Ornamenti

Dlan se zvečer dotakne skoraj zamrznjenega stekla, razgleduje se po megleni pokrajini. Ivje prši s strehe, v lunini svetlobi je podobno srebrnkastim odkruškom krempeljcev vran, ki hodijo spat k dimnikom. 

Ne čutiš mraza, plapolanje zraka prevzame iniciativo. »Tvoja bluza je najelementarnejša zavesa časa, odgrinja podobe davnine. Kje jih najdeš?« Ivje spiralasto poplesuje. »Ne iščem. Same si izberejo svoje zasanjanke. Stvariteljska ogrinjanja, poïesis …« 

V Timaju je demiurg pesnik, oče vesolja, celota, razumnost, podoba, nositelj. Platon je pač vedel, da je v vsaki stvari najpomembnejše začeti z naravnim začetkom. In uvodno pleteničje potem znati nositi. Kot se znajo nositi lunine mene, ki se odslikavajo v čutih, včasih tudi na koži.  

 

Motivika začetkov je vztrajna. In nosljiva.

Christine Kim

Simon Beck