Vzljubiti Hegla

Ne najlažja naloga, vendar niti najtežja ne. Pravim: vzljubiti, ne: usvojiti.

Vzljubljanje njegovega podajanja je poseben izziv, ki, po mojem, potrebuje tudi razlago s predavanj. Vsekakor pomaga, da je, ali pa sta, predavatelja umirjena, z nezaganjajočim glasom, nezagrenjeno mimiko. Včeraj sem vmes za trenutek pomislila, kako bi bilo, če bi morala poslušati nekoga, ki se nasilno zajeda v naša ušesa in se mu obraz, če ob poslušanju rad tudi gledaš (če se usta premikajo skladno s povedanim), kot vzhajajoče testo napihuje pod težo lastnih umotvorov.

Poslušanje zahteva neko kontinuiteto, to sem ugotovila že lani, ob Fenomenologiji duha. Če prihajaš redno, padeš v njegov ritem, ki ni več problematičen, le še enigmatičen. Slednje je seveda ok. Nekaj tednov je čas rokovanja z Velikimi. Potem pride do prvega olajšanja; da nihče, še tako genialnega duha, ni strašen. Približaš se človeški plati prečloveškega, potem gre. Malo težje je, če po naravi ob poslušanju, branju, gledanju, kakršnikoli recepciji že, rad odplavaš v asociativni bazen, ki ga ves čas nosiš s seboj v žepu; noče stran. Samo dotik s prsti, pa se napihne, gromozanskih dimenzij. In če je ravno tipanje tisto, čemur se težko upreš. Dobro, kot da te tega nauči nemška klasična misel – namreč, upreti se skušnjavam. Vzemimo to za aksiom doslednosti klasičnega mišljenja. Podrejenost duha, sprejeti vase svoje drugo. V človekovem avtomatizmu naj bi se pokazala človečnost per se.

V glavnem, nemogoče postaja mogoče. Občestvo občosti lahko pokaže tudi svojo priljudnejšo plat. Svojeglavost, brez katere sicer ne bi bilo nič, ukrotiti do te mere, da lahko spoznavaš tisto drugo, ki morda paše vanjo, je njen izgubljeni, tavajoči delec z enim očesom in polovico srca. Če ti ga uspe pripeti nase, vidiš celo tisto, česar te lastne zmožnosti sicer prikrajšajo. In z večjo kapaciteto srca, začutiš tisto Večje, težje dostopno. Naklonjenost Večjemu te posrka.

V ljubezni gre vedno za očaranja, ne? Odčaranja pa so domena časa, ki pometa tudi z Velikimi (rečmi).

Vsemogočna

Nedelje v splošnem veljajo za najdolgočasnejši dan v tednu. Mrke in turobne kot je današnja, so vzoren primer. Morda koga pomirjajo, jim pomenijo dan, ko se lahko izklopiš pred vsem, kar prihaja in v si počasnem, neobremenjenem posnetku odvrtiš minulost. Meni nedelje že dolgo časa predstavljajo medprostor, ki ga je treba kar se da spretno in pisano zapolnit z mislimi, da jim ne bi nadvladal vakuum zadušljivega vmesja. Da se zoperstavim negotovosti, ki prav po nedeljsko razteguje svoje predobro uglašene strune.

Tudi takrat je bila nedelja, deževnega poletnega dne, v Barceloni. V planu sva imela ogled Gaudijevega parka Güell. Vanj sem se zaljubila s sličic; tako medeno in pravljično se postavlja nad mestom. Nadvse primerno nasprotje nedeljske togote. Čakala sva, da neha deževati. Se prekledala po hotelski sobi, idealni za prepiranje – postelji sta se ob vsakem premiku odcepili ena od druge (v nekaterih hotelih poskrbijo za to, da v njih ne moreš brezskrbno uživati; premikanje postelj, če ta ni skupna, z eno vzmetnico za dva, je učinkovit način za nepotrebna trenja). Dež ni ponehal, mraz (poleti!) je pridal svoje. Nisem hotela it. Ne v takem vremenu. Kako se imaš lahko fino v parku, se pravi zunaj, okrašenem s toliko drobnih, spolzkih reči, če je vse razmočeno, neprijazno in ... Nelagodje naju je pognalo na sprehod po mestu, kjer so me v središču, kjer bi se ob lepem vremenu trlo turistov, oropale ciganke. Dogodek je bil tako bizaren, da sem se šele naknadno zavedla samega poteka, nekaj denarja so mi babnice celo vrnile – skoraj poštene kradljivke, pa vendar. Še ena grenkost v nedeljsko malho.

Vsak človek naj bi imel nekje svoj stolp. Okrogel, visok, narejen po njegovi meri. Skrivališče, premišljevališče, motrišče neba, karkoli že. Gaudijev, pravljično oblinast, škratovsko hudomošen, vabljiv – prav za pojest, ki stoji ob vhodu parka, je moj stolp. Moj neusojen, nedeljski stolp, v katerem se potapljam v imaginarne sfere, ki preganjajo, ali pa tudi poglabljajo nedeljskosti. V njem si zgradim polžasto zavito stopnišče brez konca in začetka, stene so iz žameta, tla pa posuta s toplimi oblaki. Lahko sem bosa in brez vsega; le tlesk in ... kar se ni zgodilo, ni hotelo razpreti peruti možnosti, se mi razbohoti pred naročjem. Gaudi je dobro vedel, da je z modrobelim stolpom in hiško, ki ga nosi, pričaral bivališče ravno tistim, ki ne pridejo zraven. Ki jim domišljija sempatja sezuje obuvala in jim na hrbtne lopatice, namesto peruti, pripne lahek svet. Svet brez teže, ki se pod prstnimi blazinicami oblikuje v vse, kar je sicer neupogljivo.

~

Če bi bil Nietzsche ženska, bi mu bilo ime Elfriede Jelinek. V pon. zvečer bi slonel ob brnečem hladilniku, grickal arašide in v mislih sestavljal (recimo temu) prispevek:

Glej, si rečem, noč prihaja! Od božljaja razmočenih cestišč naprej, me ovij v lunina bedra in reci: Norica, noč narekuje moč, tehta prihajanje, večno varovanje ni preslikovanje bodočega. Nekoč si bila ovčica na pragu mojih želja, nocoj si vladarica sveta. Brez žezla boš zavihtela po nebu, z vročim čelom oplazila neverujoče. Prihuljenim sovragom zdrami jutra, da bodo sijala od rodovitnosti in se bahala v slikovitosti letnih časov. Kar ima priti, naj si zastre ogledalo. Odsev neodkrušljivega lahko še bolj skeli.

~ Mara-z-lustra

Razgledi

Tudi filmi pridejo na vrsto, ko si sam. Meni je škoda časa, ko sem z nekom, za gledanje filmov, čeprav je to zgolj navada. Lahko bi bilo čisto fajn, v dvoje. Nekdo mi je enkrat razlagal obratno, da jih sam ne more gledat, v dvoje pa zelo rad. Stvar navade torej.

Na sošolkinem USB-jčku je tudi Kieslowski in Dvojno Veronikino življenje, ki sem ga sicer že gledala, a ga pozabila ravno prav, da sem si ga lahko zavrtela še enkrat. Skoraj do konca (včasih se je dobro pustiti v dvomu glede koncev – zaključki lahko zacementirajo zgodbe). Poetika Kieslowskega je sploh edinstvena, zasanjana in pregledna v svoji počasnosti, nezaganjanju. Prelivajoča se kot dobro umišljeni roman, vznemirljiva za možgane, ker pove malo premalo, namesto preveč. Barve, Preisnerjeva glasbena podlaga, podobe mest in krajev, ki smo se jih že dotikali, jih ovohavali, prečesali naprej in nazaj, tu ali tam, ali pa nekje drugje. Veronikina slutnja, da na svetu ni sama, kot grandiozen občutek, ki večino verjetno spreleti sem in tja, kadar smo bolj pozitivno uravnani. -Pa ne bi zdaj o vsebini.- Jutranji pogled skozi moje okno je kot snet s tega filma. Preliva se z razgledom Kieslowskega, čeprav ni filmski. Kaj sploh je filmsko? Tisto, kar znamo prezentirati, kar nas dovolj močno zaznamuje, ali pa samo zdrami in bi to po naši predlogi utegnilo zavdati drugim. Ki na podoben način gledajo, čutijo, mislijo, ali pa tudi ne. Že sem se ujela v globoko fascinacijo nad mišljenjem ali percepcijo, ki sploh ni podobna moji. Ki je celo nasprotna moji, z zorišča tam čez, onstran, pri čemer je ravno v tem lahko neka sorodnost. Misliti, da ti je nekaj tuje, ki te vendarle uspe nagovoriti. V tem se skriva bližina, malo bolj rafinirane vrste, ki še bolj vabi.

Jesensko listje, smrčava, poteptana trava. Zemlja, težka in lena, po kateri se neutrudno vlečejo deževniki, in nosi zgodbe. Nam prisluškuje, pa ničesar ne izda. Grmički, ki spominjajo na zen budistično rastje, pa to niso. So čisto lepo obrobno-ljubljanskega porekla. Sorodnosti. V glavi zaigra Preisnerjeva glasba, posnetek po spominu s filma. Zamižim. In sem povsod.

NEBO nad nami

Pisanje je nekaj, kar počnemo, ko smo sami. (in seveda, ko si priborimo svojo sobo, Virginia).
Mislim v zelo dobesednem smislu sami.
Oddvojeni od drugega, ker drugače ne more biti.
Nebo nad Berlinom. Pogovor lepe artistke s trapeza in angela v človeški obliki. Zdi se ji, da sije nova luna. Biti osamljen ji pomeni spet biti cel. Cel ob nekom, ali cel brez nekoga?
Odkar ljudje nismo več hermafroditi, smo, platonsko rečeno, v iskanju svojih polovic. Ampak tem polovicam, kar smo, ni usojeno, da bi bile cele. Kadar se po srečnem naključju združijo, od nekod nanje potihoma preži razpolovljenje. Stremi brezkompromisno kot orel in si slastno liže kljun.
Zdaj smo čas, malo kasneje le še trenutek, snet z niza celjenja. Nove lune odločitev sijejo drugače. Temno vijolično. Morda zgolj zato, ker je pred nami nov dan. Morda dovolj jasen, da tudi v noči ne bomo potrebovali svetlo razžarjene lune.

Na vrhu Hradčanov, baročne Prage, je sijalo kot da ne more nikoli nehati.

Žensk -osti

Nekaj o tečnobi po žensko. Tečnoba je ženska domena, posebna vrsta kapricioznosti, o kateri moški ne vedo veliko. Moški niso tečni. Lahko so težki, zateženi, mrki, sitni ipd., tečni pa ne. Tečnost se rima z oporečnostjo. Tečna ženska je hudo oporečna, le da si tega ne pusti dokazati.

Brala sem zapise o feminizmu in psihoanalizi profesorice, da svoj pogled približam njenim razgledom, me zanima, kaj oz. na kakšen način se obzorje kaže z njenega zornega kota (mimogrede, nimam se za feministko, ne čutim potrebe po dokazovanju ženske enakopravnosti, ne čutim se prikrajšanjo zaradi faličnega manka ali kaj podobnega, seveda pa cenim prizadevanja predhodnic, ki nam niso zlahka izborile prijaznejše bivanje; med njimi ima zame posebno mesto Virginia Woolf), in se nasmejala nekaterim duhovitim opazkam, da smo ženske »artificialne, vzdražljive, spogledljive, teatralne, nagnjene k simulaciji, predvsem pa k ekscesivnostim vseh vrst« in še o kategoriji, ki je najmračnejša oz. nerazvozljiva, ženski seksualnosti seveda. Vse namreč drži, brez pardona. Drobi tudi mnoge predsodke o ženskah, vabi k diskurzu, nadaljnjim razpravam.

Sama bi napletla še kakšno v zvezi s tečnostjo, ki je zagotovo vezana na žensko histeričnost, glede na sam izvor besede; hysteria je v stari grščini pomenila maternico, in kot tu zapiše profesorica, referirajoč na Platonovega Timaja, blodi po ženskem telesu, dokler ne dozori, in zahteva svoje - otroka -, šele takrat se umiri, »pripne« na telo. Toda tečnost, po izkušnjah sodeč, ni ukrotljiva. Njeno poslanstvo je onkraj obvladljivosti, obnaša se samovoljno, meni se zgolj sama zase.

Nedolgo nazaj mi je prijateljica, ki ima »opraviti« z novorojenčkom, v zvezi s tem sicer povedala, da se po porodu to spremeni, saj si v družbi majhnega bitja, ki je povsem odvisno od tebe, ne moreš več privoščiti biti tečen. Ne moreš se znašati nad njim, če nad kom ne, je to gotovo dete, ne moreš se zapreti v sobo, se izolirati, samemu sebi najedati in si kravžljati živcev, ker ga moraš vzeti s seboj. Peza bi bila namreč prenešena še nanj, temu pa bi lahko že rekli brutalnost. In ko te gleda, s tistimi motnimi očmi, ves krhek, vendar dragocenejši od slehernega spokoja, notorična tečnost zbledi. Sumim pa, da do pomiritve pride le ob dojenčkih. Poznam namreč ženske, ki jim tečnost plameni na čelu, kljub že realizirani materinskosti, se pravi, ko otrok preraste infantilno fazo, se tudi mati vrne nazaj k "svojim stvarem".

Zagrabi me, ko je sploh ne pričakujem. Nepredvidljiva je in silovito zarobanti. Skušam jo nekako določiti, stacionirati glede na menstrualni ciklus, pa ne gre. Lahko me obišče tik po krvavenju, teden za njim, kadarkoli, morda samo za kratek čas. Predmenstrualni sindrom je tu izvzet, tam gre za drugačno nelagodje, prej anksioznost kot tečnost. Tečnost kot taka je povsem psihični vzgib, ne vem, če je kakorkoli hormonsko pogojena. Prikrade se od zunaj, ko je, vsaj zavestno, z notranjostjo vse v najlepšem redu. Ne gre niti za seksualno frustriranost, niti kakršnokoli drugotno nepotešenost. Nezavednega tu ne bi vpletela, čeprav ni izključeno, da kolaborira z okupatorko. Vznikne iz ljubega miru, lahko že navsezgodaj, ob zbujanju v prelepo zasneženo jutro, ni treba, da je nedeljsko (ta so pogosto razbeljena do neopisljivega), niti da se zbudiš z levo nogo. Tudi od daleč ne vidim vzročnega praga te nadloge. Niti trajanja. Kot kak demon se polasti celotne osebe, lastni obraz postane maska, ki je ne prepoznaš. Pogled bruha ogenj, kri vre, v ušesih divja orkan. Vsak opravek je napor, vsaka gesta prisiljena, misli obtežene, nepremične. Fiksirane na to -ost samo, ki je nepremagljiva. Pomaga kvečjemu dremež, spanec. Zamižati, se skriti v tiho sobo, zatemniti okna, izginiti. Se stopiti z enakomernim dihanjem, prestopiti, ali bolje obpluti pokrajino, kjer vlada tečnost, in poskusiti znova. Včasih uspe, drugič ne. Lahko se zbudiš lahkotnejši, nekako izvotlen, toda pogled je vedrejši. Jeklene zavese ni več.

Kakorkoli že, tečnost ostaja uganka. Prepuščene smo ji na milost ali nemilost.

Biti ženska med drugim pomeni tudi biti pripravljena na karkoli.

P.S. Resda rečemo tudi muham, da so tečne, ko nam ne dajo miru, ampak od tu menda ženska muhavost. Otroci? Tečnobo najverjetneje prevzamejo po mami, kasneje spolna diferenciacija naredi svoje.

Ura teče, koga peče?

Nikoli nisem razumela fame okoli Beatlov in Rollingov, paradigmatične dvojice, po kateri se ljubitelji glasbe še vedno delijo na nasprotna si pola; biti kul ali mevža, tako nekako. Vseeno si kdaj zavrtim kakšno staro, ki na tiho sivo nedeljo - brez kočijaža, kar paše k radiatorski gorkoti in Vebrovi Estetiki (?!), no ja.


za vogalom (se) nekaj vrši
opazovati ali poteptati
kaj dodati
ali zbežati

skozi prizmo nevidnega
kazati
reči: "kje si?",
skoraj nič
hlastati

komaj opazne pajčevine med grmiči bledo roza vrtnic
razpenjajo mrežo,
da bi leni žarki bolj skladno
barvali belo kožo pod koleni
neopazne balkonske razgaljenke.
med prste vzamem pecljati kozarec.
do polovice izpita voda,
bistrina kristalnega globusa
v dlani.
kapljice zlivam po koži.
če bi imela slamico,
bi na kožna ogledala
odtisnila več očes.
na najdaljši prst navijem šop las
in ga z nohti režem čisto na tanko.
če z glave slučajno vzcvetijo kače,
bodo pretanke,
da bi lahko zadušile,
in prešibke,
da bi koga
oslepile.

#

Bregovićev Tango.
V krasnem večeru tleska, dramatično kakor široka elastična podvezica.
In samosvoj ples težke, žametne zavese.
Še če jo zvežeš, plapola.
Naglas.

še dišijo, tam pri
pecljih
v večernicah
brezdistančne refleksije
zabrisljivo nizanje
mythos ji v laseh
plapola, vetrnica
lahki koraki
hlačenja brez-
slišno
čakajoč na trk, dva
požirajoči vrtinci
čezinčez

zibaj nebogljen-

ost
dve uri fantazije
pleše čas
obritodlačje brhko
gomazi, srčí
ustekleniči soj
čutnosti, ki ni-
ma površja

Tiste male ljubezni

Sproščanje pred zadnjim izpitom. Muzika. Spomin zapelje kakih deset let nazaj, ko sem se navduševala nad spoken wordom, podloženim z rhythm in bluesom. V tistem času so moji znanci poslušali trše ritme, ali Nicka Cava, sama pa sem iskala neko drugo poetiko, melodiko, ki jo je takratni r'n'b sicer insinuiral, nekaj pa mu je vedno falilo. Lirično oz. tekstovno so me komadi dolgočasili, motila je plitvost hip-hoperskega podajanja, ki je obvisela na le nekaj tematikah, izrabljenih kot npr. pri jugoslovanskih filmih. Vse skupaj je baziralo na revščini, prostituciji, rasnem zatiranju, medklaparskih sporih, ljubezenskih izdajah. Nobene izpovedne izvirnosti, očitni kreativni manko. Ritem pa se je vendarle prilegal telesu, in tistemu notranjemu motorčku, kot najljubša oblačila, in to je zadostovalo. Potem sem enkrat med poslušanjem takratnega radia yoyo na gamma fm, mislim da v četrtkih zvečer, slišala Rootse in njen glas. Erykah Badu je zame, še vedno, eden prodornejših ženskih vokalov na sceni, Rootsi so super, z vmesnimi krizami. Tej in podobni muziki sem kimala kar nekaj let, londonsko obdobje je bilo docela v znamenju hip-hopa; prijatelji, fantje, način življenja, pogosto ostrejši od britve.

Zgoda se je izpela kar same iz sebe. Poti so se začele razcepljati, pokukala sem drugam, skozi drugačno optiko, ritem pa še vedno tli nekje v temenu. Obudila sem ga, ker sem slučajno slišala simpatičen komad in se spomnila, ko mi je Jose enkrat lani na kavici govoril, da ga na naši sceni najbolj moti nepristnost muzike, kopiranje nekih vzornikov, ki v tem okolju izzvenijo naravnost groteskno, da pa želja po muziciranju nikakor še ni zamrla, le žanrsko se malo razširja.

Pol urce poslušanja in drobtinica nekdanjosti bo do nadaljnjega spet mirovala na svojem mestu.

Plitvost učinka »šokantnosti« / izsekanost človeške občutljivosti?

V Pogledu na bolečino drugega (knjigi Susan Sontag o vojni fotografiji, o ženskem in moškem pogledu na vojne grozote ...) berem o »spektakularnosti«, ki se je vsebolj navzemajo fotografski prikazi mrtvecev, žrtev na zmasakriranih bojiščih, mnogokrat insecnirani, da bi bili bolj prepričljivi. Kje oz. ali sploh se med fotografskim očesom in očesom bralca časopisov, kjer jih objavljajo, ali pa obiskovalca razstave o tem ali onem ugašališču življenj, začrta receptivnostna bariera? Je vojna fotografija lahko lepa, estetska, torej umetniška? V vizualni prenatrpanosti, s katero nas z vseh strani posiljujejo do te mere, da si brez slik pogosto sploh ne znamo predstavljati nečesa, o čemer naj bi sodili, po mojem do skrajnosti stopa v ospredje človeška enodimenzionalnost, paradoksno – ob vseh možnih večdimenzionalnih recepcijah, ki smo jih deležni, čutna izsekanost nasploh. Otroci postajajo polrobotske kreature, ki brez programskega čipa (z vso to navlako) komaj opazno trzajo, oslabljeni kot poteptane travnate bilke.

Fotografija kot taka je nedvomno vznemirljivi dokument, nič manj fotografiranje samo. Vendar, se vprašam, smo sposobni pogledati stran, ko nam pred oči molijo najsurovejše posnetke? Ali zato, ker jih registriramo, torej smo na nek način osveščeni, kaj manj prisostvujemo vsesplošni apatiji, ki eruptira na dan prav ob bombandiranju z najrazličnejšimi grozotami? Pogledamo, se namrdnemo, obrnemo nov list.

Ob površnem spremljanju OI, vrhuncu ironije spektakla, me je obšinilo, kako pravzaprav ob vsej propagandi za pomoč t.i. tretjemu svetu oz. ljudem v stiski (ti pač trpijo malce resnejše pomanjkanje od sokrajanov, ki jim je najnovejša ujma odnesla streho, ali pa zalila klet), dobredelnih organizacijah, ki delajo s polno paro, pravzaprav mi, ki se imamo za ustvarjalne, za družbo znanja in vseglasneje tudi srčnosti (vsi strankarski oglasi so je polni), ki se oplaja s srčiko življenjskosti, aktivnostjo na vseh področjih - ne, mi nismo tisti, ki jim ni mar, mi soustvarjamo svet, in svet je lahko tudi nekaj kvadratnih metrov pred našim pragom ... , in to je potrebno slaviti kot se za uspešne im marljive ljudi spodobi, ne naredimo ničesar. Gledamo slike pohabljenih, umirajočih ljudi; sploh ni nujno, da z vojnih prizorišč, mnoge afriške krajine so tudi brez žrtev orožja ena sama hiralnica. Zelo nehumani smo. Vsak zahodnjaški študent medicine, socialnega dela, mednarodnih odnosov, antropologije, biologije, kaj vem česa še, magari organizacijskih ved – ki itak ne vedo, kaj sploh je njihov topos, bi vsaj en semester lahko »žrtvoval« za pomoč tistim, ki so jo potrebni. Mislim, da ne gre le za denar. Dobra volja, pripravljenost za pomoč po lastnih zmožnostih, je korak k prijaznejšemu svetu. Vem, da besede zvenijo oholo, pa vendar, vsaj dokler si sami ne ustvarimo družin itd., bi lahko koristili drugim, bili solidarni.

Sontagova med drugim navaja zloglasni primer protikadilskih ukrepov. V Kanadi so se pred leti odločili, da bodo svarilom, dobro znanim tudi slovenskim kadilcem, dodali še šokantno fotografijo rakastih pljuč, možganov s krvnimi strdki ipd. posledicami verižnih kadilcev. Študije so izračunale, da bi takšni zavojčki cigaret 60krat bolj uspešno pripomogli k ukinjanju kajenja, kot zdajšnji. Toda za koliko časa? Avtorica se sprašuje, če ima šok časovne omejitve? Se ob pogostem gledanju grozljivih dejstev navadimo nanje in ob takšnih prizorih le še skomignemo? Kako je z našo odzivno iskrenostjo? Tematika je vpravzaprav zelo obširna, prežema način življenja »modernega« človeka. Je »moderno« še najboljši sinonim za brezčutno?

Zadnjič sem ujela izjavo Arneja Hodaliča, namreč, da je dober fotograf tisti, ki mu iz banalnega prizora uspe ustvariti zanimiv posnetek. Kdor zna ujeti edinstvenost banalnega.

Zazankani

»A boš enega?« vpraša, s sumljivo zatemnjenimi očali izgleda kot neuničljiva gangsterska mati.
Pogledam na škatlico, na kateri piše postni čaj.
»A hujšaš?« se pozanimam.
»Oh, to je proti celulitu,«odvrne in s prsti potežka tolsto trebušno gubo.
Nasmehnem se: »A veš kaj je celulit?«
»Špehec,« pravi osemdesetletnica, » špehonja bonja«.
»No, ne ravno. Celulit je tista pomarančasta koža, ki nagaja skoraj vsem ženskam,« razložim. Bi ji pokazala svoje stegno, čisto na vrhu, pa sem ravno izpod tuša, zavita v brisačo, gola.
Debelo pogleda, kot da s tem pa že nima opravka.
»No pa daj, skuhaj enega ...«

To poletje, v času za branje ~ še misice in najrazličnejše pojave, za katere ne bi rekla, da so v življenju prebrali pet enot, v tračarskih revijah vse po vrsti suvereno razglabljajo, da bodo na počitnicah prebrale kakšno dobro knjigo (in seveda pile veliko vode in jedle samo morsko hrano in lubenice, pa kakšen sladoled, dva, če bo hud apetit) ~ mi v roke ni prišla še nobena taka, ki je ne gre izpustiti. Odprla sem jih že veliko, prelistala tudi, vanje vtaknila razne lističe, špange, menstrualne kartončke, in jih zaprla. Do nadaljnjega. Morda ima svoj delež pri tem študijska literatura, ki jo je bilo letos dovolj za grmado, ki bi gorela vse do zime, pa še nisem čisto opravila z njo. Še en mesec »študiranja« me čaka, en predmet za dve leti. Nič posebno težkega, a veliko za predelati. Za revitalizacijo med intenzivnim branjem potrebujem le dan, dva. Kak sprehod v gozdu, malo bližine vode, ki razbistri duha. Na svojo počitniško merico še čakam. Potrpežljivo, da se gneče naveličajo preletov in pakiranj, otroci počasi vrnejo nazaj v šolske klopi. Da sonce začne božati, ne zažigati.

»A kaj pišeš?« me zadnjič vpraša prijatelj, ki sem ga spoznala prek pisanja. »Ne.« To, kar počnem zdaj, ni Pisanje. To je tipkanje za vsakdanjo rabo. Navdiha, ki ne pusti dihati, ni od nikoder. Inspirativnega tornada, ki razsuje vse drugo, kar bi se utegnilo križati s silovito nujo po pisanju.

Zares hecno je, da pa me želja po tipkanju prime, ko preberem par strani gladko napisane knjige. Včasih že par besed. Zraven za k čaju patra Ašiča, sploh ni slabega okusa, sem izpod klubske mizice vzela knjigo z rdečimi platnicami. Brino Svit sem sicer že brala, svoj čas kar rada, zdaj pa že dolgo ne. Ker mama dela v knjižnici, jih je vedno polno. Pod in na mizi, po omarah, kavčih ... Redko kaj zame. Zadnjič sem se skušala vrniti k Berti Bojetu Boeta, Filio ni doma, pred leti že načet roman, pa ni šlo, čeprav me je spet potegnilo, ko je mama pripovedovala o njem, s strahospoštovanjem.

Coco Dias ali Zlata vrata je knjiga z rdečimi platnicami. Na otip pregreta. Osladna, celo odbijajoča naslovnica, naslov še toliko bolj. Vseeno jo odprem. Pitje čaja na balkonu, brez da bi zraven kaj počela, me nervira. Pogled na vrt je bolj ali manj enak. Barva zgodnjega popoldneva tudi. Zrak ne diši, presoparno je. Ptiči so tečni, sosedje pa nezanimivi. Preberem stran, dve, štirintrideset. Ni slabo. Catchy pripovedovanje, ki sem ga očitno podcenila. Iskrena je, spretno razceplja pripovedni tok, s katerim bralca popelje v plastično predstavljivo zgodbo. Prav dobro ji gre. Zapne nas na špagico, s kakršnimi vzgojiteljice v vrtcih na sprehod odpeljejo otročad, da se ne bi izgubljala po nepotrebnem. Všeč mi je, ko me kdo zna zapeti nase. Brez da bi bolelo. Nekaj bistrega je v občutku, da si v dobrem varstvu. Da se ti ni treba ukvarjati s čim drugim, z vsem hkrati. Izvirno bistrega, ki blaži napetosti.

Samo to sem prišla napisat. Zdaj grem na še en sprehod. Zanka za ročico je še vedno tam, kjer sem si jo snela.

»Greš pa večkrat na vodo,« se spet oglaša. »Če že špeha ne prežene ...«

"Nietzsche pa pravi, da bi verjel samo v boga, ki bi znal plesati," odgovorim sama zase, s prefriganim nasmeškom.

.

odsevi modrine

krušijo robove

nemira

.

z lesketa gladine

šumi

ubranost

Nedbon 08

ali wendersovsko podobotvorna izgubljanja - najdevanja. Obstati sredi ničesar, Bogu za hrbtom, a vendarle nekje, preblizu, da bi se zmrdoval, ker si zašel.

Pasja vročina

... kosmatinci jo očitno bolje prenašajo ...

Prevratnosti

Bliža se izpit iz gnoseologije, za literaturo, ki naj bi jo osvojili, bi potrebovala kakšen mesec, v tej časovni kompresiji jo zgolj preletavam, kot jastreb s težkim kovčkom na ramenih preletava makova polja. Konec junija enostavno ni čas za študij. Ne vem, kdo se je tega nekoč spomnil, in kako je ta srepa zamisel obveljala. To je čas za potovanja, nomadenje, okušanje in hlajenje. Betonske oaze, naši zapori, s knjigami v rokah, četudi oči z balkonov počivamo na rastočih fižolovih ovijalkah, razcveteni solati, češnjah, ki plapolajo v rahlem vetriču, slabo vplivajo na pregrete glave. Glavobolna se zatečem k Sartrovi teoriji čustev. Meni zelo ljub gospod, predvsem prek literarnih srečevanj, ki pa filozofsko ni najbolj cenjen, vsaj za slovensko umerjeni um ne (nisem še srečala filozofa, ki bi nekaj dal na njegova dela; se pravi filozofska dela, ne literarna), sama pa vendar potihem špegam tudi pod njegovo teoretsko palubje.

Sartre med drugim pravi, da zavest lahko biva v svetu na dva načina: tako, da se ji svet kaže kot organiziran kompleks pripomočkov, orodij, ki nas napotujejo na druga orodja, in od tam spet dalje, vse do neskončnosti / lahko pa se ji kaže kot celota brez orodij, svet, ki se spreminja brez posrednika. Slednji vidik sveta je skladen, je magični svet. Čustvo v njem je padec zavesti v magično, vrnitev zavesti k magični naravnanosti, s katero korespondira v magičnem svetu. In le refleksivna zavest se zna usmeriti na čustvo.

Opažam, da ko sem obremenjena s strogostjo (konsistentnostjo) analitičnega mišljenja, ki ne sme obiti srednje poti, tiste uletovsko najsmiselnejše, najmanj zastrte s skrajnostmi, se nekaj v meni takšni fokusiranosti samodejno začne upirati. Sproži se kot rahlo plimovanje, nekje v trebuhu, valovi naraščajo vse višje in se zadenejo ob mesene stene; že slutim, kako se odpira novi rokav, zlitje v širno odprtost. Nagaja mi, dokler se ne prepustim protivetrju. Sapici, ki odnaša v milejše, bolj produšno, fantazijsko. Tja, kjer se skrivnostno nedorečeni svetovi združujejo z ustvarjalno čarobnostjo. Potop v svet domišljijskosti pomiri in osveži, bolje od sladoleda ali poletne nevihte.

»Stvar, ki je čakala, se je vznemirila. Usula se je name, zdaj se pretaka vame, že sem je poln. – To ni nič: ta stvar sem jaz. Bivanje osvobojeno, odrešeno priteka k meni nazaj. Bivam.

Bivam. To je sladko, tako sladko, tako počasno. In lahko: rekel bi, da se popolnoma samo drži v zraku. Premika se. Povsod polno dotikov, topijo se in izginjajo. Čisto nalahko, čisto nalahko. V mojih ustih je peneča se voda. Požiram jo, teče mi v grlo, boža me – nato pa se znova poraja v mojih ustih, v ustih imam za zmeraj majhno mlako belkaste vode – zelo nevsiljive – nalahko se mi dotika jezika. In ta mlaka sem tudi jaz. In jezik. In tudi grlo sem jaz.«

Zračna parada

Bizarne sanje, nič novega. Prejšnji teden, posledično verjetno zaradi izpitne teže --- študij na FF, kolikor sicer velja za svobodnjaškega in med letom bolj ali manj dopušča, da se predavanj udeležuješ po lastni presoji (volji in zanimanju) – kar mnogim, z druge strani, povzroča bistveni vakuum, ki v debatah med študenti ni nič posebnega, skorajda sugerira pasivnost od oktobra pa tja do maja, je naporen vsaj v maju in juniju, ko se soočamo s tam nekje 10. izpiti, strnjenimi v prekratko obdobje, ki hitro pridobi karakteristike neobvladljivega kaosa in se sprevrže vse do občutka odpora, nemoči --- sem, v sanjah torej, morala prevzeti nalogo nadomestne matere. Nekdo mi je pri vhodnih vratih v dlan izročil malo kosmato bitjece; pol žival pol človeka, lahko bi recimo bil malo deformiran mačji potomec, če moja muca ne bi bila sterilizirana, ali pa ... kaj vem, neko nerojeno bitjece, iztrgano iz maternice kakšne nesojene gostiteljice. Čeprav je bila stvar čudna, sem odgovornost prevzela, dokler mi nekdo od prisotnih ni pojasnil, da je pravzaprav mrtvo, bitje. Da sploh ne diha. Z rezilom za razkosavanje pizz mu je zarezal v hrbet, da bi dokazal, kako moje početje nima smisla, ko naju v oči zbode velikansko rdeče srce, že prerezano, ki se je bitjecu vilo tja od vratu do nog. Prizor je bil grozljiv.

Sinoči pa sem zašla na vrh travnatega hriba, kjer so se odvijale zračne akrobacije. Platforma je delovala kot recimo pristajalna steza za človeška stopala. Trkaj (nimam pojma zakaj in odkod on) je tam zgoraj veljal za glavnega organizatorja-inovatorja, ko se je pojavil, je med udeleženci završalo od navdušenja. Sam je izbral nekaj hrabrih entuziastov, kar je bila nadvse častna funkcija – želja vseh, ki so lahko preizkusili njegove eksperimentalne kreacije. Šlo je za zrakoplovne, hm, kako bi jim rekla, niti letala niti jadralne zmaje, konstrukte, ki jih je sam z gumbom katapultiral v zrak, ljudje pa so bili potniki, skorajda vesoljska odprava, čeprav jih ni izstrelil visoko v vesolje. Inovacije so bile podobne okroglim kolesom, z vilicami, izbranci so viseli nekje vmes, pričvrščeni na osrednjo os. Ko so bili že visoko v zraku, jih je Trkaj od spodaj, z neke vrste daljinskim upravljalcem, sunkovito pregibaval, z njimi izvajal različne akrobacije, prav osupljive. Preizkušal je njihovo telesno vzdržljivost ter tudi sposobnost svojih inovacij. Ko sem se tam pojavila, sem takoj po ozvočenju slišala svoje ime. Izbranka. Na velikanskih ekranih sem zagledala svoj zbegan obraz, po žilah mi je zabrbotalo od strahu. Odvedejo me do »odra«, kjer mi Trkaj razloži častno nalogo. Povem, da me je strah, da bi raje samo opazovala. Ne ne in ne. Zasuje me s prepričevanjem, pove tudi, da si je že dolgo želel, da pridem tja gor in da naknadno lahko prinese kak dvd in ga greva pogledat v avto, malo stran. Vse skupaj se je odvijalo zelo fluidno. Doleti me »čast« testiranja tistih lebdečih stvorov, pa njegova pozornost, ki je bila bolj osebne narave. Skušam se rešiti iz zagate. Povem, da me zadeva ne zanima, da svoje mesto z veseljem odstopim komu izmed željnih čakajočih, ki so odprtih ust zijali v ekrane; ni bilo v navadi, da bi kdo zavrnil izvrstno priložnost. Povem tudi, da ne bi z njim gledala filmov v avtu. Da že imam nekoga, s komer počneva marsikaj bolj zanimivega. Odkimava, prepričan, da sem na ponudbo čakala vse življenje. Svoj glas slišim po ozvočenju, od spodaj pa množično neodobravanje, negodovanje, tudi zavist. Vprašam ga, če sploh ima dovoljenje za izvajanje teh eksperimentov. Če mi lahko pokaže kak certifikat, da je zadeva varna itd. Kot da ne sliši, vztraja pri svojem. Že čutim, kako mi gležnje in zapestja zapenjajo z usnjenimi trakovi, ljudje ploskajo, vzpodbujajo. Od daleč odjekne oster zvok. Zbudim se, ko nekdo vzdiguje roleto. Na okenski polici žvrgoli vrabec z oranžnim repom. Pomežiknem in mu zaželim, da ne bi še danes končal v Hulyinem gobčku.

skrivalnice

Zgodi se, da med sprehodi ne opazim nobenega človeka, čeprav zaznavam njihove mimohodne stopinje, lomljive, ali pa težke, kot da bi pripadale tramvajem na dveh nogah. Zgodi se tudi, da med sprehodi opazim le ljudi, ničesar drugega, s čimer družno smo, pa spet nismo, izginjamo, še preden se dodobra izrišemo.
V drugem primeru ljudi asociiram z lučkami, ki dekorativno utripajo po vogalih večpotij. Vidim jih v soju živopisnih svetlikazov; iz v oči žgočih odtenkov se preslikavajo v medle sence, ki krmežljavo brlijo, poulični trdoživosti v bran. Še tako - na prvi pogled – neizrazito bitje ima svojo barvo. Če dobro pogledaš, več njih. Tepejo se med seboj, si skačejo v lase, kdaj pa tudi prav dovršeno dopolnjujejo ena drugo; in človeka samega. Niso neizbrisljive, niti netransparentne. Vsakokrat si nadenejo nekoliko drugačen videz. Hočejo, da jih zasledujemo s pogledi. Le tako nam lahko igrajo. Neumorno. V barvah se skriva paleta vseh čutnih dialogov. Rada jih razbiram. Si bistrim obzorja. Ko se zdi, da je razgled skorajda jasen, nekje v daljavi nekaj zamigeta. Odpre se lina prikrite perspektivičnosti in vabi na sprehod v še nevideno.

Prevedi me

A kdo ve, kaj pomeni fraza "in a dreadlock"?

Češplje itd.

Ko na tak prijeten dan sediš za računalnikom, delavno, je najmanj, kar si lahko privoščiš, nekaj nostalgičnih trenutkov, ki zvabijo s stola, hudomušno pretegnejo lička gor do ušes ... En Vogue je eden mojih najljubših t.i. ženskih bendov, punce so bile vroče, brezkompromisne, super vokalistke, izvrstne performerke. Nadaljna industrija, sploh črnske glasbe, jih je vneto kopirala, a jim nobena od sicer odmevnih skupin ni segla do kolen. Njihova muzika po sebi seveda ni zahtevna, prelimana z etiketo: »sproščujoče«, česar jim po mojem ne gre očitati. Prav rada si jih občasno zavrtim, in s tretjim očesom od zgoraj pokukam, če (me) še zgibajo. V obdobju najintenzivnejšega pozibavanja, sva se s prijateljico radi prepustili tudi Lucy Pearl, nekakšnemu nasledku En Vogue, kjer so interese združili različni glasbeniki takratne r'n'b scene; ki je bila v Londonu še kako aktualna, in kar se tiče večernih pozibavanj, ponavadi najboljša izbira. Obsikovalci Funkin' Pussya smo bili bolj ali manj stalni, čeprav je bil lociran v osrčju Covent Gardna: kristalno čisto pred očmi vidim avstralskega b-boya, ime sem pozabila, ki je urbane gibe kombiniral s klasičnim baletom, kar je bilo osupljivo. Plesalec brez para. Že dooolgo je tega, ko sem od srede naprej čakala na petek in soboto. Spomnim pa se, da so me pete srbele kot da bi se po podplatih sprehajal roj mladih čebelic.

Čas, ki pridno reže ovinke.

Med vrsticami

Na dan vstajenja in tudi večino drugih dni - po žensko mnogostranska; znano je, da ženske lažje in uspešneje počnemo več stvari hkrati. Enkrat sem s kolegom debatirala o hrani, ki se prilega ob branju določenih avtorjev. In muziki. Sama muzike ob branju ne prenašam. Skoraj nikoli. Pri tem mislim kompozicijsko muziko; raje prisluhnem nerazporejenim zvokom, najrazličnejšim spontanim ritmom, ki se paralelno z našimi mislimi selijo naokrog. Recimo jim impro rhytmos. Koraki, nadstropje pod ali nad nami. Vetrovno sunkovanje. Listanje. Kotna trmarjenja. Brlenje luči. Zavore mimvozečih se koles. Klokotanje v želodcu. Spotikanje nemira kroginkrog zapestij. Brbot krvi ob menstruaciji.
Ob prevajanju se prileže čimveč vode. Kava. Čaj.
Ob prebiranju Kanta absolutno čokolada, sladko, protivrednostni priokus.
Ob Joycu sadje, vitamini.
Ob Descartesu mehčanje kože s kremo.
Z večernim direndajem pridejo še nočna poplesavanja, labirintna izgubljanja in požvižgavajoča prekaljenost, ki ovija marčevsko zimo.

usip-ki

ena:

med ledvicami oblakastih
kreatur ki kot šotorišče
iz črnega mozga brez zvezdnate
razsvetljave straši otroke
nebesni žolč žinga
z vrani in lastovicami
ki bi to rade bile


nič:

nekdo je nekomu v
spomin na vrtu globoko
zasadil nož za lupljenje
krompirja in kumar
skozi vmesno špranjo rezila
rase uigrana trobentica

ona & on

Do-re-mi-fa (sole)

Žgečkljivi jutranji žarki skozi rdeče-oranžno zaveso počez prečešejo v bombažno tkanino zavito, neslišno telo. Vroča prha, kraljevski zajtrk in moški, ki mu iz nosa že tretji teden visi ostra dlačica. "A misliš, da bom postopal pred ogledalom in opazoval, kje kaj novega zrase?" Hja. V bistvu ima prav. Naj rase. Bujno, ki to tudi ostaja. Z vsako dlačico več življenja.

Dopoldan igrivih žarkov ni več, ljubljanska sivina zagrinja razgled. Petkovo zatišje na hodnikih faksa, iz ozadja pretrgani glasovi, kot med prebujanjem na dopustovanju ob hrvaški obali, še preden sem upihnila sedem svečk na tortici ~ prav čudno je bilo praznovati rojstne dneve na morju, v družbi bolj ali manj nepoznane otročadi. Zvončkljanje njihovih raznoterih glasov je bila zabavna budnica za zaspance. Lopatko in kanglico v roke in že smo se zapodili med kamenčke, rakce in polžke. No ja; zdaj si pač na rame oprtamo vsak svojo težko torbo, na brzino posrkamo kavo iz avtomata in čakamo, da nam sproti oblikujoča se vsebina sestavi dan, da lahko tarnamo, kako se dušimo pod težo obveznosti.

Dobro, petek je le petek. In telesne pritike rasejo tudi, kadar jih ne zalivamo.

Zrcalo. Moški, ki se neradi gledajo vanj. Film Tarkovskega, ki kot sanje preusmerja dnevni fokus.

P.S. Mi je bilo razloženo, da se moški ne zrcali v ogledalu, temveč v svetu.

Enkrat že

Dostikrat so me že vprašali: »Zakaj pišeš?«, vsakokrat se mi je odgovor zataknil nekje vmes, ni se mi zdel potreben, ne bi povedal, kar bi bili pripravljeni razumeti, slišati – a to je že druga raven. Zadržanje bi hkrati lahko odgovorilo na vprašanje, zakaj na blog skorajda ne pišem več.

Ko sem prvič prebrala začetne vrstice Satrovega Gnusa, sem se morala potipati za ušesi, preveriti, če tam zadaj, pod lasmi, nisem spregledala kakšne luknjice, ozkega tunela, ki skozi kožo vodi v možgane, kamor mi je kdo predhodno vsadil svoj pogled. »Najbolje bi bilo zapisovati dogodke od dne do dne. Pisati dnevnik, da bi jasno videl. Ne pustiti, da bi se izmikale tančine, drobna dejstva, čeprav so nepomembna, in posebno urediti jih. Treba je povedati, kako vidim to mizo, ulico, ljudi, svoj zavitek tobaka, ker je prav to tisto, kar se je spremenilo. Treba je natančno določiti razsežnost in naravo te spremembe.«

Prav to se mi včasih odvija v mislih, kadar ne pišem. Opazujem, kakor da bi si vse, kar zaznavam, zapisovala. Ne le vidno, tudi atmosferično. Potem, ko bi to imela pred seboj, črno na belem, bi se vprašala, kaj naj s tem. Je to to, kar sem ravnokar doživela, ali sem to poljubno zapisala, da bi vzbudilo vtis dogodka.

Zgodi se tudi kaj takega: »V soboto so se paglavci igrali in delali žabice na vodi, in hotel sem kakor oni zalučati kamenček po morju. Tisti trenutek sem se ustavil, izpustil kamenček iz rok in odšel. Verjetno sem bil videti zbegan, ker so se paglavci smejali za mojim hrbtom.« To bi bil, pravi Sartre, opis zunanjosti, kar se je zgodilo v njem, ni pustilo razločnih sledov. Bilo je nekaj, kar je videl in kar se mu je zagnusilo, vendar ne ve več, ali je gledal morje ali kamenček.

P o p i s o v a n o čez čas izgubi prvotni naboj. »Moji občutki iz prejšnjega tedna se mi zdijo danes zelo smešni: ne morem jih več razumeti. Nocoj se zelo dobro počutim, na svetu sem prav po meščansko.« Hm. Po perceptivnih preskokih nastopi ugotovitev: »Mislim, da sem se jaz spremenil: to je najpreprostejša rešitev. Pa tudi najneprijetnejša. A navsezadnje moram priznati, da sem podvržen tem nenadnim spremembam. Stvar je taka, da zelo poredko mislim; zato se v meni nakopiči množica majhnih metamorfoz, ne da bi kaj opazil, potem pa nekega lepega dne pride do prave revolucije. To je dalo mojemu življenju ta sunkoviti, neskladni videz.«

Takole nekako gre: »V meni nekaj teče, hitreje ali počasneje, ničesar ne zadržim, vse pustim, da odteka. Ker se moje misli ne oprijemljejo besed, so večinoma kakor megle. Rišejo nejasne in smešne oblike in potonejo: kmalu jih pozabim«. Tisto neubesedljivo, ki nas nosi od znotraj, je najnatančnejše, naše resnično življenje.

Zalotim se med uhajanjem pogleda kvišku. Največkrat s sedeče pozicije, v kakšni predavalnici. Ne morem si kaj, da ne bi zrla ven, skozi okno, a ne kar tjavendan, višje. V strehe blokov, stolpnic. V zvonike. Nebo. Ne vem, zakaj to počnem; navdaja me z občutkom neukleščenosti. Nekaj podobnega je z opazovanjem sušečega perila, ki plapola s štrikov. Brez da bi se nahajala v njegovi neposredni bližini, namišljeno vonjam svežino opranega. Te občutke povezujem z nevtralizirajo besedičenja. Kakor cvetni prah na zapestju so, v zraku raznoseno regratno seme.

Popišemo več strani, včasih cele romane, ko nas nenadoma prešine, da nismo zapisovali po resnici – pa smo nameravali, vsaj ne v celoti. Vendarle: »Da najbolj vsakdanji dogodek postane dogodivščina, je treba, in to zadošča, da ga pričneš pripovedovati. Prav to ogoljufa ljudi. ~ Treba je izbrati: živeti ali pripovedovati. Kadar živiš, se nič ne zgodi. Kulise se spreminjajo, ljudje prihajajo in odhajajo, to je vse. Nikoli ni nikakršnega začetka. Dnevi se vrstijo za dnevi brez smisla in razloga, neskončno in enolično seštevanje. Prav tako tudi ni konca ... Včasih - in to redko - pregledamo račun in opazimo, da smo se obesili na neko žensko, da smo se zapletli v umazano zgodbo. To traja le tako dolgo, kakor bi se zablisnilo. Potem se sprevod znova začne. Človek spet prične seštevati ure in dneve .... To se pravi živeti. Kadar pa o življenju pripoveduješ, se vse spremeni; samo da je to sprememba, ki je nihče ne opazi: dokaz je to, da govorimo o resničnih zgodbah. Kakor da so resnične zgodbe sploh mogoče. Dogodki se porajajo v eno smer, mi pa jih pripovedujemo v nasprotno smer. Zdi se, da začenjamo z začetkom. V resnici pričnemo s koncem. Konec je tu, neviden in navzoč, in prav on je tisti, ki daje tem besedam sijaj in vrednost začetka.«

To je moja najljubša zgodba. Vsaka potencialna, ki se mi osnuje pred očmi, vedno znova očara s svojo nevoljnostjo po razvitju. Dokler jih ne povemo, jih ni. Ko živimo, so pač živete (zgolj kaplje črnila, po katerih mora zdrseti pero, če želijo pridobiti neko vsebino); refleksivnost šepa nekje za njimi, kdaj pa kdaj se vendarle ustavimo, kaj nakracamo, napisano sčrtamo, zmečkamo, kliknemo »delete« in že smo nazaj v neubesedljivem.

Filmska moč

O von Trieru sem že pisala. Še bom. Ne da mi miru. Sinočnji Lom valov je spet lomljivo bučal. Nisem vzdržala do konca. Že drugič. Vem sicer, kako se konča, a me razplet zgodbe tako pretrese, da emocionalno odpovem. In prav v tem je, po mojem, von Trier eden in edini. Reči temu odlika, morda ni najboj umestno, pa vendar, da nekomu uspe projicirati takšne skrajnosti; se pravi režiserju, ki si zamisli potek zgodbe, ji dirigira med nastajanjem, jo pripelje do kamor sega. V njegovem primeru v svoje brezdanje brezno, kjer je sleherni krog sklenjen. Ne bi o detajlih, deskriptivnost ali celo analitičnost pri takšnih mojstrovinah zvodenijo. Ko odpovem, izžeta od gledanja – v njegovih filmih je gledalec primoran obsedeti kar sredi kulise , inscenacije so tako prepričljive, da te zvlečejo v svoj fokus - se kislo uščipnem v lice, v opomin, da je film »le« film. Prižgem luč, se razgledam po prostoru, dvignem roleto, odprem vrata: zraka. Zunaj goloboka noč. Ne, pod oknom se ne razprostira škotsko višavje, niti visoki klifi, pač pa okolje, ki nas hočemo-nočemo samoljubno determinira. Je film zmeraj res »le« film?

Črtice ali šivi

Eno od referenc špikalništva je mogoče najti pri Ivanu C., ki je bojda znal hoditi »iz teme v temo«.

Takole je zapisal v Črticah: »Najbolj nemaren, najbolj zavržen človek na svetu je novelist. Grešil je, storil je hudodelstvo, nizkotno in zahrbtno, tako vskadanje hudodelstvo namreč, da je naskrivoma zabodel in umoril človeka z buciko, namesto da bi ga bil v poštenem boju mahnil z mečem. Nato ne gre k spovedniku ne k sodniku, ne posuje si temena s pepelom, ne obleče meniške halje, temveč sede, v miru božjem ter napiše novelo. Po svetu hodi, pljuje poštenim ljudem strup na srce ter pravi, da »išče snovi«. Zveste, sinje oči, ki gledajo nanj, izdajalca, tako čisto in zaupljivo, kakor dvoje nebeških angelov –snov! Vdane ustnice, toplote in ljubezni polne, ki jih je cmokaje poljubil, ko je gledal izpod tihih vek v drugo stran – snov! Beseda, ki jo je bil nalašč tako uganil in postavil, da bi videl, kolikšna in kakšna bo ta bolečina v očeh in na licih – snov! Nič drugače ni: oče vseh novelistov je bil Judež Iškarijot.«

Koklja špiklja špoklja

Razburkano sanjam, zgodbe se medsebojno prerivajo za čimprejšnje odvitje, odrski prostor je kaotičen, saj je prizorišče šviganja mnogoterih raznolikosti. Rečeno mi je bilo, da je takšno nočno življenje pozitivni indic individualnega razčiščevanja. Da delam prostor drugim vsebinam, ki se pripravljajo na invazijo v podkožje. Nove razsežnosti že čakajo, da jim vdihnem obliko.

Pod roke mi je prišel tekst, ki odgovarja na nekatera vprašanja o »sanjajoči zavesti«. Poleg perceptualne in imaginativne, obstaja tudi emocionalna, »vzgibana zavest«, za katero Sartre pravi, da je pasivna, a magično, brez posredovanja, transformira (naš) svet. Zavest vznemirjenega sveta spremeni svoj izraz; dejstvo, da mu verjamemo oz. ga jemljemo za takšnega, kot se nam kaže, potrjuje resničnost transformacije. Emocija, po Sartru »način eksistence zavesti«, je nereflektivna; ko nas je strah, nimamo zavesti o strahu, ali ko percipiramo, naša zavest to počne nezavedno. Emocija se pojavi v vznemirjenem živem telesu, zato je zavest zazankana v lastno verovanje. Ko smo npr. jezni, nam jeza preplavi svet. Podobno se obnašamo pod vplivom drugih emotivnih nabojev. Slike na prizorišču (sanj) se nam odvijajo v barvah emocij, a se hkrati tudi prelivajo. Simultane igre.

Morleau-Ponty je razvijal »jazni center«, ki gradi sanjajočo zavest. Povezan je z interesi sanjajočega, za primer navaja matematike, ki so se jim v sanjah prikazovale rešitve nerešenih problemov iz budnih stanj. Jazni center naj bi torej verjel svojim pasivnim sintezam. Sodelovanje našega telesa pri teh zavestih je različno: pri perceptualni in imaginativni soproizvaja tezo eksistence, v razmerju do neeksistenčnega, ob emotivno prežeti zavesti pa se telo spremeni. Zavest za resnične sprejme tiste poteze, izraze, s katerimi je spremenila (svoj) svet, tako je sodelovanje telesa pogoj za vznemirjenje. Med sanjanjem je perceptualna dejavnost postranska. Živo telo aktivno pripomore k sanjani kinesteziji – občutek dinamičnosti v sanjah. Hering omenja tudi »duplicirane sanje« - ko sanjamo, in vemo, da sanjamo. Jazni center, budnen med spanjem, gradi sanje, izbira njihove elemente, potemtakem so sanje kot gledališka igra, v kateri je glavni protagonist vedno jaz.

Vir sanjanja naj bi bil odvisen od naših afekcij, ki se nam anonimno, začasno izvršujejo v zavesti. Odraža se kompleksno in metaforično. Sanjajoča zavest govori sebi, z drugačno kodo kakor v budnem stanju, brez logičnih načel. Z neposrednimi vizijami se ne spominjamo, niti ne imaginiramo (imaginacija je postavljanje teze o ineksistenci), vendarle pa vidimo, včasih tudi slišimo, čutimo, podobno kot v budnem stanju – ko pogosto zaznavamo emotivne ostanke iz kakšnih sanj. Sanjanje je torej vera v resničnost sanjanega, lahko pa je razumljeno tudi simbolno.

Kakorkoli že, moje so žive, njihovi pretegnjeni udi me pogosto spotikajo med kolovratenjem v budnosti, ko se mi včasih dejansko razkrije kak vitalni del kodirane resničnosti. Zazdaj še nič prelomnega, a kdo ve; morda si postiljam gnezdece, v katerem se nekoč izleže zlato jajčece. Sanja svinja o koruzi, pravijo, a mogoče ne vedo, da jo nasiti že njen vonj. Pametni svojih dragocenosti pač ne izda.

Nekaj dejstev:

Martini je prav efektivno uspavalo.

Curtis tudi.

Martini, ki nasledi chardonnay.

Curtis pa oboje.


Nekdo v neke mali knjižici piše: Kadar je zid tako zraven, da se tišči k meni, je pretsop meje neizogiben, popustim, da se druga stran gleda v meni.

Nikoli ne zamiži, čara le redko

Zapakirana je bila v podolgovati kartonski škatli. »Zate,« zamrmra sivolasi mož, sklonjene glave. Nezaupljivo premerim škatline robove. »Odpri jo, no,« predlaga. Z nohti negotovo preluknjam pokrov. Zagledam nekaj slamnatega. »Kaj pa je to?« sem previdna . »Ne vem, častna Titova,« rahlo klecne in naroči še eno pijačo. Z eno potezo iz tesnega kartona potegnem čarovnico na metli. »Na Klek z babnicami,« se smeji. »Na Klek!« Pogledam jo v obraz. Pa njeno harlekinsko opravo. Malo prašna je. »Kje ste jo pa dobili?« pobaram. »Na tomboli,« pravi, ko se mu obraz razpoteguje v kilometrsko žalost. Z od cigaret porumenelimi prsti se oklepa kozarca, pogled prepihan kot brezdomčeva izba. »Naj ti zacopra kaj lepega, mene so že zbrisali z liste,« zaželi, še ne prazen kozarec spravi v zunanji žep suknjiča in gre.