sreda, december 21, 2016

Dišati in brati

Prime me, da bi kaj napisala, ko pridejo mevlje na obisk. Tiste žgečkljive, ki spodvijejo navade, presenetijo. Pa sploh ne berem rada takih zapisov, nasprotno, najbolj pašejo resni, mračno zahtevni, ali pa vsaj inteligenetni, par stoletij stari. In odour sveč Voyage, danes mi diši po zimskem Dunaju. Čarobno. Topla obara pod jezikom, knjiga Vodolazkina Laurus na lagerju ... Nič drugega ne rabim. Na trebuhu božati otroka, preden zaspi, in sem izpolnjena.

četrtek, avgust 04, 2016

O prstu

Čisto na kratko. Lahko bi pisala o tem v neskončnost, mogoče kdaj bom, zdaj se mi mudi k sinu, ki že spi.

Človekov prst z roke, ki mu počiva na obrazu. Kaj vse pove, neverjetno. Na dan prikliče spomine na navidezne mimobežnosti, ki so morda toliko več. In kaj vse na prstu je. Prst s slike, prst na klavirski tastaturi, na otrokovem čelu, na mokri ustnici, v ženski dlani. Skritost v razkritju.

sreda, marec 23, 2016

Ranljivosti

Vetrovno je. Vrhovi smrek nekaj dolžin rok pred mojim oknom se zibajo kot malo starejše obiskovalke nostalgičnih koncertov, plešejo v objemu, ko mali spi in imam čas za čaj in nutello z žličke; stare pregrehe.

Rahlo pogrešam zanimiva sporočilca, ki sem jih včasih tudi prek bloga sempatja prejela od koga; da uživa ob mojih pisarijah, se z njimi poistoveti, enkrat mi je nekdo napisal, da si čisto predstavlja, kako spim na boku in se zbudim zmršena, še dišeča po sanjah. Ja, lepe so take drobnosti. Danes sem prejela podobno simpatično sporočilce prek fejsbuka, od prijateljice Nacetove sestre, ki živi nekje v UK, se mi zdi, igra flavto in bo maja koncertirala tudi pri nas. Prijazno vabilo, čeprav se še ne poznava. In poslala je pomlad, pravi, ki tam tudi že veselo kuka, pa še z morja jo voha. Tudi morje tu pogrešam, čeprav sem se lepo navadila novega okolja.

Počasi bom začela pripravljati lososa, že dolgo ga nisem. Mali ima rad ribe, me veseli. Ribe, te morske dekline, ki se vrtijo v vodi. Lepo jim je, dokler ne končajo na naših krožnikih. No ja, vsak ima svojo usodo. Nekateri konci so bridkejši od drugih. Bruseljski včeraj, npr. Ranljivosti ...

sobota, februar 20, 2016

V loku

Skozi okno opazujem ptice. Vrane, ki odletijo z dreves, visoko nad šolskim poslopjem razpno peruti in gredo v nove napetosti, morda miroljubja.

Svoje po-čutje bi najlažje orisala z razponom ptičjih peruti. Valujoč lok. Od b-z, vse bi lahko obesila nanje. Ostri robovi, recimo jim a in ž, se v lok ne ujamejo. Ne čutim jih več, skoraj nikoli. Z materinstvom so se omilili. Morda sem jih pregnala v namišljen steklen kozarec, za kdaj kasneje. V raztresenosti, ki se včasih prime loka, sem pozabila zapreti pokrov, zato so odfrleli kdo ve kam. Notri sem posadila bonsai, ki ga redno zalivam. Zdaj, ko se bliža pomlad, bo kmalu zacvetel. Poln velikih rdečih cvetov bo.

torek, februar 09, 2016

Muzej v spominu

Medtem ko s plastično žličko, nepočesana, še v spalni srajci, s plišasto čapljo v naročju, hranim Lucijana, ki sedi v svojem stolčku, online berem kolumno Renate Salecl Prazen stol in popisan list. O filozofih, med drugim, seveda zaradi Aleša Debeljaka; le enkrat sem brala nekaj njegovega, ne preveč navdušena. Pa zelo zoprn glas je imel. Zmrazilo me je, naježena koža. Saleclova piše o profesorju Žvanu, ki je bil tudi Njegov profesor. Ne samo Alešev, njegov, ki je zaznamoval moj študij. Večkrat mi je pripovedoval o Žvanovih predavanjih, očitno je na mnoge nadobudne študente naredil močan vtis, pred prvim izpitom NKF pri Kobetu mi je celo skopiral svoje zapiske z Žvanovih predavanj. In privrejo spomini. Na čas, tako zelo drugačen zdaju, pa še ni tako oddaljen. Vsega se še plastično spomnim, kak vonj, beseda, šum, me sempatja spomijo na ta čas, a ga skušam ne preveč dolgo zadržati s seboj. Ker zdaj živim tu, drugače, brez vseh tistih knjig, misli, občutij. No, nekatere imam tudi tu s seboj, na policah, a jih ne vzamem več v roke. Zelo zelo redko. Potem o Barthesu, Barthes, fiju, že ime je tako krasno, da se naježim. Strukturalizem je bil zame kot poezija. Goltala sem teorijo, jo po svoje živela. Spomnim se, da sem takrat zelo redko gledala televizijo, ker se mi je zdela prebedasta. Futer za ovce. Filme sem si zloadala, in tisto, kar me je zanimalo, dnevnega programa nisem spremljala. Zdaj spet ga, vsaj včasih, vedno razočarana. Nad bedo, ki nas obdaja, slabo artikulacijo ljudi, ki brez zadržka nastopajo pred ekrani, slaboumnimi koncepti oddaj. V bistvu se ni skoraj nič spremenilo, le da se je. Čas zase sem zamenjala za čas za otroka, ki pomeni več kot karkoli, to že, ampak okoli mene je vse še enako. V meni ni več enako, je pa še, vedno bo. In prazni stoli bodo vedno asociirali z vabljivimi nepopisanimi listi. Ki hote ali nehote nase priklicujejo spomine in popolnoma navaden dan, mrko siv in nenačrtovan, pridobi malo trši okvir. Pogledala sem skozenj, spomini, vsebina s časa malo nazaj, bo z mano šla  skozi dan. Lucijan bo kakšno žlico vanilijeve kašice namesto v usta dobil na lice. Razmazal si jo bo po čelu in laseh, skrbna mami ga bom mirno, smehljaje obrisala in mu dala še eno. Malo z zamudo, pa vendar. Ne bo lačen. Še lubčka bo dobil, za vse nazaj in naprej. Za potrežljivost z mano, za ljudi, ki so, a ne več tu. Malo še v meni, a vse postopoma izzveni, ne?

Ko bova šla z vozičkom do knjigarne, po knjigico s plastičnimi platnicami za dojenčke, se bom z mislimi sprehajala po jezikovni koži. Po spominu, ki zadrhti, ko ga pobožaš  ...


nedelja, februar 07, 2016

Čutnice

Pogled skozi okno v temi. V nebo, zrcalo dnevnih misli, ki porajajo nepremišljena dejanja, včasih besede, ki bi jih potem vzeli nazaj, jih skrili v žep, zvezali v figo in jih nikoli več počesali. Takšna so tudi potovanja. V neznano, notranja. In zvok, vonj. Vse je tu in tam, če zares dobro pogledaš. Na dlani, ko misliš, da moraš na konec sveta.

sobota, januar 16, 2016

Vaje

... v objemu, npr. Tako je naslov filmu, ki je zdaj po tv-ju, zadnjič sem Nacetovemu fotru hotela nekaj povedat o njem, naslova se nisem spomnila, navdušen plesalec je, film pa sicer nič posebnega, videla sem ga že, dvakratnega ogleda si ne zasluži.
Vaje, koliko jih je, v življenju. V objemu, v pogovoru, besednem zapeljevanju recimo. Ko samo poslušaš, rečeš besedo, dve in šteješ globoke vdihe sogovornika, ki te bere med vrsticami. Pod tuš sem šla, s skoraj vročo vodo sem se tuširala in se mimogrede zagledala v pikasto zaveso okrog banje, ki sem jo kupila lani, preden sva se vselila sem. Sogovornik me je peljal, ker je šel ravno tja v tisto smer, hčeri nekaj vgravirat v nakit, darilo, ki sta ji ga podarila z ženo. In vse tiste besede, ki so bile izrečene, tudi zamolčane, poznala sva jih oba, čeprav so sproti izzvenevale. V mojem trebuhu je že bilo življenje, ki ga živim in me izpolnjuje. Vaje se dogajajo ne oziraje se na tu in zdaj. Ko jih še slutiš ne, se nekje začenjajo, drugje že usihajo. Ostanejo tišina, brez obžalovanj ali posebnega zadovoljstva. Podobne so lastnemu odsevu v oknu zvečer, v temi, ko s sosednje sobe slišiš tango in zaplešeš sam s seboj. V temi zapeljivo vzvaloviš ramena in boke, zamižiš in si skoraj neslišno nekaj zamrmraš.


sreda, januar 13, 2016

Tako v dlani kot na zemlji


Najlepše je, ko v sebi nosiš pridih nečesa, kar ti potrjuje, da je tvoja bit smiselna. Potrebna in želena. Preprost in oprijemljiv občutek je. Kot karte taroka, ko v dlani držiš zmagovalno kombinacijo in te ni strah.

nedelja, december 20, 2015

Noč ima svojo moč

Ko zaspim,
z dahom poležem vse zvonike sveta.
Skozi telo zadoni tišina,
mezinčki božajo lička malih oseb,
nek svetilnik, mogoče moj,
ali pa tvoj,
z zelenim žarom privablja
čolniče,
da ne utonejo.
Nočni val,
ki se dotika samo po polnoči,
je nemarno poreden.
Nežni svit izza trepalnic
pomirja vesolje.

sreda, november 18, 2015

Šelestenje




Od nekdaj ob poslušanju šelestečega listja z dreves od ugodja skoraj zamižim.
Rada imam migotanje kot las tankega rastlinja v vetru, ki mimoidičim šepeče sporočilca o ljubih rečeh.
Ko ustnice naslonim na téme Lucijanove glave, kadar mi sedi v naročju,
me navda prav takšno občutenje. Poplesujoča čustva zašepetajo najlepše misli, polne topline in so nerazložljiva, a več kot stvarna. Deček v naročju mirno diha, diši in me drži za prst.

torek, julij 21, 2015

Lucijanov svet

Je. Milina, iz mojih dojk v njegova usta. Morja čudes v majhnih očeh. Vanj vsak dan najskrbneje polagam ljubezen. Včasih je krilata, drugič uhljata. Vedno iskrena in nikoli sebična. Neskončna.


nedelja, april 19, 2015

V miže

Trnek sem vrgla
med ljudi,
na slepo.
Magmatska zrkla lovim.
Pekoča, deroča,
ki žgejo tudi
v miže.

sobota, december 27, 2014

V nove širine

Dolgčas je, kadar mi nihče ne spleta domislic. Kadar se vanje tihotapim samo kot kukalka, ki ni dobro spala. Kot da bi trkala na okna hiše, v kateri ni nikogar in iz izbe kot v polsnu slišim frfotanje ptiča, ki se je vanjo ujel skozi razbito steklo. Za novo leto si, enako tudi morebitnim bralcem, želim, da bi kdo mislil na nas dovolj močno, da bi se iz misli rojevale gole besede, še bolj gole ideje in vsaj včasih tudi malo muzike. Srečno!

ponedeljek, oktober 27, 2014

Večdimenzionalno

Plavam na ramenih neizsanjarij, ki pridobivajo realni okvir.

Toplo je in bolj tesno.

nedelja, september 28, 2014

Čutimisleča bitja

Ne imeti možnosti brati dobrih knjig, bi bilo podobno hromeče kot ne smeti objeti nekoga, ki ga imaš rad. Brez obojega ne bi začutili svojega obraza, ko žari od zadovoljstva, ko se vanj naseli svojstven mir. Tisti mir, ki vsaj po mojem človeka zares naredi; brez tava po svetu kot ranjena žival in se bori s samim seboj.

Vesela sem, da sem v roke vzela Knjigo objemov Eduarda Galeana. Čudovito topla je, sestavljena iz zamislic, ki ti osmislijo bit. Skozte stečejo kot bister potok, ti operejo utrujena stopala, zmočijo zapestja, da se z njimi osvežiš, ko ti v glavi zakuha. Dragocene so te majhne reči. Ja, resda ponavadi nanje pozabim, vem pa, da so in kje jih najdem, kadar nehote pride do navkrižja z notranjim mirom. Vem, kam ponj, da si ga kot papirnatega zmaja privežem okrog zapestja namesto ure in ga vzamem s seboj, kamorkoli me vodi pot.

Galeano pravi, da ljudje pišemo zato, da sestavljamo svoje delce. Izobrazba nas, pravi, razčetverja, ločuje našo dušo od telesa, razum od srca. Ribiči s kolumbijske obale so tako biti doktorji etike in morale, izumili so namreč besedo sentipensante, čutimisleč, za jezik, ki govori resnico. Kdor ne čuti, kar misli, ne ve. Veliko nevednežev je med nami. In zlagancev.

sobota, september 20, 2014

Portretna zgodbarjenja

Raphaelova Joanna

Portreti me fascinirajo odkar pomnim. Fotke ali slike od blizu, predvsem obrazov, ki so povednejši kot karkoli drugega o človeku. Na obrazu je vse, kar smo. Vse, kar nosimo s seboj, še tisto, česar smo se s težavo otresli; bolečine, travme, strasti, predvsem pa skrivnosti, ki se ne pustijo razbrati. Kot male nevidne živali nam silijo iz oči, ustnic, če se ne razlijejo po koži in se svetlikajo kot zlati prah. Ali pa nas markirajo z madeži, pikami, gubami, brazgotinami. O vsakem obrazu se da tudi na prvi pogled marsikaj povedati. Ko človeka spoznavaš, ti hote ali nehote razkriva mnoge detajle, ki jih, tisti, ki radi vizualiziramo, nekako prilepimo k njegovi podobi. Oblikujejo zgodbe, z besedami, gestami, pogledi, vonji, dotiki ... Rada imam takšna zgodbarjenja. Z njimi se zaposlujem, kadar so moje vsakdanjosti prekompleksne, ko jim ne znam priti do dna. 




ostale fotke: http://colectiacosticaacsinte.eu/about/

ponedeljek, september 15, 2014

Zelenila

Po finem vikendu še lasje prav stojijo. Velikokrat se v ponedeljek jezim nad njimi, nobena frizura ni v redu, danes padajo lahkotno, pustijo se speti, prepogibajo se, voljni oz. zadovoljni.

Ženski pogovori o norih pričakovanjih in neizogibnih spremljevalnih razočaranjih, o padlih idealih. Otroške domislice, ki ti zbistrijo preodrasle poglede; natrgajo jih na kosce in jih kot odpadle lističe zasanjanih belih brez zazibajo po tvojih vodah. Brbončno razvajanje s soškimi postrvmi, odličnimi kobariškimi štruklji ter številnimi presenečenji, ki burijo čutila, čemur sledijo le še medspolni dialogi na dvignjenih ravneh.

Premišljevanja in čutenja o lakoti po ljubezni. Česa vse ne storimo zanjo ...

Kreativne delavnice, ki jih bom izpeljala, izvedbena snovanja. Kadar bi bilo nujno vsrkati več klorofila, da se nekaj časa neprekinjeno lažje diha, si bom od zdaj naprej na glavo poveznila zelen klobuk. Tako bodo zelene misli v glavo pritekale brez napora.


nedelja, september 07, 2014

Skrivalnice

s soncem se grem, v gozdu, ki šumi v rahlem vetru kot leni valovi.

Svetlozeleno listje se veselo pozibava, hrustljavo v dopoldanski svežini.


Požiranje svežega zraka masira pljuča, sonce pa polira očesna zrkla. Iz gozda potem prideš kot nov, lažje glave in gibkih ramen, s prožnejšo hrbtenico. In z majhnim žarkom v dlani, če ne dvema. Eden se mi je ujel še na kožo zadaj na temenu.


petek, september 05, 2014

12

Približno 12 svetlobnih let je razdalja med dvema, ki se težko razumeta. Dvanajstka, se mi zdi, se stika z modrino, ki ni ne topla ne mrzla, ne strastna ne medla, ne srbeča ne lepljiva, ne dojemljiva. 12 svetlobnih let te ločuje tudi od ljudi, ki se udobno pomenkujejo o vsakdanjih pripetijah, ko se tebi trebuh dvojke - od dvanajstke, suče skozi čustvene membrane kot nabrušen srp, trga vse pred seboj in dela prostor kdo ve čemu ...

In morda je samo ovinek in pol razdalja med brezkrajem, kjer si in prikupno kočo na vrhu hriba, odkoder z balkona in skozi okna vidiš na vse strani in ti z najljubšo jakostjo igra veter.


sreda, september 03, 2014

Kontrolorji uma

Zjutraj sem k zenicam, v zeleno, povabila dva skoraj nevidna čolniča.
Že nekaj časa vem, da morajo odpluti proč.
Uvideti čisto druge horizonte, brez informacij iz ozadja, ki jim jih vsiljujejo možgani;
tečni, vsevedni vsiljivci, kontrolorji uma in čutil.
Kot slepka se bom naučila prepoznavati nianse, ki povejo več kot hočemo doumeti.
Da si prikrajšam kasnejše muke, ki jim sicer ne uideš, ko za seboj poplačuješ račune.


Miro, Gentleman, 1924

nedelja, avgust 31, 2014

Nežne češplje

Na knjižni polici sem našla nekaj listov papirja, kamor ponavadi prepišem ali skopiram kakšne misli, pesmi, ki so mi všeč. Na enem je pesem Nežno pesnice Laure Salomon, ki pravi, da rada izreče besedo palačinke. Tako kot jaz rada rečem češplje. Rada jih valjam po ustih, tudi med prsti. Za tujce skoraj neizgovorljiva beseda, meni pa so naši šumniki všeč, ker mehčajo jezik in vanj vnesejo igrivost, otroškost. Češplje rečem enako rada, kot rada spim na sveže postlani postelji.

Ko mi gre kdo že hudo na živce s kakšnimi prerigoroznimi razlagami, bi mu z veseljem rekla: " ... veš kaj, češpljo si zatakni za uho, pa bo boljš." Beseda češplja in podoba, ki jo označaje, imata v sebi nekaj sončnega, ki se verjetno stopi na ustnicah na poti navzdol, bi rekla Laura. In ker so takšni naravni zakoni, kot sem jaz dan, ti pa nisi noč in včasih pustimo mačkam, da nas ugriznejo v levo roko. 

četrtek, avgust 28, 2014

Παιδαγωγική (pedagogika)

Rada bi vzgojila granatno jablano. Tako, ki bi nudila najprijetnejšo senco in bogato obrodila lepe sadeže. Njihova semena bi semintja nanizala na laks in si jih zavezala okoli vratu, da bi se mi na ključnici svetlikali kot koralde, iz katerih se včasih pocedi krvi podoben sok, za polizat. Zraven drevesa bi imela še majhen vrtiček, z najnujnejšim. Da bi lahko občudovala rast. Zorenje. Se naučila sprejeti tudi venenje, razumeti razpadanje.

slika: Afternoon Walk of the Three Pomegranates, Daniela Ovtcharov

torek, avgust 26, 2014

Nebesno morje

Mislim, da so školjke v morju iz podobno neulovljive snovi kot oblaki na nebu. Še po obliki so si podobni, bolj kot bi pomislili na prvi pogled. Ene in drugi so mi všeč, težko rečem, kateri bolj. Oboji so si za bivanje izbrali širni, brezkrajni modrini. Danes sem nekje prebrala, da je modra barva zavajajoča, neoprijemljiva. Mogoče je pisalo celo, da je lažnjiva. (Berem še enkrat. Modra je barva oddaljenosti in tudi poželenja.) Njeni odtenki so mi pri srcu. Tudi zaradi morja, neba, nedotakljivosti. Nečesa, kar s svojim bistvom vedno privablja v bližino, čeprav je žalostna. Včasih so take reči tudi žalostne, preveč sugestibilne.


Piše še: "The far seeps in even to the nearest. After all we hardly know our own depths."

nedelja, avgust 24, 2014

Negovanja


Posijalo je sonce in takoj nas odnese ven. Na sprehodu po svoji najljubši poti sem srečevala mnoge obraze, znane, neznane, zadovoljne, zaskrbljene, vseh sort nas je. Občutek prerojenosti, ko zagomaziš po svežem, izčiščenem zraku, z namišljenimi lastovkami in metulji po rokah ... Ramena lahka, koža predihana.

 Hortenzije na nekaterih vrtovih še vedno lepe in razkošne; moje so se že zdavnaj posušile. Oblaki puhasti kot nasanjane breje ovčke, ki izpolnjujejo otroške želje. Kmalu se začne novo šolsko leto, novi obrazi, ki rahlo nezaupljivo, najverjetneje sremežljivo tuhtajo, kako bi spregovorili v čim bolj tvojem jeziku. Ne pomislijo, da je pomembno, da iznajdejo svoj jezik, ga neguejo in so pri tem karseda skrbni.


petek, avgust 22, 2014

Testeni prebliski

Na svežem zraku -
pri odprtih oknih
se med pacanjem po testu
iz bučkinega mleka in moke
kljub oblačnosti vsenaokrog
plastično izrisujejo dejanske slike,
brez olepšav.
Prste potopiš v mehko,
lepljivo gmoto,
ki utripa kot aorta živali,
zagozdene v tesno ogrado. 
Stisneš jo, oblikuješ v nežne
okrogline.
Regulacija utripa
je katarzična.
Hlebčke daš v pečico
in čakaš, da se
močno ulije.

sreda, avgust 13, 2014

Odklapljanja

Na morju nisem ravno potapljačka, pijem ga brez maske, z očmi, ušesi in kožo. Rada imam mir, kafiči, trume poznanih itd., mi ne pašejo v koncept dopusta. Na morje grem plut, s kopnega sledim modrinam. Spogledujem se s hišami, ki za polkni skrivajo svoje zgubano drobovje. Ki so drobencljave. Tihe. Okoli sebe zbiram drobne reči, ne nujno predmetne, ki dopolnjujejo slike ...








ponedeljek, julij 21, 2014

Butare, pregibi, morje

Zjutraj, ko sem se s poležano obleko še od prejšnjega dne odpravila dol po od sonca požganem travniku proti potki, ki ob morju pelje do kopalnice v kampu, sem opazila hecne rastline, še najbolj podobne butarcam, ki jih deklice na cvetno nedeljo nesejo k maši. Mogoče imajo ime, ki sem ga že slišala, ampak se ga ne spomnim. Tiho zadovoljstvo me je za roko peljalo po hribčku dol, na nič posebnega nisem mislila, ko sem gledala morje še brez kopalcev, zrcalno mirno. Spokoj je rahlo zmotila podoba odlepljenega umetnega cveta na špangi za lase s prejšnjega večera, še preden sem si jo prvič zapela, ki mi je na hitro šinila skozi nagubano tkivo. Zmotila zato, ker povedno odraža odnos z osebo, ki mi jo je podarila.

Prej prosojne, skoraj votle misli na poti do kopalnice, ki jih razumem kot blagor, ki se v glavo prikrade redko, je prekrila še misel na sprehod skozi pokopališče, če grem od Naceta domov, na avtobusno postajo. Pokopališče sploh ni morbidno, tudi če dežuje, ne, ampak prav pomirjevalno. Kot da bi tam pokopani v zrak nad seboj puhali toplo sprijaznjenost s svojimi usodami. Včasih mimogrede z nagrobnikov preberem kakšno ime. Npr Karlinino. Bila je gospa z imenom Karlina. Lepo. Nobene ne poznam. Njeni podstati je gotovo prav fino, ko skozi kuloarje pretesnega podzemlja navihano pošilja sporočilca gor k nam, ki se imamo za žive, prisotne in vse to. Zvito se nasmiha sama sebi, saj se nam v notranje svetove prikrade še ob morju. Ob vodi, ki jo potrebujemo zato, da nas odnaša. Da smo kaplje pretakanja, lastna pregibala ...