge (v nekaterih hotelih poskrbijo za to, da v njih ne moreš brezskrbno uživati; premikanje postelj, če ta ni skupna, z eno vzmetnico za dva, je učinkovit način za nepotrebna trenja). Dež ni ponehal, mraz (poleti!) je pridal svoje. Nisem hotela it. Ne v takem vremenu. Kako se imaš lahko fino v parku, se pravi zunaj, okrašenem s toliko drobnih, spolzkih reči, če je vse razmočeno, neprijazno in ... Nelagodje naju je pognalo na sprehod po mestu, kjer so me v središču, kjer bi se ob lepem vremenu trlo turistov, oropale ciganke. Dogodek je bil tako bizaren, da sem se šele naknadno zavedla samega poteka, nekaj denarja so mi babnice celo vrnile – skoraj poštene kradljivke, pa vendar. Še ena grenkost v nedeljsko malho.

Vsak človek naj bi imel nekje svoj stolp. Okrogel, visok, narejen po njegovi meri. Skrivališče, premišljevališče, motrišče neba, karkoli že. Gaudijev, pravljično oblinast, škratovsko hudomošen, vabljiv – prav za pojest, ki stoji ob vhodu parka, je moj stolp. Moj neusojen, nedeljski stolp, v katerem se potapljam v imaginarne sfere, ki preganjajo, ali pa tudi poglabljajo nedeljskosti. V njem si zgradim polžasto zavito stopnišče brez konca in začetka, stene so iz žameta, tla pa posuta s toplimi oblaki. Lahko sem bosa in brez vsega; le tlesk in ... kar se ni zgodilo, ni hotelo razpreti peruti možnosti, se mi razbohoti pred naročjem. Gaudi je dobro vedel, da je z modrobelim stolpom in hiško, ki ga nosi, pričaral bivališče ravno tistim, ki ne pridejo zraven. Ki jim domišljija sempatja sezuje obuvala in jim na hrbtne lopatice, namesto peruti, pripne lahek svet. Svet brez teže, ki se pod prstnimi blazinicami oblikuje v vse, kar je sicer neupogljivo.

~

2009-11-02T23:19:00.002+01:00

Če bi bil Nietzsche ženska, bi mu bilo ime Elfriede Jelinek. V pon. zvečer bi slonel ob brnečem hladilniku, grickal arašide in v mislih sestavljal (recimo temu) prispevek:

Glej, si rečem, noč prihaja! Od božljaja razmočenih cestišč navgor me ovij v lunina bedra in reci: Norica, noč narekuje moč, tehta prihajanje, večno varovanje ni preslikovanje bodočega. Nekoč si bila ovčica na pragu mojih želja, nocoj si vladarica sveta. Brez žezla boš zavihtela po nebu, z vročim čelom oplazila neverujoče. Prihuljenim sovragom zdrami jutra, da bodo sijala od rodovitnosti in se bahala v slikovitosti letnih časov. Kar ima priti, naj si zastre ogledalo. Odsev neodkrušljivega lahko še bolj skeli.

~ Mara-z-lustra

Razgledi

2009-10-30T09:03:00.003+01:00

Tudi filmi pridejo na vrsto, ko si sam. Meni je škoda časa, ko sem z nekom, za gledanje filmov, čeprav je to zgolj navada. Lahko bi bilo čisto fajn, v dvoje. Nekdo mi je enkrat razlagal obratno, da jih sam ne more gledat, v dvoje pa zelo rad. Stvar navade torej.

Na sošolkinem USB-jčku je tudi Kieslowski in Dvojno Veronikino življenje, ki sem ga sicer že gledala, a ga pozabila ravno prav, da sem si ga lahko zavrtela še enkrat. Skoraj do konca (včasih se je dobro pustiti v dvomu glede koncev – zaključki lahko zacementirajo zgodbe). Poetika Kieslowskega je sploh edinstvena, zasanjana in pregledna v svoji počasnosti, nezaganjanju. Prelivajoča se kot dobro umišljeni roman, vznemirljiva za možgane, ker pove malo premalo, namesto preveč. Barve, Preisnerjeva glasbena podlaga, podobe mest in krajev, ki smo se jih že dotikali, jih ovohavali, prečesali naprej in nazaj, tu ali tam, ali pa nekje drugje. Veronikina slutnja, da na svetu ni sama, kot grandiozen občutek, ki večino verjetno spreleti sem in tja, kadar smo bolj pozitivno uravnani. -Pa ne bi zdaj o vsebini.- Jutranji pogled skozi moje okno je kot snet s tega filma. Preliva se z razgledom Kieslowskega, čeprav ni filmski. Kaj sploh je filmsko? Tisto, kar znamo prezentirati, kar nas dovolj močno zaznamuje, ali pa samo zdrami in bi to po naši predlogi utegnilo zavdati drugim. Ki na podoben način gledajo, čutijo, mislijo, ali pa tudi ne. Že sem se ujela v globoko fascinacijo nad mišljenjem ali percepcijo, ki sploh ni podobna moji. Ki je celo nasprotna moji, z zorišča tam čez, onstran, pri čemer je ravno v tem lahko neka sorodnost. Misliti, da ti je nekaj tuje, ki te vendarle uspe nagovoriti. V tem se skriva bližina, malo bolj rafinirane vrste, ki še bolj vabi.

Jesensko listje, smrčava, poteptana trava. Zemlja, težka in lena, po kateri se neutrudno vlečejo deževniki, in nosi zgodbe. Nam prisluškuje, pa ničesar ne izda. Grmički, ki spominjajo na zen budistično rastje, pa to niso. So čisto lepo obrobno-ljubljanskega porekla. Sorodnosti. V glavi zaigra Preisnerjeva glasba, posnetek po spominu s filma. Zamižim. In sem povsod.

NEBO nad nami

2009-10-29T07:55:00.003+01:00

Pisanje je nekaj, kar počnemo, ko smo sami. (in seveda, ko si priborimo svojo sobo, Virginia).
Mislim v zelo dobesednem smislu sami.
Oddvojeni od drugega, ker drugače ne more biti.
Nebo nad Berlinom. Pogovor lepe artistke s trapeza in angela v človeški obliki. Zdi se ji, da sije nova luna. Biti osamljen ji pomeni spet biti cel. Cel ob nekom, ali cel brez nekoga?
Odkar ljudje nismo več hermafroditi, smo, platonsko rečeno, v iskanju svojih polovic. Ampak tem polovicam, kar smo, ni usojeno, da bi bile cele. Kadar se po srečnem naključju združijo, od nekod nanje potihoma preži razpolovljenje. Stremi brezkompromisno kot orel in si slastno liže kljun.
Zdaj smo čas, malo kasneje le še trenutek, snet z niza celjenja. Nove lune odločitev sijejo drugače. Temno vijolično. Morda zgolj zato, ker je pred nami nov dan. Morda dovolj jasen, da tudi v noči ne bomo potrebovali svetlo razžarjene lune.

Na vrhu Hradčanov, baročne Prage, je sijalo kot da ne more nikoli nehati.

Žensk -osti

2009-02-01T16:00:00.008+01:00

Nekaj o tečnobi po žensko. Tečnoba je ženska domena, posebna vrsta kapricioznosti, o kateri moški ne vedo veliko. Moški niso tečni. Lahko so težki, zateženi, mrki, sitni ipd., tečni pa ne. Tečnost se rima z oporečnostjo. Tečna ženska je hudo oporečna, le da si tega ne pusti dokazati.

Brala sem zapise o feminizmu in psihoanalizi profesorice, da svoj pogled približam njenim razgledom, me zanima, kaj oz. na kakšen način se obzorje kaže z njenega zornega kota (mimogrede, nimam se za feministko, ne čutim potrebe po dokazovanju ženske enakopravnosti, ne čutim se prikrajšanjo zaradi faličnega manka ali kaj podobnega, seveda pa cenim prizadevanja predhodnic, ki nam niso zlahka izborile prijaznejše bivanje; med njimi ima zame posebno mesto Virginia Woolf), in se nasmejala nekaterim duhovitim opazkam, da smo ženske »artificialne, vzdražljive, spogledljive, teatralne, nagnjene k simulaciji, predvsem pa k ekscesivnostim vseh vrst« in še o kategoriji, ki je najmračnejša oz. nerazvozljiva, ženski seksualnosti seveda. Vse namreč drži, brez pardona. Drobi tudi mnoge predsodke o ženskah, vabi k diskurzu, nadaljnjim razpravam.

Sama bi napletla še kakšno v zvezi s tečnostjo, ki je zagotovo vezana na žensko histeričnost, glede na sam izvor besede; hysteria je v stari grščini pomenila maternico, in kot tu zapiše profesorica, referirajoč na Platonovega Timaja, blodi po ženskem telesu, dokler ne dozori, in zahteva svoje - otroka -, šele takrat se umiri, »pripne« na telo. Toda tečnost, po izkušnjah sodeč, ni ukrotljiva. Njeno poslanstvo je onkraj obvladljivosti, obnaša se samovoljno, meni se zgolj sama zase.

Nedolgo nazaj mi je prijateljica, ki ima »opraviti« z novorojenčkom, v zvezi s tem sicer povedala, da se po porodu to spremeni, saj si v družbi majhnega bitja, ki je povsem odvisno od tebe, ne moreš več privoščiti biti tečen. Ne moreš se znašati nad njim, če nad kom ne, je to gotovo dete, ne moreš se zapreti v sobo, se izolirati, samemu sebi najedati in si kravžljati živcev, ker ga moraš vzeti s seboj. Peza bi bila namreč prenešena še nanj, temu pa bi lahko že rekli brutalnost. In ko te gleda, s tistimi motnimi očmi, ves krhek, vendar dragocenejši od slehernega spokoja, notorična tečnost zbledi. Sumim pa, da do pomiritve pride le ob dojenčkih. Poznam namreč ženske, ki jim tečnost plameni na čelu, kljub že realizirani materinskosti, se pravi, ko otrok preraste infantilno fazo, se tudi mati vrne nazaj k "svojim stvarem".

Zagrabi me, ko je sploh ne pričakujem. Nepredvidljiva je in silovito zarobanti. Skušam jo nekako določiti, stacionirati glede na menstrualni ciklus, pa ne gre. Lahko me obišče tik po krvavenju, teden za njim, kadarkoli, morda samo za kratek čas. Predmenstrualni sindrom je tu izvzet, tam gre za drugačno nelagodje, prej anksioznost kot tečnost. Tečnost kot taka je povsem psihični vzgib, ne vem, če je kakorkoli hormonsko pogojena. Prikrade se od zunaj, ko je, vsaj zavestno, z notranjostjo vse v najlepšem redu. Ne gre niti za seksualno frustriranost, niti kakršnokoli drugotno nepotešenost. Nezavednega tu ne bi vpletela, čeprav ni izključeno, da kolaborira z okupatorko. Vznikne iz ljubega miru, lahko že navsezgodaj, ob zbujanju v prelepo zasneženo jutro, ni treba, da je nedeljsko (ta so pogosto razbeljena do neopisljivega), niti da se zbudiš z levo nogo. Tudi od daleč ne vidim vzročnega praga te nadloge. Niti trajanja. Kot kak demon se polasti celotne osebe, lastni obraz postane maska, ki je ne prepoznaš. Pogled bruha ogenj, kri vre, v ušesih divja orkan. Vsak opravek je napor, vsaka gesta prisiljena, misli obtežene, nepremične. Fiksirane na to -ost samo, ki je nepremagljiva. Pomaga kvečjemu dremež, spanec. Zamižati, se skriti v tiho sobo, zatemniti okna, izginiti. Se stopiti z enakomernim dihanjem, prestopiti, ali bolje obpluti pokrajino, kjer vlada tečnost, in poskusiti znova. Včasih uspe, drugič ne. Lahko se zbudiš lahkotnejši, nekako izvotlen, toda pogled je vedrejši. Jeklene zavese ni več.

Kakorkoli že, tečnost ostaja uganka. Prepuščene smo ji na milost ali nemilost.

Biti ženska med drugim pomeni tudi biti pripravljena na karkoli.

P.S. Resda rečemo tudi muham, da so tečne, ko nam ne dajo miru, ampak od tu menda ženska muhavost. Otroci? Tečnobo najverjetneje prevzamejo po mami, kasneje spolna diferenciacija naredi svoje.

Ura teče, koga peče?

2008-10-26T14:54:00.004+01:00

Nikoli nisem razumela fame okoli Beatlov in Rollingov, paradigmatične dvojice, po kateri se ljubitelji glasbe še vedno delijo na nasprotna si pola; biti kul ali mevža, tako nekako. Vseeno si kdaj zavrtim kakšno staro, ki na tiho sivo nedeljo - brez kočijaža, kar paše k radiatorski gorkoti in Vebrovi Estetiki (?!), no ja.

za vogalom (se) nekaj vrši
opazovati ali poteptati
kaj dodati
ali zbežati

skozi prizmo nevidnega
kazati
reči: "kje si?",
skoraj nič
hlastati

2008-10-11T14:51:00.003+02:00

komaj opazne pajčevine med grmiči bledo roza vrtnic
razpenjajo mrežo,
da bi leni žarki bolj skladno
barvali belo kožo pod koleni
neopazne balkonske razgaljenke.
med prste vzamem pecljati kozarec.
do polovice izpita voda,
bistrina kristalnega globusa
v dlani.
kapljice zlivam po koži.
če bi imela slamico,
bi na kožna ogledala
odtisnila več očes.
na najdaljši prst navijem šop las
in ga z nohti režem čisto na tanko.
če z glave slučajno vzcvetijo kače,
bodo pretanke,
da bi lahko zadušile,
in prešibke,
da bi koga
oslepile.

#

2008-10-06T21:58:00.002+02:00

Bregovićev Tango.
V krasnem večeru tleska, dramatično kakor široka elastična podvezica.
In samosvoj ples težke, žametne zavese.
Še če jo zvežeš, plapola.
Naglas.

2008-09-23T22:49:00.002+02:00

še dišijo, tam pri
pecljih
v večernicah
brezdistančne refleksije
zabrisljivo nizanje
mythos ji v laseh
plapola, vetrnica
lahki koraki
hlačenja brez-
slišno
čakajoč na trk, dva
požirajoči vrtinci
čezinčez

zibaj nebogljen-

ost
dve uri fantazije
pleše čas
obritodlačje brhko
gomazi, srčí
ustekleniči soj
čutnosti, ki ni-
ma površja

Plitvost učinka »šokantnosti« / izsekanost človeške občutljivosti?

2008-08-26T17:09:00.008+02:00

V Pogledu na bolečino drugega (knjigi Susan Sontag o vojni fotografiji, o ženskem in moškem pogledu na vojne grozote ...) berem o »spektakularnosti«, ki se je vsebolj navzemajo fotografski prikazi mrtvecev, žrtev na zmasakriranih bojiščih, mnogokrat insecnirani, da bi bili bolj prepričljivi. Kje oz. ali sploh se med fotografskim očesom in očesom bralca časopisov, kjer jih objavljajo, ali pa obiskovalca razstave o tem ali onem ugašališču življenj, začrta receptivnostna bariera? Je vojna fotografija lahko lepa, estetska, torej umetniška? V vizualni prenatrpanosti, s katero nas z vseh strani posiljujejo do te mere, da si brez slik pogosto sploh ne znamo predstavljati nečesa, o čemer naj bi sodili, po mojem do skrajnosti stopa v ospredje človeška enodimenzionalnost, paradoksno – ob vseh možnih večdimenzionalnih recepcijah, ki smo jih deležni, čutna izsekanost nasploh. Otroci postajajo polrobotske kreature, ki brez programskega čipa (z vso to navlako) komaj opazno trzajo, oslabljeni kot poteptane travnate bilke.

Fotografija kot taka je nedvomno vznemirljivi dokument, nič manj fotografiranje samo. Vendar, se vprašam, smo sposobni pogledati stran, ko nam pred oči molijo najsurovejše posnetke? Ali zato, ker jih registriramo, torej smo na nek način osveščeni, kaj manj prisostvujemo vsesplošni apatiji, ki eruptira na dan prav ob bombandiranju z najrazličnejšimi grozotami? Pogledamo, se namrdnemo, obrnemo nov list.

Ob površnem spremljanju OI, vrhuncu ironije spektakla, me je obšinilo, kako pravzaprav ob vsej propagandi za pomoč t.i. tretjemu svetu oz. ljudem v stiski (ti pač trpijo malce resnejše pomanjkanje od sokrajanov, ki jim je najnovejša ujma odnesla streho, ali pa zalila klet), dobredelnih organizacijah, ki delajo s polno paro, pravzaprav mi, ki se imamo za ustvarjalne, za družbo znanja in vseglasneje tudi srčnosti (vsi strankarski oglasi so je polni), ki se oplaja s srčiko življenjskosti, aktivnostjo na vseh področjih - ne, mi nismo tisti, ki jim ni mar, mi soustvarjamo svet, in svet je lahko tudi nekaj kvadratnih metrov pred našim pragom ... , in to je potrebno slaviti kot se za uspešne im marljive ljudi spodobi, ne naredimo ničesar. Gledamo slike pohabljenih, umirajočih ljudi; sploh ni nujno, da z vojnih prizorišč, mnoge afriške krajine so tudi brez žrtev orožja ena sama hiralnica. Zelo nehumani smo. Vsak zahodnjaški študent medicine, socialnega dela, mednarodnih odnosov, antropologije, biologije, kaj vem česa še, magari organizacijskih ved – ki itak ne vedo, kaj sploh je njihov topos, bi vsaj en semester lahko »žrtvoval« za pomoč tistim, ki so jo potrebni. Mislim, da ne gre le za denar. Dobra volja, pripravljenost za pomoč po lastnih zmožnostih, je korak k prijaznejšemu svetu. Vem, da besede zvenijo oholo, pa vendar, vsaj dokler si sami ne ustvarimo družin itd., bi lahko koristili drugim, bili solidarni.

Sontagova med drugim navaja zloglasni primer protikadilskih ukrepov. V Kanadi so se pred leti odločili, da bodo svarilom, dobro znanim tudi slovenskim kadilcem, dodali še šokantno fotografijo rakastih pljuč, možganov s krvnimi strdki ipd. posledicami verižnih kadilcev. Študije so izračunale, da bi takšni zavojčki cigaret 60krat bolj uspešno pripomogli k ukinjanju kajenja, kot zdajšnji. Toda za koliko časa? Avtorica se sprašuje, če ima šok časovne omejitve? Se ob pogostem gledanju grozljivih dejstev navadimo nanje in ob takšnih prizorih le še skomignemo? Kako je z našo odzivno iskrenostjo? Tematika je vpravzaprav zelo obširna, prežema način življenja »modernega« človeka. Je »moderno« še najboljši sinonim za brezčutno?

Zadnjič sem ujela izjavo Arneja Hodaliča, namreč, da je dober fotograf tisti, ki mu iz banalnega prizora uspe ustvariti zanimiv posnetek. Kdor zna ujeti edinstvenost banalnega.

Zazankani

2008-07-28T16:50:00.008+02:00

»A boš enega?« vpraša, s sumljivo zatemnjenimi očali izgleda kot neuničljiva gangsterska mati.
Pogledam na škatlico, na kateri piše postni čaj.
»A hujšaš?« se pozanimam.
»Oh, to je proti celulitu,«odvrne in s prsti potežka tolsto trebušno gubo.
Nasmehnem se: »A veš kaj je celulit?«
»Špehec,« pravi osemdesetletnica, » špehonja bonja«.
»No, ne ravno. Celulit je tista pomarančasta koža, ki nagaja skoraj vsem ženskam,« razložim. Bi ji pokazala svoje stegno, čisto na vrhu, pa sem ravno izpod tuša, zavita v brisačo, gola.
Debelo pogleda, kot da s tem pa že nima opravka.
»No pa daj, skuhaj enega ...«

To poletje, v času za branje ~ še misice in najrazličnejše pojave, za katere ne bi rekla, da so v življenju prebrali pet enot, v tračarskih revijah vse po vrsti suvereno razglabljajo, da bodo na počitnicah prebrale kakšno dobro knjigo (in seveda pile veliko vode in jedle samo morsko hrano in lubenice, pa kakšen sladoled, dva, če bo hud apetit) ~ mi v roke ni prišla še nobena taka, ki je ne gre izpustiti. Odprla sem jih že veliko, prelistala tudi, vanje vtaknila razne lističe, špange, menstrualne kartončke, in jih zaprla. Do nadaljnjega. Morda ima svoj delež pri tem študijska literatura, ki jo je bilo letos dovolj za grmado, ki bi gorela vse do zime, pa še nisem čisto opravila z njo. Še en mesec »študiranja« me čaka, en predmet za dve leti. Nič posebno težkega, a veliko za predelati. Za revitalizacijo med intenzivnim branjem potrebujem le dan, dva. Kak sprehod v gozdu, malo bližine vode, ki razbistri duha. Na svojo počitniško merico še čakam. Potrpežljivo, da se gneče naveličajo preletov in pakiranj, otroci počasi vrnejo nazaj v šolske klopi. Da sonce začne božati, ne zažigati.

»A kaj pišeš?« me zadnjič vpraša prijatelj, ki sem ga spoznala prek pisanja. »Ne.« To, kar počnem zdaj, ni Pisanje. To je tipkanje za vsakdanjo rabo. Navdiha, ki ne pusti dihati, ni od nikoder. Inspirativnega tornada, ki razsuje vse drugo, kar bi se utegnilo križati s silovito nujo po pisanju.

Zares hecno je, da pa me želja po tipkanju prime, ko preberem par strani gladko napisane knjige. Včasih že par besed. Zraven za k čaju patra Ašiča, sploh ni slabega okusa, sem izpod klubske mizice vzela knjigo z rdečimi platnicami. Brino Svit sem sicer že brala, svoj čas kar rada, zdaj pa že dolgo ne. Ker mama dela v knjižnici, jih je vedno polno. Pod in na mizi, po omarah, kavčih ... Redko kaj zame. Zadnjič sem se skušala vrniti k Berti Bojetu Boeta, Filio ni doma, pred leti že načet roman, pa ni šlo, čeprav me je spet potegnilo, ko je mama pripovedovala o njem, s strahospoštovanjem.

Coco Dias ali Zlata vrata je knjiga z rdečimi platnicami. Na otip pregreta. Osladna, celo odbijajoča naslovnica, naslov še toliko bolj. Vseeno jo odprem. Pitje čaja na balkonu, brez da bi zraven kaj počela, me nervira. Pogled na vrt je bolj ali manj enak. Barva zgodnjega popoldneva tudi. Zrak ne diši, presoparno je. Ptiči so tečni, sosedje pa nezanimivi. Preberem stran, dve, štirintrideset. Ni slabo. Catchy pripovedovanje, ki sem ga očitno podcenila. Iskrena je, spretno razceplja pripovedni tok, s katerim bralca popelje v plastično predstavljivo zgodbo. Prav dobro ji gre. Zapne nas na špagico, s kakršnimi vzgojiteljice v vrtcih na sprehod odpeljejo otročad, da se ne bi izgubljala po nepotrebnem. Všeč mi je, ko me kdo zna zapeti nase. Brez da bi bolelo. Nekaj bistrega je v občutku, da si v dobrem varstvu. Da se ti ni treba ukvarjati s čim drugim, z vsem hkrati. Izvirno bistrega, ki blaži napetosti.

Samo to sem prišla napisat. Zdaj grem na še en sprehod. Zanka za ročico je še vedno tam, kjer sem si jo snela.

»Greš pa večkrat na vodo,« se spet oglaša. »Če že špeha ne prežene ...«

"Nietzsche pa pravi, da bi verjel samo v boga, ki bi znal plesati," odgovorim sama zase, s prefriganim nasmeškom.

.

2008-07-11T09:40:00.004+02:00

odsevi modrine

krušijo robove

nemira

z lesketa gladine

šumi

ubranost

Nedbon 08

2008-07-07T22:07:00.010+02:00

ali wendersovsko podobotvorna izgubljanja - najdevanja. Obstati sredi ničesar, Bogu za hrbtom, a vendarle nekje, preblizu, da bi se zmrdoval, ker si zašel.

Pasja vročina

2008-07-03T14:25:00.002+02:00

... kosmatinci jo očitno bolje prenašajo ...

Prevratnosti

2008-06-29T15:12:00.007+02:00

Bliža se izpit iz gnoseologije, za literaturo, ki naj bi jo osvojili, bi potrebovala kakšen mesec, v tej časovni kompresiji jo zgolj preletavam, kot jastreb s težkim kovčkom na ramenih preletava makova polja. Konec junija enostavno ni čas za študij. Ne vem, kdo se je tega nekoč spomnil, in kako je ta srepa zamisel obveljala. To je čas za potovanja, nomadenje, okušanje in hlajenje. Betonske oaze, naši zapori, s knjigami v rokah, četudi oči z balkonov počivamo na rastočih fižolovih ovijalkah, razcveteni solati, češnjah, ki plapolajo v rahlem vetriču, slabo vplivajo na pregrete glave. Glavobolna se zatečem k Sartrovi teoriji čustev. Meni zelo ljub gospod, predvsem prek literarnih srečevanj, ki pa filozofsko ni najbolj cenjen, vsaj za slovensko umerjeni um ne (nisem še srečala filozofa, ki bi nekaj dal na njegova dela; se pravi filozofska dela, ne literarna), sama pa vendar potihem špegam tudi pod njegovo teoretsko palubje.

Sartre med drugim pravi, da zavest lahko biva v svetu na dva načina: tako, da se ji svet kaže kot organiziran kompleks pripomočkov, orodij, ki nas napotujejo na druga orodja, in od tam spet dalje, vse do neskončnosti / lahko pa se ji kaže kot celota brez orodij, svet, ki se spreminja brez posrednika. Slednji vidik sveta je skladen, je magični svet. Čustvo v njem je padec zavesti v magično, vrnitev zavesti k magični naravnanosti, s katero korespondira v magičnem svetu. In le refleksivna zavest se zna usmeriti na čustvo.

Opažam, da ko sem obremenjena s strogostjo (konsistentnostjo) analitičnega mišljenja, ki ne sme obiti srednje poti, tiste uletovsko najsmiselnejše, najmanj zastrte s skrajnostmi, se nekaj v meni takšni fokusiranosti samodejno začne upirati. Sproži se kot rahlo plimovanje, nekje v trebuhu, valovi naraščajo vse višje in se zadenejo ob mesene stene; že slutim, kako se odpira novi rokav, zlitje v širno odprtost. Nagaja mi, dokler se ne prepustim protivetrju. Sapici, ki odnaša v milejše, bolj produšno, fantazijsko. Tja, kjer se skrivnostno nedorečeni svetovi združujejo z ustvarjalno čarobnostjo. Potop v svet domišljijskosti pomiri in osveži, bolje od sladoleda ali poletne nevihte.

»Stvar, ki je čakala, se je vznemirila. Usula se je name, zdaj se pretaka vame, že sem je poln. – To ni nič: ta stvar sem jaz. Bivanje osvobojeno, odrešeno priteka k meni nazaj. Bivam.

Bivam. To je sladko, tako sladko, tako počasno. In lahko: rekel bi, da se popolnoma samo drži v zraku. Premika se. Povsod polno dotikov, topijo se in izginjajo. Čisto nalahko, čisto nalahko. V mojih ustih je peneča se voda. Požiram jo, teče mi v grlo, boža me – nato pa se znova poraja v mojih ustih, v ustih imam za zmeraj majhno mlako belkaste vode – zelo nevsiljive – nalahko se mi dotika jezika. In ta mlaka sem tudi jaz. In jezik. In tudi grlo sem jaz.«

Zračna parada

2008-06-27T10:40:00.004+02:00

Bizarne sanje, nič novega. Prejšnji teden, posledično verjetno zaradi izpitne teže --- študij na FF, kolikor sicer velja za svobodnjaškega in med letom bolj ali manj dopušča, da se predavanj udeležuješ po lastni presoji (volji in zanimanju) – kar mnogim, z druge strani, povzroča bistveni vakuum, ki v debatah med študenti ni nič posebnega, skorajda sugerira pasivnost od oktobra pa tja do maja, je naporen vsaj v maju in juniju, ko se soočamo s tam nekje 10. izpiti, strnjenimi v prekratko obdobje, ki hitro pridobi karakteristike neobvladljivega kaosa in se sprevrže vse do občutka odpora, nemoči --- sem, v sanjah torej, morala prevzeti nalogo nadomestne matere. Nekdo mi je pri vhodnih vratih v dlan izročil malo kosmato bitjece; pol žival pol človeka, lahko bi recimo bil malo deformiran mačji potomec, če moja muca ne bi bila sterilizirana, ali pa ... kaj vem, neko nerojeno bitjece, iztrgano iz maternice kakšne nesojene gostiteljice. Čeprav je bila stvar čudna, sem odgovornost prevzela, dokler mi nekdo od prisotnih ni pojasnil, da je pravzaprav mrtvo, bitje. Da sploh ne diha. Z rezilom za razkosavanje pizz mu je zarezal v hrbet, da bi dokazal, kako moje početje nima smisla, ko naju v oči zbode velikansko rdeče srce, že prerezano, ki se je bitjecu vilo tja od vratu do nog. Prizor je bil grozljiv.

Sinoči pa sem zašla na vrh travnatega hriba, kjer so se odvijale zračne akrobacije. Platforma je delovala kot recimo pristajalna steza za človeška stopala. Trkaj (nimam pojma zakaj in odkod on) je tam zgoraj veljal za glavnega organizatorja-inovatorja, ko se je pojavil, je med udeleženci završalo od navdušenja. Sam je izbral nekaj hrabrih entuziastov, kar je bila nadvse častna funkcija – želja vseh, ki so lahko preizkusili njegove eksperimentalne kreacije. Šlo je za zrakoplovne, hm, kako bi jim rekla, niti letala niti jadralne zmaje, konstrukte, ki jih je sam z gumbom katapultiral v zrak, ljudje pa so bili potniki, skorajda vesoljska odprava, čeprav jih ni izstrelil visoko v vesolje. Inovacije so bile podobne okroglim kolesom, z vilicami, izbranci so viseli nekje vmes, pričvrščeni na osrednjo os. Ko so bili že visoko v zraku, jih je Trkaj od spodaj, z neke vrste daljinskim upravljalcem, sunkovito pregibaval, z njimi izvajal različne akrobacije, prav osupljive. Preizkušal je njihovo telesno vzdržljivost ter tudi sposobnost svojih inovacij. Ko sem se tam pojavila, sem takoj po ozvočenju slišala svoje ime. Izbranka. Na velikanskih ekranih sem zagledala svoj zbegan obraz, po žilah mi je zabrbotalo od strahu. Odvedejo me do »odra«, kjer mi Trkaj razloži častno nalogo. Povem, da me je strah, da bi raje samo opazovala. Ne ne in ne. Zasuje me s prepričevanjem, pove tudi, da si je že dolgo želel, da pridem tja gor in da naknadno lahko prinese kak dvd in ga greva pogledat v avto, malo stran. Vse skupaj se je odvijalo zelo fluidno. Doleti me »čast« testiranja tistih lebdečih stvorov, pa njegova pozornost, ki je bila bolj osebne narave. Skušam se rešiti iz zagate. Povem, da me zadeva ne zanima, da svoje mesto z veseljem odstopim komu izmed željnih čakajočih, ki so odprtih ust zijali v ekrane; ni bilo v navadi, da bi kdo zavrnil izvrstno priložnost. Povem tudi, da ne bi z njim gledala filmov v avtu. Da že imam nekoga, s komer počneva marsikaj bolj zanimivega. Odkimava, prepričan, da sem na ponudbo čakala vse življenje. Svoj glas slišim po ozvočenju, od spodaj pa množično neodobravanje, negodovanje, tudi zavist. Vprašam ga, če sploh ima dovoljenje za izvajanje teh eksperimentov. Če mi lahko pokaže kak certifikat, da je zadeva varna itd. Kot da ne sliši, vztraja pri svojem. Že čutim, kako mi gležnje in zapestja zapenjajo z usnjenimi trakovi, ljudje ploskajo, vzpodbujajo. Od daleč odjekne oster zvok. Zbudim se, ko nekdo vzdiguje roleto. Na okenski polici žvrgoli vrabec z oranžnim repom. Pomežiknem in mu zaželim, da ne bi še danes končal v Hulyinem gobčku.

skrivalnice

2008-04-26T18:06:00.002+02:00

Zgodi se, da med sprehodi ne opazim nobenega človeka, čeprav zaznavam njihove mimohodne stopinje, lomljive, ali pa težke, kot da bi pripadale tramvajem na dveh nogah. Zgodi se tudi, da med sprehodi opazim le ljudi, ničesar drugega, s čimer družno smo, pa spet nismo, izginjamo, še preden se dodobra izrišemo.
V drugem primeru ljudi asociiram z lučkami, ki dekorativno utripajo po vogalih večpotij. Vidim jih v soju živopisnih svetlikazov; iz v oči žgočih odtenkov se preslikavajo v medle sence, ki krmežljavo brlijo, poulični trdoživosti v bran. Še tako - na prvi pogled – neizrazito bitje ima svojo barvo. Če dobro pogledaš, več njih. Tepejo se med seboj, si skačejo v lase, kdaj pa tudi prav dovršeno dopolnjujejo ena drugo; in človeka samega. Niso neizbrisljive, niti netransparentne. Vsakokrat si nadenejo nekoliko drugačen videz. Hočejo, da jih zasledujemo s pogledi. Le tako nam lahko igrajo. Neumorno. V barvah se skriva paleta vseh čutnih dialogov. Rada jih razbiram. Si bistrim obzorja. Ko se zdi, da je razgled skorajda jasen, nekje v daljavi nekaj zamigeta. Odpre se lina prikrite perspektivičnosti in vabi na sprehod v še nevideno.

Prevedi me

2008-04-02T19:36:00.000+02:00

A kdo ve, kaj pomeni fraza "in a dreadlock"?

Češplje itd.

2008-03-31T14:26:00.006+02:00

Ko na tak prijeten dan sediš za računalnikom, delavno, je najmanj, kar si lahko privoščiš, nekaj nostalgičnih trenutkov, ki zvabijo s stola, hudomušno pretegnejo lička gor do ušes ... En Vogue je eden mojih najljubših t.i. ženskih bendov, punce so bile vroče, brezkompromisne, super vokalistke, izvrstne performerke. Nadaljna industrija, sploh črnske glasbe, jih je vneto kopirala, a jim nobena od sicer odmevnih skupin ni segla do kolen. Njihova muzika po sebi seveda ni zahtevna, prelimana z etiketo: »sproščujoče«, česar jim po mojem ne gre očitati. Prav rada si jih občasno zavrtim, in s tretjim očesom od zgoraj pokukam, če (me) še zgibajo. V obdobju najintenzivnejšega pozibavanja, sva se s prijateljico radi prepustili tudi Lucy Pearl, nekakšnemu nasledku En Vogue, kjer so interese združili različni glasbeniki takratne r'n'b scene; ki je bila v Londonu še kako aktualna, in kar se tiče večernih pozibavanj, ponavadi najboljša izbira. Obsikovalci Funkin' Pussya smo bili bolj ali manj stalni, čeprav je bil lociran v osrčju Covent Gardna: kristalno čisto pred očmi vidim avstralskega b-boya, ime sem pozabila, ki je urbane gibe kombiniral s klasičnim baletom, kar je bilo osupljivo. Plesalec brez para. Že dooolgo je tega, ko sem od srede naprej čakala na petek in soboto. Spomnim pa se, da so me pete srbele kot da bi se po podplatih sprehajal roj mladih čebelic.

Čas, ki pridno reže ovinke.

Med vrsticami

2008-03-23T13:57:00.007+01:00

Na dan vstajenja in tudi večino drugih dni - po žensko mnogostranska; znano je, da ženske lažje in uspešneje počnemo več stvari hkrati. Enkrat sem s kolegom debatirala o hrani, ki se prilega ob branju določenih avtorjev. In muziki. Sama muzike ob branju ne prenašam. Skoraj nikoli. Pri tem mislim kompozicijsko muziko; raje prisluhnem nerazporejenim zvokom, najrazličnejšim spontanim ritmom, ki se paralelno z našimi mislimi selijo naokrog. Recimo jim impro rhytmos. Koraki, nadstropje pod ali nad nami. Vetrovno sunkovanje. Listanje. Kotna trmarjenja. Brlenje luči. Zavore mimvozečih se koles. Klokotanje v želodcu. Spotikanje nemira kroginkrog zapestij. Brbot krvi ob menstruaciji.
Ob prevajanju se prileže čimveč vode. Kava. Čaj.
Ob prebiranju Kanta absolutno čokolada, sladko, protivrednostni priokus.
Ob Joycu sadje, vitamini.
Ob Descartesu mehčanje kože s kremo.
Z večernim direndajem pridejo še nočna poplesavanja, labirintna izgubljanja in požvižgavajoča prekaljenost, ki ovija marčevsko zimo.

usip-ki

2008-03-10T16:56:00.008+01:00

ena:

med ledvicami oblakastih
kreatur ki kot šotorišče
iz črnega mozga brez zvezdnate
razsvetljave straši otroke
nebesni žolč žinga
z vrani in lastovicami
ki bi to rade bile

nič:

nekdo je nekomu v
spomin na vrtu globoko
zasadil nož za lupljenje
krompirja in kumar
skozi vmesno špranjo rezila
rase uigrana trobentica

ona & on

2008-03-02T15:03:00.003+01:00

Do-re-mi-fa (sole)

2008-02-29T11:15:00.007+01:00

Žgečkljivi jutranji žarki skozi rdeče-oranžno zaveso počez prečešejo v bombažno tkanino zavito, neslišno telo. Vroča prha, kraljevski zajtrk in moški, ki mu iz nosa že tretji teden visi ostra dlačica. "A misliš, da bom postopal pred ogledalom in opazoval, kje kaj novega zrase?" Hja. V bistvu ima prav. Naj rase. Bujno, ki to tudi ostaja. Z vsako dlačico več življenja.

Dopoldan igrivih žarkov ni več, ljubljanska sivina zagrinja razgled. Petkovo zatišje na hodnikih faksa, iz ozadja pretrgani glasovi, kot med prebujanjem na dopustovanju ob hrvaški obali, še preden sem upihnila sedem svečk na tortici ~ prav čudno je bilo praznovati rojstne dneve na morju, v družbi bolj ali manj nepoznane otročadi. Zvončkljanje njihovih raznoterih glasov je bila zabavna budnica za zaspance. Lopatko in kanglico v roke in že smo se zapodili med kamenčke, rakce in polžke. No ja; zdaj si pač na rame oprtamo vsak svojo težko torbo, na brzino posrkamo kavo iz avtomata in čakamo, da nam sproti oblikujoča se vsebina sestavi dan, da lahko tarnamo, kako se dušimo pod težo obveznosti.

Dobro, petek je le petek. In telesne pritike rasejo tudi, kadar jih ne zalivamo.

Zrcalo. Moški, ki se neradi gledajo vanj. Film Tarkovskega, ki kot sanje preusmerja dnevni fokus.

P.S. Mi je bilo razloženo, da se moški ne zrcali v ogledalu, temveč v svetu.

Enkrat že

2008-02-25T17:36:00.005+01:00

Dostikrat so me že vprašali: »Zakaj pišeš?«, vsakokrat se mi je odgovor zataknil nekje vmes, ni se mi zdel potreben, ne bi povedal, kar bi bili pripravljeni razumeti, slišati – a to je že druga raven. Zadržanje bi hkrati lahko odgovorilo na vprašanje, zakaj na blog skorajda ne pišem več.

Ko sem prvič prebrala začetne vrstice Satrovega Gnusa, sem se morala potipati za ušesi, preveriti, če tam zadaj, pod lasmi, nisem spregledala kakšne luknjice, ozkega tunela, ki skozi kožo vodi v možgane, kamor mi je kdo predhodno vsadil svoj pogled. »Najbolje bi bilo zapisovati dogodke od dne do dne. Pisati dnevnik, da bi jasno videl. Ne pustiti, da bi se izmikale tančine, drobna dejstva, čeprav so nepomembna, in posebno urediti jih. Treba je povedati, kako vidim to mizo, ulico, ljudi, svoj zavitek tobaka, ker je prav to tisto, kar se je spremenilo. Treba je natančno določiti razsežnost in naravo te spremembe.«

Prav to se mi včasih odvija v mislih, kadar ne pišem. Opazujem, kakor da bi si vse, kar zaznavam, zapisovala. Ne le vidno, tudi atmosferično. Potem, ko bi to imela pred seboj, črno na belem, bi se vprašala, kaj naj s tem. Je to to, kar sem ravnokar doživela, ali sem to poljubno zapisala, da bi vzbudilo vtis dogodka.

Zgodi se tudi kaj takega: »V soboto so se paglavci igrali in delali žabice na vodi, in hotel sem kakor oni zalučati kamenček po morju. Tisti trenutek sem se ustavil, izpustil kamenček iz rok in odšel. Verjetno sem bil videti zbegan, ker so se paglavci smejali za mojim hrbtom.« To bi bil, pravi Sartre, opis zunanjosti, kar se je zgodilo v njem, ni pustilo razločnih sledov. Bilo je nekaj, kar je videl in kar se mu je zagnusilo, vendar ne ve več, ali je gledal morje ali kamenček.

P o p i s o v a n o čez čas izgubi prvotni naboj. »Moji občutki iz prejšnjega tedna se mi zdijo danes zelo smešni: ne morem jih več razumeti. Nocoj se zelo dobro počutim, na svetu sem prav po meščansko.« Hm. Po perceptivnih preskokih nastopi ugotovitev: »Mislim, da sem se jaz spremenil: to je najpreprostejša rešitev. Pa tudi najneprijetnejša. A navsezadnje moram priznati, da sem podvržen tem nenadnim spremembam. Stvar je taka, da zelo poredko mislim; zato se v meni nakopiči množica majhnih metamorfoz, ne da bi kaj opazil, potem pa nekega lepega dne pride do prave revolucije. To je dalo mojemu življenju ta sunkoviti, neskladni videz.«

Takole nekako gre: »V meni nekaj teče, hitreje ali počasneje, ničesar ne zadržim, vse pustim, da odteka. Ker se moje misli ne oprijemljejo besed, so večinoma kakor megle. Rišejo nejasne in smešne oblike in potonejo: kmalu jih pozabim«. Tisto neubesedljivo, ki nas nosi od znotraj, je najnatančnejše, naše resnično življenje.

Zalotim se med uhajanjem pogleda kvišku. Največkrat s sedeče pozicije, v kakšni predavalnici. Ne morem si kaj, da ne bi zrla ven, skozi okno, a ne kar tjavendan, višje. V strehe blokov, stolpnic. V zvonike. Nebo. Ne vem, zakaj to počnem; navdaja me z občutkom neukleščenosti. Nekaj podobnega je z opazovanjem sušečega perila, ki plapola s štrikov. Brez da bi se nahajala v njegovi neposredni bližini, namišljeno vonjam svežino opranega. Te občutke povezujem z nevtralizirajo besedičenja. Kakor cvetni prah na zapestju so, v zraku raznoseno regratno seme.

Popišemo več strani, včasih cele romane, ko nas nenadoma prešine, da nismo zapisovali po resnici – pa smo nameravali, vsaj ne v celoti. Vendarle: »Da najbolj vsakdanji dogodek postane dogodivščina, je treba, in to zadošča, da ga pričneš pripovedovati. Prav to ogoljufa ljudi. ~ Treba je izbrati: živeti ali pripovedovati. Kadar živiš, se nič ne zgodi. Kulise se spreminjajo, ljudje prihajajo in odhajajo, to je vse. Nikoli ni nikakršnega začetka. Dnevi se vrstijo za dnevi brez smisla in razloga, neskončno in enolično seštevanje. Prav tako tudi ni konca ... Včasih - in to redko - pregledamo račun in opazimo, da smo se obesili na neko žensko, da smo se zapletli v umazano zgodbo. To traja le tako dolgo, kakor bi se zablisnilo. Potem se sprevod znova začne. Človek spet prične seštevati ure in dneve .... To se pravi živeti. Kadar pa o življenju pripoveduješ, se vse spremeni; samo da je to sprememba, ki je nihče ne opazi: dokaz je to, da govorimo o resničnih zgodbah. Kakor da so resnične zgodbe sploh mogoče. Dogodki se porajajo v eno smer, mi pa jih pripovedujemo v nasprotno smer. Zdi se, da začenjamo z začetkom. V resnici pričnemo s koncem. Konec je tu, neviden in navzoč, in prav on je tisti, ki daje tem besedam sijaj in vrednost začetka.«

To je moja najljubša zgodba. Vsaka potencialna, ki se mi osnuje pred očmi, vedno znova očara s svojo nevoljnostjo po razvitju. Dokler jih ne povemo, jih ni. Ko živimo, so pač živete (zgolj kaplje črnila, po katerih mora zdrseti pero, če želijo pridobiti neko vsebino); refleksivnost šepa nekje za njimi, kdaj pa kdaj se vendarle ustavimo, kaj nakracamo, napisano sčrtamo, zmečkamo, kliknemo »delete« in že smo nazaj v neubesedljivem.

Filmska moč

2008-02-03T10:45:00.001+01:00

O von Trieru sem že pisala. Še bom. Ne da mi miru. Sinočnji Lom valov je spet lomljivo bučal. Nisem vzdržala do konca. Že drugič. Vem sicer, kako se konča, a me razplet zgodbe tako pretrese, da emocionalno odpovem. In prav v tem je, po mojem, von Trier eden in edini. Reči temu odlika, morda ni najboj umestno, pa vendar, da nekomu uspe projicirati takšne skrajnosti; se pravi režiserju, ki si zamisli potek zgodbe, ji dirigira med nastajanjem, jo pripelje do kamor sega. V njegovem primeru v svoje brezdanje brezno, kjer je sleherni krog sklenjen. Ne bi o detajlih, deskriptivnost ali celo analitičnost pri takšnih mojstrovinah zvodenijo. Ko odpovem, izžeta od gledanja – v njegovih filmih je gledalec primoran obsedeti kar sredi kulise , inscenacije so tako prepričljive, da te zvlečejo v svoj fokus - se kislo uščipnem v lice, v opomin, da je film »le« film. Prižgem luč, se razgledam po prostoru, dvignem roleto, odprem vrata: zraka. Zunaj goloboka noč. Ne, pod oknom se ne razprostira škotsko višavje, niti visoki klifi, pač pa okolje, ki nas hočemo-nočemo samoljubno determinira. Je film zmeraj res »le« film?

Črtice ali šivi

2008-01-28T23:34:00.000+01:00

Eno od referenc špikalništva je mogoče najti pri Ivanu C., ki je bojda znal hoditi »iz teme v temo«.

Takole je zapisal v Črticah: »Najbolj nemaren, najbolj zavržen človek na svetu je novelist. Grešil je, storil je hudodelstvo, nizkotno in zahrbtno, tako vskadanje hudodelstvo namreč, da je naskrivoma zabodel in umoril človeka z buciko, namesto da bi ga bil v poštenem boju mahnil z mečem. Nato ne gre k spovedniku ne k sodniku, ne posuje si temena s pepelom, ne obleče meniške halje, temveč sede, v miru božjem ter napiše novelo. Po svetu hodi, pljuje poštenim ljudem strup na srce ter pravi, da »išče snovi«. Zveste, sinje oči, ki gledajo nanj, izdajalca, tako čisto in zaupljivo, kakor dvoje nebeških angelov –snov! Vdane ustnice, toplote in ljubezni polne, ki jih je cmokaje poljubil, ko je gledal izpod tihih vek v drugo stran – snov! Beseda, ki jo je bil nalašč tako uganil in postavil, da bi videl, kolikšna in kakšna bo ta bolečina v očeh in na licih – snov! Nič drugače ni: oče vseh novelistov je bil Judež Iškarijot.«

Koklja špiklja špoklja

2008-01-27T13:14:00.000+01:00

Razburkano sanjam, zgodbe se medsebojno prerivajo za čimprejšnje odvitje, odrski prostor je kaotičen, saj je prizorišče šviganja mnogoterih raznolikosti. Rečeno mi je bilo, da je takšno nočno življenje pozitivni indic individualnega razčiščevanja. Da delam prostor drugim vsebinam, ki se pripravljajo na invazijo v podkožje. Nove razsežnosti že čakajo, da jim vdihnem obliko.

Pod roke mi je prišel tekst, ki odgovarja na nekatera vprašanja o »sanjajoči zavesti«. Poleg perceptualne in imaginativne, obstaja tudi emocionalna, »vzgibana zavest«, za katero Sartre pravi, da je pasivna, a magično, brez posredovanja, transformira (naš) svet. Zavest vznemirjenega sveta spremeni svoj izraz; dejstvo, da mu verjamemo oz. ga jemljemo za takšnega, kot se nam kaže, potrjuje resničnost transformacije. Emocija, po Sartru »način eksistence zavesti«, je nereflektivna; ko nas je strah, nimamo zavesti o strahu, ali ko percipiramo, naša zavest to počne nezavedno. Emocija se pojavi v vznemirjenem živem telesu, zato je zavest zazankana v lastno verovanje. Ko smo npr. jezni, nam jeza preplavi svet. Podobno se obnašamo pod vplivom drugih emotivnih nabojev. Slike na prizorišču (sanj) se nam odvijajo v barvah emocij, a se hkrati tudi prelivajo. Simultane igre.

Morleau-Ponty je razvijal »jazni center«, ki gradi sanjajočo zavest. Povezan je z interesi sanjajočega, za primer navaja matematike, ki so se jim v sanjah prikazovale rešitve nerešenih problemov iz budnih stanj. Jazni center naj bi torej verjel svojim pasivnim sintezam. Sodelovanje našega telesa pri teh zavestih je različno: pri perceptualni in imaginativni soproizvaja tezo eksistence, v razmerju do neeksistenčnega, ob emotivno prežeti zavesti pa se telo spremeni. Zavest za resnične sprejme tiste poteze, izraze, s katerimi je spremenila (svoj) svet, tako je sodelovanje telesa pogoj za vznemirjenje. Med sanjanjem je perceptualna dejavnost postranska. Živo telo aktivno pripomore k sanjani kinesteziji – občutek dinamičnosti v sanjah. Hering omenja tudi »duplicirane sanje« - ko sanjamo, in vemo, da sanjamo. Jazni center, budnen med spanjem, gradi sanje, izbira njihove elemente, potemtakem so sanje kot gledališka igra, v kateri je glavni protagonist vedno jaz.

Vir sanjanja naj bi bil odvisen od naših afekcij, ki se nam anonimno, začasno izvršujejo v zavesti. Odraža se kompleksno in metaforično. Sanjajoča zavest govori sebi, z drugačno kodo kakor v budnem stanju, brez logičnih načel. Z neposrednimi vizijami se ne spominjamo, niti ne imaginiramo (imaginacija je postavljanje teze o ineksistenci), vendarle pa vidimo, včasih tudi slišimo, čutimo, podobno kot v budnem stanju – ko pogosto zaznavamo emotivne ostanke iz kakšnih sanj. Sanjanje je torej vera v resničnost sanjanega, lahko pa je razumljeno tudi simbolno.

Kakorkoli že, moje so žive, njihovi pretegnjeni udi me pogosto spotikajo med kolovratenjem v budnosti, ko se mi včasih dejansko razkrije kak vitalni del kodirane resničnosti. Zazdaj še nič prelomnega, a kdo ve; morda si postiljam gnezdece, v katerem se nekoč izleže zlato jajčece. Sanja svinja o koruzi, pravijo, a mogoče ne vedo, da jo nasiti že njen vonj. Pametni svojih dragocenosti pač ne izda.

Nekaj dejstev:

2008-01-25T22:38:00.000+01:00

Martini je prav efektivno uspavalo.

Curtis tudi.

Martini, ki nasledi chardonnay.

Curtis pa oboje.

Nekdo v neke mali knjižici piše: Kadar je zid tako zraven, da se tišči k meni, je pretsop meje neizogiben, popustim, da se druga stran gleda v meni.