Talita kumi :-)

Radiatorji zoprno izsušujejo zrak. Žejna. V njegovem črnem puloverju bi se valjala.

Samo še nekaj o Budimpešti oz. napačnem profilu.

Nazaj grede je šofer avtobusa, za kogar smo solidarno zbrali nekaj 100 DEM - tega Slovenci ne bi - zato pač, ker je bil faca, njegova žena pa noseča, vozil hitro, kot je le mogel, ker se je Slovenki, meni kajpak, mudilo na nočni vlak iz Zagreba domov. Načrt so mi pokvarili zastoji, čakanje, čaaaakanje in še več čakanja na mejnem prehodu, kjer avtobuse pošljejo na stran in preden se ponoči kdo zdrami, da bi vsaj preštel potne liste, traja. Tudi potniki smo bili utrujeni, a Hrvati se ne dajo; pojejo, vriskajo, plešejo. Ves tisti cigumigu šunder iz brnečih radijskih zvočnikov mi je presedal. Punce so si že krepko čez polnoč omislile karaoke; vsi po vrsti so peli Lepo Breno, Severino, Graša ... Še japijevski menedžer si je snel masko težakarja in se je ob mladih, poplesavajočih telesih spremenil v čisto znosnega sopotnika. Ko sem seštela ure in minute, mi je bilo jasno, da niti slučajno ne bom ujela vlaka v Ljubljano ob 01:30 zjutraj in sem se še sama prepustila.

Menedžer je po mikrofonu vprašal, če bi me kdo vzel pod streho, ker sama sredi noči, prispeli naj bi vseeno okrog treh, res ne morem biti v mestu, naslednji vlak pa sem imela ob 06:00. Na moje presenečenje, navajena slovenske značilnosti vsaksamozasvojorit, se je javilo skoraj pol avtobusa. Nema frke. Štirje žurerji so imeli še en prosti sedež v avtu, lahko bi šla z njimi na veseljačenje po mestu; Dubrovničani, ki noči v Zagrebu nikakor ne bodo prespali. Potem dve sestri, sami doma, starši na morju, lahko grem k njima. Odločila sem se za nekoliko starejšo kandidatko, s katero sva že na poti debatirali. Doma je v centru, blizu železniške, sama. Super. Okrog tretje zjutraj smo prispeli v Zagreb, šofer naju je zapeljal do vhoda v njeno stanovanje. Mestna zgradba, kot npr. sredi Miklošičeve v Lj., mimo notranjega dvorišča po zavitih stopnicah v prvo nadstropje. Ta-raa! Zelo okusno stanovanjce / zelo živčno razrvana lastnica. Kako je to zanimivo. V avtobusu povsem zadovoljna ženska, temperamentna, zabavna, ko pride v svoje domače okolje, se spremeni v brezizrazno razvalino. Pove mi, kako je kot učiteljica klavirja nezadovoljna, neizpolnjena, ona bi igrala v velikih koncertnih dvoranah, talenta ji ne manjka, mi celo zaigra na mali pianino, a ne, starši so jo usmerili v pedagoško smer, pustila se jim je.
»Ujeta sem kot kanarček v kletki,« je rekla.
»Zato bi kar šla, nekam, ladja zveni super. Upam, da sem izpolnila kriterije.«
Izpod postelje privleče več škatel fotk, skozi katere izvem še njeno nesrečno ljubezensko zgodbo z nekim Švedom, če se ne motim, ki občasno dela v Zagrebu, poročen doma, malo je z njo, potem gre spet nazaj v družinsko gnezdece. Vse fotke strašno afektirane, onadva pred tem in tem spomenikom, Pariz, Moskva, London, New York ... Vedno objeta, nasmejana, umetna, da bolj ne bi mogla biti. Težko karkoli komentiram, ne verjamem tem prisiljenim utrinkom. Bodi, kar si. Nihče ni ves čas marjetica. Vse stene zapolnjene z njegovimi portreti v medeninastih okvirjih. Obhajala me je nepopisna slabost, ki sem jo morala prikrivati, saj jebila moja rešiteljica pred temo. Oči so se mi že zapirale ob vseh tistih izrazih na fotkah, ki jih ni in ni bilo konec.

Nastavila mi je alarm na budilki, sama je spala na kavču, sploh ni bilo debate, in kot ubita sem zaspala na njeni kraljevski postelji. Ko je budilka začela skovikati, sem blodila sredi džungle. Minili sta komajda dve urici. Talita kumi! Še vsa trda od avtobusnega cijazenja sem nase navlekla cote, gostiteljici načečkala mini sporočilce z zahvalo za prijaznost in jo kot ljubimec z grenko vestjo ucvrla proti železniški.

Kot da bi me nosila luna sem se navsezgodaj podala proti cilju, res ni bilo daleč. Ulice prazne, prvi sončni žarki so še zehali, nekaj klošarjev v parku ob glavni cesti je pridno dremuckalo. Na kolodvoru je iz zvočnikov že odmevala najava odhoda vlaka v Celovec, preko Zidanega Mosta, Ljubljane ... Dezorientirana iščem številke peronov, tečem, stopim na vlak, ki se mi je zdel pravi, a je bil sumljivo prazen. Namestim se, odložim svoje stvari in skoraj kinknem. Vagon se strese in gremo. Čisto počasi lebdim na krilih železnih tirnic, ko se kmalu spet rezko ustavimo. Pomislim, da vlak najbrž menja tir, zaskrbi me, da nisem v napačnem vagonu, katere včasih snamejo, nadaljuje pa npr. samo polovica vlaka. Že kar nekaj časa stojimo na mestu. Grem na hodnik, se malo sprehodim. Nikjer nikogar. Čisto sama sem v vagonu, ooo, sranje, ne bo pravi. Skočim v pol metra visoko travo – v petkah, zanemarjen, očitno odročni tir. Kar po njem grem na blef v levo, nazaj na železniško, spet tečem, v upanju, da se od postaje ne oddaljujem še bolj. Neki delavci me začudeni opazujejo iz skladišč. Vprašam, če grem v pravo smer.
»Pa da, dušo, trči kao da te nema,« zakliče eden.
Upehana, zaripla in skrušena zagledam postajo. Še bolj se poženem in celo ujamem pravi vlak. Brzi vlak v Celovec. S spogledljivim sprevodnikom skompenzirava plačilo vozovnice, malo kun, tolarjev in mark, pa je bilo. Do Ljubljane sem zaspala ko ubita.

Napačen profil

Vase mečem koruzne kosmiče, ki plavajo v vročem mleku. Nekaj toplega. Ta okus me spominja na nekaj, kar nikoli nisem imela. Odpiram strani Hugesovih Pisem za rojstni dan, Jerofejeva sem zaužila do strani 45, na pošto moram plačati položnico Vzajemne (če ta beseda ni fiasko?!). Ob branju sem se spomnila mojih dveh izletov v Zagreb, drugi se je nadaljeval v Budimpešto. Prevoznik: vlak. Šla sem v neko agencijo na razgovor za delo na ogromnih križarkah, ki 6 mesecev plujejo po Karibih npr., ali po južnoameriški obali, Floridi ... Ko sem v agencijo nesla svojo prijavnico, najbrž se takrat po e-mailu še ni dalo, čeprav ni tako dolgo nazaj, je bila agencija zaprta. Na nikakršen način se nisem mogla kar obniti in odpeketati nazaj, zato sem nekaj ur flankirala po Zagrebu, čakajoč na popoldanske uradne ure. Spomnim se, da sem hodila po nekem trgu, kjer sem mami (z njenim denarjem) kupila malo leseno punčko v narodni noši, šla sem tudi na kavo v tisto famozno kavarno na Trgu bana Jelačića, vroče je bilo, jaz tečna, ravno iz Afrike, neprilagojena, z afro kitkami in okrancljana z nakitom; zapestji, gleženj in vrat polni pisanih koral, spadala nisem ne domov, ne tja, nekam daleč me je spet gnalo, ni bilo preveč važno, kaj bi počela, temveč, da bi šla ...
V vlogi izobčenke sem se pretvrajala, da sem Angležinja. Zabavno se mi je zdelo, kako Hrvati trpijo za manjvrednostnim kompleksom pred angleško govorečimi. Ko sem npr. s svojo polomljeno slovensko hrvaščino spraševala po ulicah, so me arogantne gospe s klobuki ošabno skorajda ignorirale, češ, divjakinja, tam nekje iz Slovenije, ko pa sem olikanemu natakarju v kavarni nadvse prefinjeno, v karseda visoki angleščini, razlagala, kaj bi pila, se je sramoval svoje nekozmopolitske majhnosti, kot tudi sicer zelo japijevski menedžer agencije, s katerim sem pogovor nadaljevala v angleščini. Svetoval mi je, naj grem na razgovor brez nakita in čudnih ciganskih oblek. Rekel je nekaj takega: »You know, me personally, I am very open-minded , I like your style, but the people there may not. We have to think of the image of our agency.« Ta pripomba me je podžgala, jasno, skorajda ga pošljem k vragu. Poznamo take. Aja, intervju za delo je bil čez nekaj tednov v Budimpešti.
Naslednje potovanje v Zagreb z vlakom je bilo hecno. Že zvečer sem šla na bus v Ljubljano (na postaji srečam Boruta na kolesu, vpraša: kam pa ti? v Budimpešto, rečem), kjer mi je Damir v našem nekdanjem stanovanju spekel pizzo in me potem ob 2h zjutraj, če ne še kasneje, zapeljal na železniško, odkoder sem imela vlak v Zagreb. Odhod z avtobusom iz Zagreba v Budimpešto je bil, mislim da, ob 06: 30, tam nekje.
V Ljubljano je vlak pripeljal iz Benetk, z gromozansko zamudo, a se nismo dali motiti. Na peronu sem se zapletla v debato s tričlansko novozelandsko družino, ki je s taxijem pridirkala iz Trsta, kjer so zamudili taisti vlak, ki smo ga skupaj čakali, preko Zagreba pa je nadaljeval pot nikamor drugam, kot v Budimpešto (razmišljam, če ni bila Praga – ti dve prestolnici že od nekdaj mešam). Mislim, da je bila B. Skratka, zanimive zgodbe smo si pripovedovali, ko prisopiha nabito poln vlak. V petkah in diskretni obleki sem se počutila kot totalna kmetica, sama sebi tuja se stlačim v kupe k dvema konkretno nalitima Američanoma, a vsaj stati ni bilo treba. Vse do Zagreba smo čebljali o tem in onem, zgovornejši od njiju je začasno bival v Ljubljani, šla pa sta tudi v Budimpešto (žal mi je bilo, da nisem vedela, kje točno naj bi intervju bil, bi šla tja kar z vlakom).

V Zagreb smo prispeli kakih 5 min. pred odhodom mojega avtobusa, ki je bil z nekega mini trga nekje v centru, nimam pojma kje, sezujem si čevlje, tečem do prvega taxista, ga s puppy očmi poprosim, naj zares pohodi plin starega mercedesa, ker se mi blazno mudi, on takoj za, zelo zadovoljen - z razlogom - prevozi vseh hudičevih 100 rdečih luči semaforjev, sama se ne bi nikoli znašla, bil je zanesljivi kompas. Avtobus že skoraj odrine, taxist hupa, tja se pripeljem kot Titova Jovanka. Poln avtobus kandidatov me sumljivo ovohava, menedžer odobri mojo uniformiranost ... Ah, ja.

(do sem napisano še pred vajo, zdaj, po njej, nadaljujem)

Avtobus poln Spličank, Zagrebčank in nekaj fantinov od vsepovsod. Vsi smo hoteli na ladjo, za kuharje, maserje, prodajalce v dutyih, natakarje, animatorje. Nimam pojma, v čem od tega se mi ne bi po enem mesecu utrgalo, ampak, pripravljena sem bila. Ne da se mi na dolgo zdaj, bom raje še malo brala.

V glavnem, sprejeli me niso, kasneje mi je gospodič po telefonu razložil zakaj. Z delodajalcem sem govorila o vsem, samo o delu ne; o potovanju samem, ljudeh, blablabla ... Najbrž je bil huronski minus zame tudi moj dolg jezik in predobro znanje angleščine; za take finte je bolje, da večine ne razumeš, te lažje nategujejo. Ko sem enkrat po tem gledala dokumentarec o izkoriščanju delavcev prav na takšnih ladjah, mi je odleglo, da sem, kakršna sem ...

Mula

Spet iz knjižnice pretovorila hudiča in pol, da se mi tresejo roke od napora, ne pretiravam. Lestvica najnujnejše literature se mi sproti relativira, preoblači, tisto, kar moram prebrati, odlagam na kupe, kjer se nabira vse sorte krama, še dobro, da so nekateri roki za zdaj še »globoko« v prihodnosti, raztegljivi. Psihologija, Ted Huges, Ibsenov Brand za Milerja, ki sva ga s prijazno knjižničarko komajda našli, pod poezijo in ne dramatiko, v verzu ... Potem moram, pravijo, nujno prebrati Berto Bojetu-Boeta, Filio ni doma itd.

Nekaj o razkrivanju identitete, hmm ... Zdi se, človek iz ozvezdja, da si mi veliko povedal z Jerofejevom. Na hitro sem izsrkala samo spremno besedo, ostalo pride na vrsto zdaj, in, čutim te, kot sem te vedno (še preden sem te zares), od prve plasti predalčnega zidovja, s katerim se ščitiš, naprej.

»Sproščujočega očiščenja nismo doživeli, dokončnih odgovorov nismo dobili, naše življenje tako kot »pesnitev« ostaja odprto v vse smeri, še naprej večtirno, z neštetimi pomeni, ki jim ne pridemo do konca, polno dejanj, ki so nam nerazložljiva, naseljeno s strahovi, ki jih ne znamo pregnati ...«

Na robu ulice sem srečala prelepo dekle. Lepota boli! Izpod kapuce so sijale vranje oči, čisto črne, zapeljiv, rahel nasmeh na mamljivo izzivalnih ustnicah v obliki krhkih, maslenih piškotov, podobne polnim lunicam, ki omrtvičeno bledikave čakajo na ugriz, da se vanje s krvjo spet naseli življenje. Bo sploh še kdo opazil? Izza očesnih zenic mi je poklonila češnjasto srčiko v zahvalo za razumevanje.

Št. 1 ~ ne bo za v smeti.

Kokonsko

Počutim se multiplo ustvarjalno. Žrtev bo nekaj majic, katerim bom izrezala ovratnike, rokave, pol trupa, diagonalno, jih pošila s cvetkami, hmmm, napisala bom ... že kaj, po pajkovsko si plešem v ogledalu, malo tudi Tebi. Nekam bi izobesila še neznano inštalacijo, nekaj luftnega, med drevesi, pod nebom, s prsti bom prečesala vsak cm/3 votlosti, mogoče najdem žadasto prstanasto ploščo, si jo zavežem v lase, pustim, da se vraste vame za določeno obdobje, dokler ne zarjavi, potem večerna zarjica pobere vse živo, da zaspi. Sviloprejkine niti na ogrodju iz bambusa, preslica in vreteno, sukanje. Njegove oči zbodejo kot kaktusovi trni - če rastlinam ne daš piti, so popadljive - namesto krvi priteče oslajena oranžada, ki sem jo pila, ko mi je iz oči curljala po licih, na ustnice, samo zato, ker sem od preblizu upihnila svečo, ki še ni hotela ugasniti. Bežite še nepoškodovane obleke, bežite!

P.S. Izdelki kot rezultat moje »ustvarjalnosti« neredkokdaj končajo v smeteh.

dEmOlition

his erection must be
as powerful as
a fatal earthquake
foray to level us down
in a search for our
true beginning
archetype
predominating forces'
confrontation
corrosive penetration
like no other
concreting us
bricky solidness
until we let it
slip and
hit the ground
dashed to pieces
it is an orange
smoke-screen

Taužentroža

Od glave navzdol: razmršeni lasje, prečka na polovici lobanje, na levi in desni dve špangi. Slečen obraz, brez vsega. Prevelika oranžna jopica, topla. Spodaj bela, bombažna, zebrasto progasta majica Jigsaw brez rokavov, od Sharon. Rjav Skiny modrc. Postriženi nohti, kratki. Vijolične jazz hlače, vse kosmate od Čarlijevih dlak; sva imela že dve fazi muckanja, izsiljevalec. Modro-rožaste see through razvlečene spodnjice, za doma. Kanarčkasto rumene štrikane nogavice in opičje kosmati copati. That's me.

Po kitajskem horoskopu (na prejšnjo vzpodbudo sem malo pobrskala, kajneda) sem zemeljska divja koza / ovca, princip jina prevladuje v meni, piše, da sem tradicionalna, avtonomna, motivirana z vztrajnostjo, anksiozna, nadobudna ... Koza je od vseh kit. znamenj najbolj ženstvena, rojeni v njenih letih pa natural born warriors.
Kako takele drobnarije prijetno pihljajo.

Še ena epopeja.

Kako se množim! Spet potreba po razglabljanju in razgaljanju, in namesto da se spravim Nanj, bom pisala sem; če kdo bere, ali pa nihče.

Tako sem zasičena z Njim, da me zares duši. Piti moram ves čas, litre in litre, da sproti vsaj malo gasim oblake dima, ki se mi vijejo po grlu navzgor in dušijo. Metamorfoze doživljam. Zadnjič mi je znanka povedala svoje mnenje o »nedosegljivih« ljubeznih, pri čemer sva se strinjali, da nič ni nedosegljivo, kvečjemu težje dostopno. Pravi, da vse, kar se nabira v tebi, s čustvi, tesnobami in praznino vred, nekje najde svoj brlog. Nekje v telesu se nastani, zbira in se veže v gručasti konglomerat, ki nabito poln začne širiti svoje obličje. Vsakomur udari ven na svoj način, udarja pa, brez izjeme. Kot medicinka pravi, da zaradi srčnih trenj človek pogosto zboli. Nase navleče bolezen, ki ji potem ne znajo določiti vzroka, niti je pozdraviti. Pred kratkim sem imela nekaj podobnega, upam, da nič prelomnega, razloga pa še niso odkrili. Hm. Moja zbranost je pošteno prizadeta. Pretežko sem vznemirjena, da bi odmislila problematični objekt; z mano je ves čas. Ko se razumsko zamislim, se mi zazdi, da delam iz muhe slona, se brž drastično razbremenim, potem še preden lahkotno vdihnem, spet zabredem v past. Asocialna, vzkipljiva, pasivna. Gledam sličice Fride Kahlo, zaljubljena v njene obleke, nakit in frizure, tudi moč seveda, vrtim si muziko, malo zarogovilim, gledam filme, le redkim sledim, berem Blasted, originalno verzijo, Dramaturški vademekum, Mojstre lirike, izbrana dela W. Shakespeara, ovohala sem že tudi vsaj 6 strokovnih knjižic, katerih vsebino naj bi približno poznala, tudi številne bukle učne literature, ki jo svaljkam med potnimi prsti, vso zagozdeno. Kaj še počnem? Nič, nekajkrat na dan se odločim, da grem na sprehod, po zrak, a mi mraz jemlje voljo. Ko naj bi šla tja ali tja, takoj najdem 10 izgovorov; moram se učiti ... Ves čas se počutim zadeto, tudi ko spijem šele eno kavo težko artikuliram nepovezane misli, marsikdo me že sumljivo ogleduje, proučuje moje nedoločljive poglede, zasanjane, lesketajoče in spet zatajene, nasmiham se sama sebi, ko sem v medenem, nizkoenergijske frekvence me občasno pahnejo v kratkotrajno hiperdimenzionirano evforijo, potem spet vegetiram. Za na vaje si delam frizure, kombiniram oblačila, izbiram barvo rokavic, ki naj bi komplimentirala šal, rutke, klobuke, plašče, bunde, jakne, škornje, morda samo lak na nohtih. Dogaja se mi, da v tej svoji prezaposlenosti sanjaštva pozabim na precizni make-up, s katerim rada eksperimentiram. Včeraj me Kat na odru pri kruti luči zasači skoraj brez in začudena vpraša, če sem nenaličena. Jah, kaj no, pozabila sem koliko je ura, potem pa impro na brzino. V mestu srečujem tega in onega, ne znam se pogovarjati z njimi, tattooator me vabi na obisk, nova pošiljka uhančkov. Otožno-razrahljano se počutim.Vsak klobuk na ulici me zaslepi. Plešem rada, ob nedeljah, ampak če nas ne bi bilo tako veliko. Ne maram gneč. Gnusi se mi pomisliti, da bi se na-ob-pod menoj slinil kak navdušeni nebodigatreba, fuj! Kavica z Jano paše, ker sva v podobnih sferah. Stvari si poveva napol, ostalo sugerirajo oči in nama je zadosti jasno, kaj in kako. Vzdihi in zmešani smeh so najine sporazumevalne kode. Veliko razmišljam o odrskih atmosferah. Kako bi brez besed povedala bistveno. Z očmi, barvo obraza, z obleko, frizuro in nekaj muzikalnega jezika. S praznino. Ne maram se pogovarjati, če se mi zdijo pogovori bebasti. Zakaj ljudje poslušajo drug drugega, četudi si ne verjamejo besede? Vodijo celo verižne debate polne pljuvalnega pogrkovanja? Preziram umetno ugajanje zavoljo sprejema. Nobene potrebe ni, da si povsod zraven. Frustrira me to sranje. Progresija je nekaj svežega, ne pa osmojena predpotopnost, ki je že davno izgubila svoje koordinate. Nič nimam proti preteklosti, da se razumemo, ampak treba je misliti vnaprej. Pretekle situacije umeščati v zdaj in jutri. Glava me boli od zaprašenih vzorcev, udobne stagnacije ali celo rigoroznih moraliziranj. Včasih mi v grlo naženejo brbotajočo slabost.

~

»Otrok želimo si od lepih bitij,
da Cvet Lepote nikdar ne umre,
da nežno popje moglo bi buditi
spomin na cvetje, ki ga čas ospe.
A ti, ki le sam sebe rad imaš,
le sam s seboj si vnemaš željno čud
in izobilje v lakoto pehaš –
sam svoj sovražnik, sam s seboj prekrut.
Ti, ki nam zdaj s svežino zaljšaš svet,
ki novo Vesno nam lahko oznaniš,
si svoje seme skril v svoj lastni cvet
in ga, skopušček, v njem brez haska hraniš.
Usmili se sveta, saj če boš skop,
pogoltne to, kar svetu gre – tvoj grob.

~

Kot negotov igralec, ki od treme
pred publiko nit vloge izgubi,
kot zaleté, ki mu od besne vneme
naval moči moč volje ohromi –
tako v skrbeh, da mi ne boš verjel,
pozabljam na ljubezenska pravila
in se ti zdim v ljubezni oslabel,
čeprav slabi jo prav ljubezni sila.
Naj bodo torej pesmi sporočila
in nem glasnik zgovornega srca
ter prosijo ljubezni in plačila
v jeziku, ki moj jezik ga ne zna.
O, beri, kar ljubezen govori,
saj zna ljubezen slišati z očmi!«

W. Shakespeare

PETING

z buciko špika

nepretrgani himen
visoke napetosti
oralno obdelujejo
opečeno podkožje
z osvinčenih pečin
globoko v kalno
kalejdoskopski vtisi
se plodijo kot
migetajoči jeziki
v trosonosnih ustih
suličasto iztegne svojega
po psičje diha
in mu ga porine
v zaprta usta
naj se kar boji
igličastih
vetrocvetk

B I T I

Winneba. Nekaj dni sem preživela v prijetnem, okostenelem obmorskem mestecu, kjer sem želela odklopiti možgane, dihati oceanski veter in preprosto b-i-t-i. Bungalovski tip nastanitve, skoraj osamela pokrajina. Bila je pozna pomlad, mogoče ne najboljši čas obiska. Deževna doba. Nekaj nekdaj najbrž čudovitih bungalovov skoraj okrogle oblike, ostanki angleškega kolonializma, zanemarjena arhitektura z zanimivimi temelji. Z malo potrpljenja in nekaj kapitala bi se jih dalo sijajno obnoviti. Hiške so par korakov oddaljene od obale, čudovita peščena plaža, semintja kaka visoka skala kakor naplavina, podaljšana dlan morja. Sicer je Winneba univerzitetno mesto, a sledov mladih oziroma kogarkoli, ni. Mesto duhov, sem pomislila, ko sem sedla na teraso svojega bungalova. Prtljago mi je do vrat znosil mali pobček; pozabila sem njegovo ime, nekje moram imeti zapisan njegov naslov. Obljubila sem, da bom pisala in mu poslala nekaj fotk. Z mamo in sestro so živeli v prikolici podobni kolibi tik ob bungalovih, kot nekakšni oskrbniki. Nadvse so se me razveselili, saj rezidentov ni bilo veliko. Nemka s punčko, ki sem ju opazila že ob izkrcavanju iz letala v Accri nedolgo nazaj in Kanadčan Alex, popotnik. On je bival par bungalovov levo od mojega, Nemka pa desno, v hiški z luknjasto streho, v katero je ponoči ob hudih nalivih lilo kot iz škafa. Punčka, približno tri, štiri leta je imela, se je prehladila, vse noči hlipala. Nasploh jima ni bilo postlano z rožicami. Zgodbe.

Moja tretja noč v Winnebi. Po celodnevnem spletanju kitk češnjevo rdeče barve; tri vaške entuziastke so sedele okrog mene in pletle kot nore, sedem ur vse skupaj, če me spomin ne vara, z vmesnimi pavzami, kosilom in vrečami smeha kar tako, da nam ni bilo preveč dolgčas, in nočnem kopanju v zazidanem bazenčku ob obali, z Alexom, pod teto luno in ob čudovitih zvokih butajočih valov, sem šla spat z mokrimi lasmi, premražena. Misli so mi uhajale na intenzivno avanturo z Ezekielom, ki bi lahko bila veliko več kot le to. Čustveno utrujena sem režirala drugačne zaključke, razmišljala o zimzelenem vrtičku nad Gvinejskim zalivom, o katerem sva skupaj sanjarila ... Ura je morala biti kakih dve, tri zjutraj, ko za hiško zaslišim srdito zaviranje avtomobilskih gum. Nenavadno. Nihče od nas ni imel avta, še čez dan je le tupatam nek striček oskrbnici s kamionom pripeljal vodo in zaloge hrane. Zvečer smo skupaj, Nemka in hči, Alex, oskrbnica z otrokoma ter jaz, ponosna na novo pričesko, posedali pod njeno kolibo, med kokosovimi palmami so nad nami visele žarnice, bolj malo smo si povedali, se veliko smejali in oskrbnica nam je zagotavljala, da je Winneba varna kot ptičje gnezdece. Da ni nikakršne bojazni, da bi se na primer meni, sami, kaj zgodilo. Ob tistem cviljenju gum se je moja zaupljivost kaj hitro zamajala. Nekaj nasilnega je skalilo sicer tako sproščujoče noči, temne kot oglje, brez šuma, razen uspavank, ki so jih prepevali morski valovi. Na hrbtu sem ležala sredi velike postelje, pokrita samo z mrežo za komarje. Nekdo izstopi iz avtomobila. Mogoče celo dva človeka. Zaslišim korake. Bližajo se mojemu bungalovu. Krč. Stopinje ob steni do vhodnih vrat. Bum-bum, razbijanje po vratih. Zastane mi dih. Kaj se dogaja? Kdo je zdaj to? Takoj sklenem, da ne odprem, niti se ne oglasim. Če je kdo, ki me pozna, me mora poklicati po imenu. Nekaj sekund tišine. Še enkrat. Bum-bum-bum! Močne, neučakane pesti. Že sem videla vrata, kako se zrušijo pod težo nasilneža in sebe ... kaj pa vem, zadavljeno, ranjeno, posiljeno. Pomislila sem na smrt. Strah pred finalom. Niti premakniti se nisem upala. Postelja je bila nekaj metrov proč od vrat, vmes predsoba. Ob postelji na levi strani veliko okno s polkni, brez stekla. Reže med majavimi deščicami polkna široke nekaj centimetrov. Gledala sem v temo. Predsmrtna agonija. Kaj bo? Bom zagorela? Izpuhtela? Se mi bo utavilo srce? Nekaj časa mižim, koraki se bližajo polknu. Utrip srca prebada prsi. V trenutku, ko plaho odprem oči, se srečajo z dvema črnima kuglicama oči, ki gledajo skozi polkno. Kratek stik. Takoj zamižim nazaj, neham dihati. Čutim metrske roke, ki se vijejo skozi reže, me raztrgajo in ...
Ne vem, koliko časa sem zadrževala dih in mižala. Lahko je trajalo le nekaj sekund lahko minute. Očitno me je zmanjkalo, zaradi strahu oziroma napetosti.
Zjutraj me je zbudilo milo trkanje.
»Tia, breakfast for you. Are you awake?«
kliče ljubeznivi glas oskrbničine hčerke.
Zadiham. V sobo že kuka toplo sonce, lasje so še vedno vlažni. »Hvala,« rečem.
Pladenj z jajčno omleto, mlečnim kruhom in nescafejem mi pusti na stolu terase, ki gleda na morje. Nežno se nasmehnem, živa, lačna. Skoraj z vrha palme mi maha poba, ki seka kokose in mi spodaj najlepšega podari.
»Si ponoči slišal koga, ki bi robantil tu okrog, avtomobilsko zaviranje mogoče?« ga vprašam.
Odkima in se smeje vrže v morje.
Pojem, se umijem, ko med oblačenjem spet nekdo potrka. Po moško.
Odprem. Pred vrati stoji mlad moški mojih let, visokorasel, privlačen, lepo oblečen. Smeji se in me gleda čisto od blizu.
»Ja? Lahko s čim pomagam?« vprašam.
»Všeč so mi tvoji lasje,« reče in se jih dotakne. Do prsi odkrije svojo majico in trdno stoji pred menoj. Koža se mu sveti kot sonce.
Na plaži mu izblebetam svojo zgodbo, on s tistim nasmeškom reče, da bi se poročil z mano, če ne bi šel kmalu v Ameriko k stricu.
V mivki gomazijo mikroskopsko majhne ličinke. Opečena ramena mi pokrije s svojo majico.
»Si ti ponoči razbijal po mojih vratih?« ga povprašam.
Ne odgovori, poboža mojo dlan in se mežikajoč zastrmi v prostrano morje.

Balance II; mini tapiserija iz Karpatosa.

Balance

Trmarila sem in trmarila in ni mi žal. Končno sem si pogledala Broken Flowers.
***** od petih. Jarmuschova nevsiljivost me osuplja. Kakšen filing!
Ničesar preveč, niti sapice premalo.

Danes mi bo pel Marvin Gaye:

»I Want You

I want you the right way

I want you

But I want you to want me, too

Want you to want me, baby

Just like I want you . . . «

Loadam še Holy Smoke, The Sheltering Sky in Short Cuts.

Nameravam se tudi učiti, kaj prebrati, mogoče na jogging, če ni premraz, zvečer na vajo, si v bližnji prihodnosti potešiti radovednost z malo opere, če bo čas ...

Ujela sem ritem.

Mana.

4žitni LCA 1,2% m.m. probiotični jogurt zelene doline, okus gozdni sadeži, bi bil idealen piling za telo. Hranljiva zmes in koščki gozdnih sadežev in žit ravno prav grobi, da odstranijo odmrle celice s površine kože. Če kdo pozna kakega mlekarja, Mlekarna Celeia piše na lončku, se priporočam za prijazen količinski popust pri nakupu nekaj litrske kante.

ŽLIČKE

Na vaji sem razmišljala, da smo ljudje žličke. Prilegamo se drug drugemu, kot v postelji, ko se stisnemo k svojemu dragemu in bočno ojačamo črko C. Ko po uradniško sedimo skoraj zravnani na trdih stolih, naša telesa nudijo idealno objemalno gnezdece drugim telesom. Moški ženski na primer, lahko tudi obratno. Njegov trup, prsi, so naslonjalo za žensko, medenica in zgornji del stegen sta udobno sedišče, ravno prav spodvito. Telo v sedečem položaju je primerno za počivanje na njem iz obeh strani. Hrbtno – ležalnik, prsno – umm, deblo. Okleneš se ga lahko z nogami, rokami, z zobmi, prsti, brado. In dve telesi, združeni, zaokrožita prostor. Dva pola / planet. Namesto da bi se greli drug na drugem, tudi veliko bolj sproščeni bi bili, sedimo metre narazen, se zviška gledamo ali sploh ne, prekrižavamo vsak svoje noge, jih ukrivljamo pod stole in v mislih lepimo obredne (situacijske) kolaže.
V dvoje bi se lahko menjavali, si vnaprej rezervirali žličko, v kateri se najbolje sedi oz. se fino prilega našim dimenzijam - V, B, O, D, ---

# Chat

I'm babbling about Him to a friend when he interrupts me sarcastically:
»I'm not buying any of this, the person you are talking about must be at least Jesus's twin brother, identical even«.
Hmm. Short pause.
»No way, what do you mean?! He is neutrally average, what makes him special is that he doesn't give a fuck about intruding standards, he creates his own, and to me, that is simply the only way to exceed.«
»Why are you trying so hard to be weird?«
»Am I?«
»Well, I am not even sure anymore. Maybe you truly are.«
»So searching for lofty subtlety, which i think is essential for to be or not to be, is intimidating enough for the majority, way out of reach and to you that equals distasteful, so the easiest denial in facing it, invertedly, is to call it weird, crazy etc.?«
»Damn, you are stubborn, T. Call it however you wish, you are the one to pay the untouchable messy sequels, or their thin peel even, if I got it right. You choose; the easy or the wicked way. No need to answer, i know you too well. Peace out, girl.«

Na vsake toliko me prime, da bi kar šla. Na brzino bi spakirala potovalko, vzela s seboj najnujnejše, napisala kratko sporočilce tistim, ki bi me utegnili pogrešati. Šla bi na vlak, se vozila, daleč, naprej bi štopala. Nekje, kjer bi me kakšna reč privabila, bi začasno odpakirala potovalko in si našla kako delo. Plesala bi, mogoče, pela raje ne, sodelovala pri kakšnih umetniških projektih, polzela bi s tokom, kamorkoli bi me peljal. Rutina me ubija. In statičnost. In snobizem. In to večno naprezanje, tek za vozom, ki ne ustavlja bosim. Letela bi z velikim helijevim balonom, v cirkusu česala konje, barvala lesene barake v Afriki - za prijaznejši jutri. Ko bi zelo zaklokotalo v želodcu, bi pomila kakšno posodo gospodi, karkoli, potem bi žepnino zapravila za prvo spektakularno predstavo ali izlet v mavrično deželo itd ...

FILMI

Sinoči sem na TVS1 in 2 oči spočila ob dveh gledljivih filmih.

Prvi, Love Serenade, lahkotna ljubezenska zgodbica, trikotnik. Prihod novega DJ-a zaziblje zdolgočaseno sestrsko simbiozo v nekem obcestnem avstralskem mestecu. Neobremenjeni love doctor se pozabava z obema, a za ribiško-plovni obstoj potrebuje razprta jadra. Z medvedjim vokalom Barrya Whitea draži zaspani utrip prebivalcev, nekaterim »zaplojevalna« ~ nekaj podobnega ~ lirika ni po godu ... Čudovite razglednice provincialne pokrajine, simpatični karakterji.

Dugi, francoski 36 fillette, o mladoletni zvitorepki, težavni muli, ki z joški rine nekam skozi, a še ne ve, kam in čemu. Nekaj zelo rajcajočih kadrov, izjemni prikaz spolnega izmikanja, jezik že skoraj v luknjici, ko se ta spet zapre. O seksualni moči, nedolžnosti, prevladi, človeški naravi, ki hoče, česar ne more imeti. Igrice. Dokler nekdo ne omaga.

Ob tem sem razmišljala, kako ne prenesem ziheraštva in suhoparne enodimenzionalnosti.

Pavza. Celo učim se, dokaj prisebna, zanimivo poglavje angleške literature, that's why.

Takele čeveljce bi imela (klikni na zoom za povečavo), uuuu, brbot v želodcu. Še grozljivo drage niso, ampak, za kam le?! Zakaj imam v omari 3/4 stvari za »posebne priložnosti«, ki se ne zgodijo, potem pa frfotam naokrog s posameznimi kosi le-teh, kot nagačen fazan?! Ljubimec noče iz omare, za na avtobuse, pešačenje in kolo, pa najbrž ne bojo preveč nosljive, ali pač ... Hmmm.

Zmrdujem se nad priskutnimi sms-ji, ki jih takole, letno, kot da sem prekleti servis za samce, dobivam na vsake toliko, rotacijsko, prav vem, kdaj bo ta in oni ustrelil kozla ... John, dva Johna pravzaprav, ampak drugi še nima (nikoli ne bo imel) letne garancije, še kdo, raje ne bom poimensko, se javijo, ko jih v hlačah že pošteno peče, neglede na nesnago, s katero smo se že večkrat zasuli. Ne, oh, eno leto je pa ja dovolj, da se pozabi grdo on obnovi lepo. Ko bi vsaj lepo bilo lepo, je pa samo, v najboljšem primeru, površno nabadanje z zobotrebci, vse skupaj nič. Sem raje lačna. In vsa ta zabuhla osladnost! Šit no - cut to the chase - kot da ne vem, zakaj gre. Ko dejansko ~ briga me, če je le vljudnostna fraza ~ na dolgo in široko odgovarjam, kako sem, omenim ljubezen, ki jo razumejo kot grožnjo, kot da že najmanj na vlečki klečim pred oltarjem; je hitro dovolj, da se the whole charade prekine s sms-jem:
»I thought so, best wishes and keep in touch.«
Vse bi izbrisala iz imenika, ampak potem je frka, ko dobivam nepoznana sporočila. Nekako lažje je, če veš, na koga se spravljaš, kajneda ...

What he is to me

a warm loaf of finest bread
I'd love to sneak under my armpit
and run with it
as if my pants were on fire

rowdy nerv under his
steely tortoiseshell
perfect for empty inaudible
knocking at

(it echoes splendidly)

little off the hook
beast from Rezija
who'd look very glam
with my pink belt
around his neck

thermal spring
I need to revive my
coagulation

Memoirs

He sat on a wooden folding chair, expressing himslef or just listening to others, can't remember; my mind was surfing big waves. I stood behind him. Quietly. I think he felt my entangled, shady presence. My feet were about ten centimetres away from the chair. His head, sitting, the hight of my chest. Excited to the core i was playing with ideas of how to gently rock his chair with my knee. Above. So I did. Clumsily, very lightly, I leant my knee against the edge of the seat trying to rock it, very fraily, to sail him along my fothills arousal. Nobody should notice the tiny sabotage but him. Maybe he didn't. It was a truly delicate move, but my thighs were in flames.

Preden zaplavam v pomarančni solni kopeli, še tole pretvorim v utrinek dneva. Ugotavljam, da bom s seboj morala začeti nositi fotoaparat. Vedno večkrat namreč med pohajkovanji opazim drobnarije, ki bi jih bilo vredno ovekovečiti. Z dovoljenjem seveda.

INDIVIDUALIST

Pozno dopoldan sem pri arkadah Plečnikove tržnice skrivaj opazovala starejšega možakarja, ki je na svoj bicikel natovarjal že zadnji žakelj nečesa. Njegova pojava, okorna, a blazno dostojanstvena, me je fascinirala. Predstavljal je življenje. Vse, s čimer se na poti skozi pragozd srečujemo, spopadamo, kar se naučimo in sproti izgubimo. Na brazdastem čelu in dlaneh, oblečenih v strgane rokavice, je nosil skice ljubezni, ki so ga gonile po svetu. Četudi morda ni prišel dlje kot iz Šiške do centra, je za seboj pustil odločno sled. V njegovih očeh, pod zabuhlo zgubanimi vekami, sem zaznala drobno, a trdoživo iskrico svobodoljubja. Rad je sam. Z užitkom se prevaža semintja. Vsak prevoženi kilometer je zanj avantura. Pisano doživetje. Vsaka roža, ki na tržnici cvetličarkam pade iz avta, ko pospravljajo neprodano robo, ter jo on pobere in skrbno položi na prtljažnik, je zanj jutro. Nežnost. Čeravno je uvela in njeni listi poškodovani, ni mrtva. Nekomu bo na obraz zarisala sočutje, v njem prebudila skrb. Večplastne obleke ga grejejo, mraz mu ne pride do živega. Njegovi premiki so premiki premišljevalnega samotarja. Kolo in veter v nosnicah sta mu dražja od zasužnjevalnega komforta.
Ko postojim, oprezovalka, mi kapne, da bi mu lahko pomagla pričvrstiti še tisti žakelj. A ne, ohranim distanco. Porušila bi njegovost. Vdrla bi v ta njegov moment sklenjenega kroga. Ta človek ne potrebuje mimohodcev, prav tako, če ne bolje, se znajde sam.
Zlagoma se nasloni na oblazinjeni sedež, zagoni pedala in se požene v zrak. Od zadaj spominja na velik balon. Še malo počakam, če bo vzletel, a se porazgubi v množici.
Čez čas na avtobusu gledam skozi okno, glavobolna, šofer zares na glas navija narodnozabavne viže , ko za hip z robom levega očesa zaznam senco, ki preleti nebo. Mogoče je bilo zgolj nizkoleteče letalo, ali pa kaka dezorientirana, lačna ptica iz Tivolija.

Film je zloadan, zdaj pa BS player noče odpreti fajla! Zakaj ne, kdo ve? Piše samo ERROR, can't open the file. Broken Flowers mi ni namenjen.

ČAJnica

Tako mi dišijo čajne arome. Meta, šipek, rman, razne mešanice zimskih pravljic ~ cimet, pomaranče, rum, klinčki, potem vanilja, všeč so mi tudi pina colada, rooibois, pravi čaji, višnjev, borovničev ... Danes sem že navsezgodaj vohljala po čajnici, ker me je med potjo skozi mesto zeblo in zaželela sem se navonjati opojnih dišav. Privlačijo me te starinske trgovinice, polne malih skrivnosti, krhkih porcelanastih skodelic, steklenih čajnikov, glinenih vrčkov, in v vsaki je za pultom prijazna poznavalka, zeliščarka, ponavadi z očali, rahlo naparfumirana in na videz brezskrbna. Nekaj spokojnega domuje v teh kultiviranih kraljestvih.

MEDENI RAZVRAT

Spet soba. Igralska. Sama narekuje zaporedja, sosledja, namiguje na vsemogoče. Elementi, ki zapuščeni počivajo v njej, nosijo vsak svojo zgodbo. Vsi skupaj tvorijo novo, ki se sproti spreminja, oblikuje, izmika, in ko jo že skoraj sestaviš, si spet pri razgradnji. Golost, ki vedno vleče nase. Oblačenje. Ovijanje. Matice, delavke, in troti. Panjska motivika. Med se cedi iz ust. Z njim lepim posamezne kose in po stenah s prsti rišem sladke podobe.

Lopata. Zviti prapor. Zelene uniforme plehbande. Alešev klobuk. Odtrgana žarnica. Starinski kovček. Kostumi bodybuilderjev, palčkov. Bakla. Kartonaste škatle. Zaboji. Knjige. Moje dlani v žepih kavbojk tipajo elastično čipko spodnjic. Preblisk močne penetracije. Boki rahlo krožijo. Nekdo se pod mizo zazre v razprto mednožje. Srečava se z očmi, umakne pogled. Zala. Kozarci. Banana. Jabolko. Bach. Črno. Rdeče. Megla. Mraz.

Iz tega bi zlahka sestavila 17 zgodb.

insidious agitation

I've always had this
tremendous drumbeat
uproar
inside my spiral navel
nothing keeps me still
Byron hasn't met me
except maybe in a wild dream
where we fought a passion-play
for the worst pasquil
damn coffee aroma
symbiotically alludes to sex
its after steam
beneficial necessities escape me
I possess none
all I have is a few sacks
of puss in boots
I don't want to pretend
luckily I don't have to shave my face, Byron,
if i did
I'd be the most intimidating
scarface you've ever seen
legs and else will survive

Secondhand revison

With my eyes shut
I see his face.
It seems afflicted
with dithering.
All the silly spiteful cells
inside of me
fossilize
because i can feel his cold sweat
as if it was running down my spine.
Water invades into his blood
to dilute his savageness.
I just wish i get a chance to whisper gently
into his ear
how he moves me
and twist my lashes between his
for a wink of fragile harmony.
He isn't that alien out there.
I am susceptible of another interpretation
freely, too.

P.S. If i don't stop receiving this damn C-I-A-L-I-S soft tabs junk mail i am gonna eat all the expired, best before 1000 B.C. Santa wrapped chocolates and then volcanically erupt all the dough together with some yellowish gall most passionately, pack it nicely and send it daily to those, who get a hard on filling us up with this shit. Has any human being ever actually bought any of this crap??? I DO NOT NEED VIAGRA OR ELSE TO GET ME GOING, OK?!

Tranquillity

Po divjanju vedno nastopi hladna vodenost.
Izmučeno telo kliče po spokoju.
Kakor silovito je oddirajalo v brezzobo bitko, tako močno zdaj potrebuje ravnotežje.
Vsi živci še ne mirujejo, večina jih že narahlo pulzira.
Plima spodnese stopala.
Raznorodna.
Spadam še najbolj vanj, vanj moram namočiti svoj jezik.
Torpidna poseka zija v oblake.
Izmozganost.
Na obrobju se vrti papirnata vetrnica.
In nežno vetrnjaštvo igra cimbale.
Kdo ve, kaj doni za vogalom ...

Razpeta

Po zelo dolgem času poslušam Voyage to India, Indio Arie. Ta album sem neko sivo nedeljo kupila v Islingtonu, tako me je ganil. Njen vokal, liričnost. Zdaj so to popolnoma druge pesmi. V kar še verjamem, je:
»The only thing constant in the world is change,« kot India pravi v intru Growth.
Ostalo je ultra idealizirano, kvazispiritualno, zafektirano, saj ne, da mi je to tuje :-), a čutim razliko. Mislim, zdaj si tega ne bi vrtela over'n'over again, kot takrat, sama samcata v Franckovi sobi, osamljena, a v mislih z Benom. Razpeta.

Zjutraj se zbudim ob Franckovi popolni koži, njegovo atletsko telo mi greje gol hrbet. Premetavam se, nemirna. V torbi ob postelji zapiska moj telefon. Novo sporočilo. Franck se zdrzne.
»Kdo pa ti teži navsezgodaj?«
»Ne vem. Ura je pol enajstih. Rada bi kam šla, se spet misliš valjati po postelji ves dan?«
»Ja, edini dan, ko se lahko. Ne da se mi nikamor. No, kdo ti je poslal sporočilo?«
Pogledam. Piše:
»Hey, kaj delaš? Bi zvečer prišla na talk, walk, karkoli, sej veš ;-)?«
Komaj preberem do konca, se Franck že polasti telefona. Šit.
»Pizda, Tia. Zakaj čutim, da je Ben? Zbrisala si njegovo cifro, ja in? Še vedno sta na vezi. Ne me jebat, no. Je on, a ne?«
Tišina.
V svoj telefon vtipka številko, s katere sem prejela sporočilo. Kliče.
»Nehaj, no, prosim, lahko prekineš?« mi je nerodno.
Sranje.
»Kdo je tam?« razjarjen. FBI. Ne predstavi se, nič, kliče in sprašuje, kdo je tam. Prestopam se.
Ben na drugi strani enako.
»Kaj te briga! Vprašal sem, kdo si ti.«
Šit.
»Franck, odloži, prosim te,« skušam prekiniti zvezo.
Odrine me. Morilski pogled. Globoko diha, telefon zabriše v steno. Ne raztrešči se, trpežen.
Na smeh mi gre, ko vem, da mi ne bi smelo iti. To se mi dostikrat zgodi. V resnih trenutkih, ko prekleti posmeh res ni na mestu, se mi usta hudomušno krivijo in oči se izdajalsko hihitajo. Skrajno nesramno.
Razmislim, kaj zdaj. Nič. Počasi se začnem oblačiti.
»Kaj je? Boš šla tja? K njemu? Misliš resno? To ni res, no.«
Tišina.
»Greš k njemu, sem vprašal?«
»Tukaj že ne bom gnila ves dan.«
»Pizda si neumna! Tleskne, že šibaš. Izkorišča te, res še nisi poštekala? Sploh pa si prisegla, da nista več na vezi.«
»Ti boš zdaj moraliziral, ja. Nimaš pojma. Ne poznaš ga. Pokliči katero od svojih, pa bo.«
»Če odkorakaš skozi ta vrata, te nikoli več nočem videti. To je potem to. Resno mislim.«
Tišina.
»Si me slišala???«
Oblečem se, grem v kopalnico. Vzamem svoje stvari in neodločno stopim proti vratom.
Grobo me potegne za roko.
»Ne, ne greš!«
Drži me.
»Spusti me,« gledam v tla.
»Poglej me,« trese se mu roka.
»Poglej me v oči!«
Gledam v tla.
»Iz moje tople postelje, v drugo? Ma ti nisi normalna (opleta z glavo). Odjebi, da te nikoli več ne vidim!« me porine skozi vrata.
Stečem po stopnicah.
Zaloputnem vhodna vrata.
Pride za mano. Kliče me po ulici, ne pogledam, vem, da bos stoji med vrati. Zaloputne jih.
Najprej grem v mesto na velik Starbucks karamelen frappuccino.
Zvečer na kosmati, električno ogrevani postelji, ki komično škriplje, poližem Benov vrat in izklopim telefon.

V glavi se ji vrti. Rahlo dušljiva teža pritiska izpod njenih pazduh, nadlakti ji vleče k pasu. Poslala bi mu veliko oranžno rožo (če bi jo znala nakvačkati, kvačkano cvetje ji je všeč, hecno, ne ve, zakaj). Kar sama bi jo dostavila, tja, pred vhodom bi čakala, premražena, z rdečim nosom, pot na njej bi sproti zamrzoval. Z las bi ji visele dolge ledene sveče. Zaljubljena umira pred vrati njegovega templja. Ne potrka. Čaka. Potem gre, osramočena, se vrne, po kolenih oddrsa na toplo, na brzinsko masažo srca, in spet nazaj. Zamiži. V mislih zgornji del svojega trupa položi na mizo, z našobljenimi ustnicami na stekleno mizo odtiskava vedno manj barvite cvetke, razširi noge, izboči zadnjico. Zamišlja si združitev - ne - samo obraz - ne - roki - ne - samo beseda, dve - ne - tišina, obrnjena proč. Da bi vroč napitek pregnal oblake krčevitega poželenja, ali pa izpral ta njen plinohram!

Underbelly

I touched the irresistible indulgence
of a throbbing gristle
sticky void dazzled me
I'd rather wait
until it ripens
unheedful
no more
substantially diverse
black and white
through
pink and purple
durable
nervy fibres
invigorated
no need to give me
a signal to start
I am sipping unrefined gas
my tide is phosphorescent
it's not even that gross

SEN KRESNE NOČI

Dead meat i am.

Teatrska celodnevka, vaja do dveh, malo čez, express prevoz do vrat SMG-ja by Iggy, skoraj triurna predstava, o kateri bom kakšno rekla, in nazaj na Drame princes v Kranj. Juhej. Boli me glava, sicer sem pa evforična. Kofein v žilah! Zelo nizek pritisk v ozračju danes, vsi tečni, utrujeni, zaspani, jaz pa furija.

Poslušam Cohena.

Torej, da, gledala sem Tauferjev SEN KRESNE NOČI. Bom kratka; duhovito, čudovita vizualizacija, domiselni kostumi, lučno-projekcijska magija, pompozna glasba, super igra, sočen jezik. Zanimiv voziček (;-)). Vrla plesalka. Zmotila me je publika novomeških gimnazijcev, med katere sem se vrinila, prvi letnik, ki se ob vsakem dotiku lulčka na odru reži še 10 min., da preglasi polovico teksta, kaj šele, ko se prikaže oslovsko obdarjeni škofovski tiiič. Učiteljice se muzajo ob vsakem pljunku na odru, eksplicitni »vulgarnosti« - so ljubke, niti malo žaljive ... Ko na oder stopi S. Cavazza, z nevpadljivo vlogo in prezenco, punce vreščijo ko nore ... Maruša Geymayer-Oblak, ki sem ji čestitala v Kranju, dve uri po Snu, ko je sama prišla na Princese (nima veze no, vem, da ne sledite), pravi, da so odzivi podobni tudi med odraslimi gledalci. Vsaj so. Kar nas ne pusti hladne, je dobrodošlo, ne? Manjka nam živosti. Ta predstava jo je polna. Izžareva utripanje, entuziazem do ustvarjanja, odrske umetnosti, je originalna, šaljiva. Na koncu smo očarani stoje aplavdirali še in še - tudi tega pri nas nismo vajeni. Pohvala ekipi, idejni zasnovi, nimam pripomb. Sem rekla, da bom kratka :-).

Potem se prestradana napotim proti železniški, ko v podhodu nekdo za mano: »Ksss, kss-kss,« ozrem se, pogledam, možakar srednjih let. »Ja? Prosim?« sem vljudna. »Dej mi pičko,« perverzno sikne. Na videz čisti povprečnež. Šibnem naprej, ko se zadere za mano: »Mahajo z ritami, kot z zastavami, glej me, gleeeej, peterokraka zvezda, jebem ti, da pa nobena! Pičke pokvarjene!« mimoidoči me sumljivo gledajo, češ, kaj si mu pa naredila, zloba?! Dovolj lačna, da se zapodim v Mc Donald's, pa še premalo časa za konkreten obrok. Moj prevoz nazaj v Kr. zaspal, grem kar na avtobus, nočem težiti drugim.

Še vedno pod vtisom pravljičnosti. Dehidrirana. Bom plodovito sanjala.

Še je čas.

Vedno je.

Zazrta v skrivljeno karniso pod stropom igralske sobe. Horizontalni drog, ki zgoraj sklepa kvadratni prostor, karnisa s črno zaveso, izolacija pred hrupom z odra, v obliki polmeseca iztiri iz linije.

Obrazi. Približno trinajst parov oči. Ustnic. Nekaj nemirnih pogledov, nekaj prikritih, dva para navihanih, dva sramežljivih, en par neodločnih, samozatajevalnih, dva zdolgočasenih ... Moje ... vsega po malem. Školjka sem. Včasih humidna. Malo resnobna malo zaprta, potem iskrivo velikodušna, in spet v oklep. Z najmanj trinajstimi mimičnimi fazami razporejam, ko sem med ljudmi. Zabavno usklajevanje. Sestavljanka. Večerne barve, ki jih dan svetli in ozvoča.

Vonji. Zelo določljivi, izmuzljivi, bombažasti, vabljivi, odbijajoči, očarljivi, igrivi. Vsak ga ima. Nekaj ljudi takoj prepoznam po njihovem vonju, četudi jih ne vidim. Nekaj nikoli. Lasje dišijo drugače kot koža, koža drugače kot obleka, podkožje nekaterih ljudi je mehko, baržunasto, brez da se jih dotakneš navzven, začutiš njihovo teksturo. Nekateri so čista, 100% enigma. Bolj se jim približuješ, vstopaš v njihov intimni prostor, ki je relativen, zame krog s polmetrskim polmerom od pasu, za nekoga trije centimetri, manj nudijo. Zavijejo se vase in za preboj vanje potrebuješ najmanj dve pletilki, škarje in ostro glaževino. Če hočeš raniti kožo. Odgovornost. Vsaka se ne celi hitro ...

Časa je dovolj.

Za sočloveka. Za pogovor. Nasmeh. Že to je lahko veliko.

Lahko je lepo. Lahko je zelo lepo.

Današnje razodetje, o katerem razmišljam: dvoje vrst nas je. No, več seveda, ampak ti dve najpogosteje srečujem.

1. Trmoglavci, ki so za dosego cilja (nečesa želenega) pripravljeni skočiti čez kak mostiček, dva.
2. Zmrdljivci, ki se jim ne da, si ne upajo, ali pa jih ves čas žuli elastika spodnjega perila (četudi nosijo brezšivno mikrofibro).

Sama sem zdaj 1. zdaj 2., odločila sem se pa, da se - ko sem 1. - ne bom pretrgala na troje, da bi ugodila komu, ki je 2. Skačem lahko, plezam, plavam ipd., lomljenje rok, nog in ne vem česa še, pa odpade. Se ne sklada z utripom srca, niti takrat, ko buta ob kožo.

Grozljivo vroče mi je, menstruacija, bojne barve na sebi, fuksija pleten pulover in spodaj krvavo rdeča srajca, ne vem, kaj sem mislila s tem rešiti. Fej, takoj se moram sleči. In kosilo, kava, zaviti eno mini darilce moji Vodnici v svet, nekaj prebrati – težka bo, nazaj v teater ... Wzžžžž.

A-ja, lep dan želim. Vsem.

Teoretiziram:

Prvič v življenju se zaljubiš. Zares zaljubiš. Tako močno, da ne gre samo za nekajmesečni crush, fizično privlačnost, ali nekaj about the person, temveč za vse skupaj. Ki te ujame nepripravljenega, ti sledi, te slači, tepta, prej straši, kot obžarja, pa vendar. Veš, da je, čeprav ne veš ničesar. Ko nemočno javkam, da vem, da ne gre ..., tega seveda ne morem trditi, ker še sam ne ve, če kaj ve. Čuti samo, da nekaj prasketa znotraj ognjišča. Nekaj, kar ni nič, ni brezbarvno in ni brezsmiselno. In ko misliš, da ne moreš več, tako nevedoma, nejasno, v prazno, ko ohromljen frfotaš naokrog, oskubljen, šepav, pa vendar s šatuljo upanja, z valujočo sinusoido pod kožo. Kaj narediš? (retorično čebljanje, ne pričakujem odgovorov) Si enkrat v življenju vztrajen in izgubiš bitko? Jo s tem, ko jo izgubiš, pravzaprav dobiš? Tvoj soigralec mora izgubiti, ker preveč zmaguje oz. obratno? Si načelen, da dokažeš človeškost, ne samo senčino le-te? A ni ravno človek najgostejša senčica? Nepopolna tvorba, ki se sproti razgrajuje in obnavlja, nadgrajuje in malo tudi trohni?

No, ker nimam pojma, grem malo v hrib. Lepo vreme je, sonček sije. Upam, da ne drsi preveč, da si ne zvijem gležnja ali kaj takega.

Erik Satie, kako lepo. Prvič poslušam to rahlo klavirsko pršenje v ozadju, Trois Gymnopedie. Penasti mehurčki.

Ko sem večino včerajšnjega dne obsedela za knjigami, zabubljena, me je Ana za hec povabila, naj se ji pridružim v Coimbri, kjer bo do konca jan., dokler ji v Lizboni ne uredijo stanovanja. Ja, vrla štajerka se je preselila na Portugalsko, kjer, pravi, ne manjka lepih deklet, pijejo slabo kavo, ne poznajo kisle smetane, cene interneta so vrtoglave, telefonskih impulzov sploh, ampak, čuj, reče, bo. Delo web designerke bo kmalu takšno, kot mora biti. Stvari se sestavljajo. Ana je moja internetna prijateljica, »spoznali« sva se kak teden, dva, preden je odjadrala. Če pome pošlje nekaj sibirskih jelenov s sanmi, ki me odpeljejo v mediteransko osrčje; sem namreč brez fičnikov, trenutno ne bi skupaj napraskala niti za letalsko karto, sem za. No, danes bi že bolj razmislila, ker se grem v pet. naslajati nad neko vznemirljivo gled. predstavo. Potujem itak ves čas, v glavi. Vsak dan sem marsikje. Je hitro, brezplačno, in doživiš samo tisto, kar si želiš. Fino, ne?! Potrebuje kdo napotke za uživaštvo? Free of charge, seveda.

Ker sama danes ne znam ničesar napisati, sem samo glasnica. Disonanca.

"I can never get people to understand that poetry is the expression of excited passion, and that there is no such thing as a life of passion any more than a continuous earthquake, or an eternal fever. Besides, who would ever shave themselves in such a state?"
~ Lord Byron, in a letter to Thomas Moore, 5 July 1821

Nekaj kljub vsemu mezi izza robov, a je preveč kontrastno, da bi » « znala uglasiti. Lahko pa npr. mežikam, če kdo razume jezik mežikanja.

SPLIT

1. dan menstrualnega ciklusa se barvam.

In še Byron. Prvi del zamudila, mislim, je pač neresno pričakovati kvaliteten TV spored, zato ga malokrat preverim. Byronovo življenje me pa že od nekdaj lovi za rep. Dve zaporedni oddaji, filma, kakorkoli že, pa res že dolgo nisem gledala.

Na Tv-ju sem ujela del ponovitve dokumentarca o Riu de Jeneiru. Mmm, privat otočki, nekaj milj proč od Copacabane, kako lepo! Ko bom stara, za v pokoj npr., in nemarno bogata, si bom kupila enega, prav tam, in vodila kak mini hotelček. Če bom pa broke, bom pa sobarica, brez problema. Tja enkrat grem. Ne samo v mislih.

Danes se pučutim breztežnostno. Paše. Negiram vse, kar bi morala početi. Nedelja. Gospejin dan. Poslušam Jay-Z jev Blueprint, Hip Hopero Carmen, The Foreign Exchange, kopijo, ki mi jo je v Lj. nekega jutra ob Little Brother cd-ju izročil Phonte ... Plešem, sladkam se z odličnim pecivom, oblitim s čokolado, veselim se večernega belly dancinga, po dveh prazničnih tednih, ga pogrešam. Če bom kdaj loaded, se bom oblačila v Just Cavalli. Ljubim njihov Bohemian Retro touch.

Pogosto se mi zgodi, da sem preobčutljiva za muziko. Barvne melodije premikajo. Spominov, ki jih sproži beseda, izrečena, odpeta ali samo mišljena, tudi zvok, včasih enostavno nočem podoživlajti. Že asociacija je preveč. Flash backi, ki se zazrcalijo nekje v trebuhu, četudi daljni, oproščeni, a ne pozabljeni, vsi niti ne slabi, so kot da bi na kup nagrmadila kosti vseh zaužitih rib, ki so se mi zataknile v grlu, pešk v jabolkih, maka med zobmi, izžetih čajnih vrečk ... Naj ostanejo, kjer so. Staro se mora razgraditi. Nikoli več ne bo, kar je nekoč bilo.

Eden teh komadov, ob katerih moram biti zelo dobre volje, da jih prebavim, je Baby Can I Hold You, Tracy Chapman, ki sem ga ob petkih zvečer sede na robu trga poslušala v Covent Gardnu, ko se je večerilo, v toplih večerih in tudi mrzlejših, pospremljenih s pršenjem. Vedno ga je preigraval isti možakar s kitaro, moker, suh, z vedno enako milim nasmeškom na obrazu. Včasih se je okrog njega zbral velik krog poslušalcev, kar nekaj penijev in funtov v starem kovčku. Ne morem se spomniti, če je imel ob sebi tudi psa, in ne vem, zakaj v meni vzbuja težko melanholijo. Nič žalostnega se ni tam dogajalo, razen splošne nepripadnosti, v katero se nas je večina ovijala. Nič hujšega. Rada sem ga poslušala, včasih s Kat, včasih sama, s komerkoli od mimoidočih.

Potem je tu še Street Spirit, Radiohead, ki me preveč gane. Za tega se niti ne spomnim, kdaj me je ošvrknil, ožigosal. Ko ga slišim, vem, da je premočan. Redko si ga zavrtim do konca, takrat npr., ko hočem, da me še bolj zvije, ko forsiram tesnobnost.

Še veliko jih je ... Nekateri skozi čas nato izgubijo intenzivnost, se nanovo rodijo, razbremenjeni in jih slišim drugače, brez bodic na dnu neba.

Going short

Zaželela sem si, da bi živela v Kosovelovem času oz. on v mojem in, da bi tudi on blogiral. Poleti v Grčiji, ko sem ga brala pod bambusovo palmo, v premočnem vetru, mi je ostrina njegovega mladostnozrelega jezika v senčnem zavetju razpihovala lase; ki so tudi danes še edini dokaz, da sem zadnja čarovnica z griča (*včasih se mi tudi oči sumljivo svetijo), čemur bom jutri naredila konec. K frizerju grem, postriči vso to nesnago dolgoletnega barvanja, in pri meni ne gre samo za prelive, ki osvežijo barvo, ne, treba jih je bilo vsaj na pol leta pobeliti z najmanj 6 % hidrogenom, ker imam pretemne, da bi bili lepo rdeči, ko so to postali, so bili še hitreje tudi zažganooranžni, driskasti ..., potem kodranja, naravni kodri niso bili dovolj, hotela sem mulatske, spet ravnanja, skratka ... Kondicija mojih las je bedna in ne da se mi jih vsak dan pol ure negovati z raznimi olji, silikonom, difuzerji, da so za tri ure reprezentativni, pa še takrat se mi mularija smeji, češ, poglej to - tofsi, pojoča travica, tiriririririri! Torej malo iz praktičnih razlogov malo iz potrebe po drastični spremembi, i am going short. Nekaj svežega, navihanega, zelo kratkega najbrž. In :-))), potem bom pridna; ne bom se več barvala, svojim bom pustila, da se razbohotijo v naravni krasoti; zadnjič mi je šlo skoraj na jok, ko je nekdo rekel, da bi brez vseh teh sabotaž, imela lase kot Salma Hayek .

*in čez kake 3, 4, 5 let, bom spet dolgolaska*

BLUE

Matisse - Blue Nude







Jutranje branje ob kavici:

»However high a man may stand he is still a being with senses. What absolutely disposes of the opposite view is this: all love, as such - without going into aesthetic principles of love - is antagonistic to those elements (of the relationship) which press towards sexual union; in fact, such elements tend to negate love. Love and desire are two unlike, mutually exclusive, opposing conditions, and during the time a man really loves, the thought of physical union with the object of his love is insupportable. Because there is no hope which is entirely free from fear does not alter the fact that hope and fear are utterly opposite principles. It is just the same in the case of sexual impulse and love. The more erotic a man is the less he will be troubled with his sexuality, and vice versa.

Sexual attraction increases with physical proximity; love is strongest in the absence of the loved one; it needs separation, a certain distance, to preserve it. In fact, what all the travels in the world could not achieve, what time could not accomplish, may be brought about by accidental, unintentional, physical contact with the beloved object, in which the sexual impulse is awakened, and which suffices to kill love on the spot. Then, again, in the case of more highly differentiated, great men, the type of girl desired, and the type of girl loved but never desired, are always totally different in face, form, and disposition; they are two different beings.

Just as hatefulness comes from hating, so love creates beauty. This is only another way of expressing the fact that beauty has as little to do with the sexual impulse as the sexual impulse has to do with love. Beauty is something that can neither be felt, touched, nor mixed with other things; it is only at a distance that it can be plainly discerned, and when it is approached it withdraws itself. The sexual impulse which seeks for sexual union with woman is a denial of such beauty; the woman who has been possessed and enjoyed, will never again be worshipped for her beauty.
Since all beauty is always only the constantly renewed endeavour to embody the highest form of value, there is a pre-eminently satisfying element in it, in the face of which all desire, all self-seeking fade away.«

~ Sex and Character, Otto Weininger
...

luknjičasto

pika pri piki
cedilce
hrasta pri hrasti
ogorek

izsušena povrhnjica

luknjaste oči

laporna koža

prepušča

koncentrične luske

peške

jajčka

vbočene prsi

gumbasta mehkoba

perfidno zajemanje

prazen klas

potrgane vrzeli


nekdo pravi, da je lok strmo upognjenega ženskega stopala v salonarjih popolno razkošje

raje sem bosa

Christian J.B.

Kratek MSN klepet s Chrisom, znancem iz Birminghama. Karkoli rečem, obrne na glavo. Blazno ga zanima, kako mi gre, ljubezen in to. Povem. Ne razume. Razložim. Vpraša, če me rajcajo macho divjaki. Ne morem verjeti. Če rečem, da mi je zanimiv Njegov oklepni karakter, trdovratnost; če bereš, se nikar ne oblizuj preveč, moč razume kot mačistično razbijaštvo. Vrta naprej. Ujamem se v vakum, ko ne znam povedati tistega, kar mislim, čutim. Torej Tia, zakaj si ne omisliš kakega mehanika na primer, ki je v prostem času jazzist? Ja, prepričan sem, da potrebuješ jazz glasbenika. Inteligentnega, sproščenega. Tia, v tem letu ti iz srca želim čimveč ljubezni, počasnega, a temeljitega seksa karseda redno, z nekom, ki si te zasluži. Hvala. Pa razmisli o mehaniku. Kako naj mu dopovem?! Ko se čez nekaj časa, po naznanilu, da se mi nekam mudi (!), gotta run, later, ena najpogostejših MSN izmuzljivk, spomnim, kaj sem mislila z Njegovo svojeglavostjo, rahlim sadizmom; da le ne zaide v fizično nasilje, ok, grizenje še toleriram, mu napišem kratek mail. Moški me mora znati stimulirati, psihofizično, občudovati ga moram, ne sme se pustiti manipulirati in mora me inspirirati. Najbrž že pokašljuje, ko to bere ... Christian, oblikovalec nakita – po tanovem, falirani jezikoslovec, hedonist, računalničar, kitarist, back vocal v fotrovem bandu, kaj še, plesalec ... Joj, upam, da ne bo hud, ker bom tole objavila, me ima, da ga pokažem, in mu dam razlog, da mi napiše kakšen sočen komentar. Mogoče.
P.S. Fotka z nekega nastopa v Bratislavi. Levo Chris, desno foter. Baje zadnje čase Slovenijo zelo forsirajo kot tur. destinacijo tudi v Birminghamu, Chris se že napoveduje, kot se je že dvajsetkrat pred tem ...

Oranžinka

Spet sem nova! Ihihi, kaj bi Zvita brez Janke?!

Tole tuniko je sešila za neko galerijo, pa je niso prodali, zdaj je pa moja. Mogoče zgleda malo vrečasto, pa ni, je okrog prsi precej ozka in jo lepo poberem, tako da prav luštno pade. In trenutno ni zlikana. Punčkasta je. Rožica je pa usnjena, broška, ki se jo lahko tudi sname.

Fino je imeti kreativne prijatelje, priporočam ;-).

Kompliciranje

Ob metinem čaju razmišljam, kako prekleto zoprno je, ko si brezmočen, ko se nekdo ne ozira niti na tvoja čustva, želje, kaj šele potrebe. Tisti nekdo, »edini« kajpak, ki bi lahko prestavljal tvoje nabrekle horizonte. In potem, kaj bi sploh rada? Bi mi nekaj kapelj kipeče strasti bilo dovolj? Ta človek me ne bi zasuval s 300% pozornostjo. Vem, da ne bi bila edina (Eden, rajske deklice) - monogamija je razpadla drugi dan po stvaritvi človeka - še toliko bolj ne, ker sem zato malo pozna :-). Bi se mi še bolj mešalo, kot se mi brez njega? Bi kaj spremenilo?

Moje predstave so hektične, ker jih dušim, kot one mene. Domišljam si vse mogoče, potem nastopi dejanskost, ki se ne meni za mojo fantazijo, in jih dobim po prstih. Kot da bi me kdo zaklenil v hladilnico. Si ne bi smela niti domišljati, razmišljati sploh? Zadnjič je neka bloggerka pisala o nestvarnem potomstvu fantaziranja, in sem skoraj nehala brati, ker si le-to področje jemljem za posvečeno in ne dovolim, da mi ga kdorkoli reducira; četudi je v soodvisnem razmerju s kozmično krutostjo, je moje edino varno gnezdece. A v bistvu je imela prav. Fantazijstvu pogosto sami režemo krila, ko irealno napihujemo dokler ne poči, in če se (po ne vem kakšnih seštevkih) nato celo pokaže realna možnost uresničitve, nam tik pred tem »dol pade«. Napetosti, ki ne vzdržijo nore gradacije. Ali pa je »kriv« zgolj strah pred uresničitivijo sanj? Sanje so svete, in ko se izkaže, da se družijo z dotakljivostjo, četudi izmuzljivo, dobijo nove, strah vzbujajoče karakteristike. Ne vem ...

Gledala Formanov Man on the Moon. Globoko ganjena.

Klitoris

Mogoče zelo brezsnovna povezava, pa vendar:

mislim, da vem, odkod izhaja beseda klitoris, ščegetavček, ang. clitoris, pogovorno clit ...

Iz mitologije, odkod drugod le! Najbrž so ta nam vsem preljubi organ, ki odplavlja razum, poimenovali po arhaični grški prešuštnici Klitajmnestri, ang. Klytaemnestra. Jasno mi je, da so nekaj tako senzibilnega poimenovali po nečem negativnem, kar ljudje tako radi počno.

Ha!

Does anyone think it takes guts to be single?

I think it does. It softly becomes your lifestyle and you are firmly becoming an animal. Comme ci comme ca.

Če bi imela v roki kladivo,
bi stolkla ogledalo,
monitor in okno.
Potem bi črepinjice sestavila
v krošnjato skulpturo
in jo komu obesila okrog vratu,
da bi ga zbadale in rezljale.
Še dobro,
da je najbrž najnevarnejše orodje
na dosegu roke
plastično odpiralo za ovojnice -
ne poznam imena za to bodalo,
ne, lažem,
imam tudi sprej,
ki osleplja nepridiprave,
tudi ne vem, kako se mu reče,
samoobrambni sprej?,
s katerim bi v paniki najbrž
prej pošpricala sebe,
kot vsiljivca.
Imam pa seveda tudi jezik,
zelo nabrušen in raskav,
plešoče prste in močno kačo v prsih.
Tole bo zvenelo zelo NEdamsko,
a se ne opravičujem: PIIIIIIZDAAAAAAAAAAAAA!

Ladybird manoeuvres

I want him to seize my boiling
restlessness
with a fishing net.
When I get wet
badly
I bring luck,
dotted all over my
wings.
I want to teach him how to
spread them nicely
so i can wee
my luck on him
~ air-dried wee transforms into a raincoat ~
and make him wear it,
pocketful of smacking kisses,
when i am not there.
I welcome him onboard
as my first navigator
as long as he finds the way
to lead us through
heavy erotic turbulence.

Poslušam utrip svojega srca in odmev nekega glasu, ki se ga dobro spominjam, pa ne vem točno, čigav je. Glas. Kako fascinantno nas izigrava. Glas. Nekaj izdaviš. Vzdih. Tišina. Prenizka frekvenca, dovolj pritlehna, da obljublja.

Zakaj si ženske želimo poezije? Umiram od želje, da mi nekdo enkrat napiše nekaj tako vznemirljivega, da mi telesna temperatura skoči na + 220°C. Mogoče zato sama toliko pišem, da bi koga okužila, mu sporočila, kaj bi rada.

Sonce sije. In Joss Stone se oglaša skozi zvočnike. Zvezki in zapiski čakajo. Suho grlo me pesti. Ves čas. Pijem kot žolna, in sem še bolj žejna ...

Kaj svežega bi. Sladoled, evkaliptov dežnik, ananas, solato, ohlajeno limonado, morje, led, rezek veter, mentol bonbon.

ZDAJ

Ko z drevesne veje čmokne že tretji kup snega,
razprem že peto knjigo,
katere platnice so peruti domišljije,
enonoga čaplja meditira
na razmočenem polju in
nekdo požira škrlatni plamen.

Jezik se lepi na ustno nebo,
liže ostanke pradavnih spominov,
pogorelih sanj
in vratove
razdrobljenih strasti.

S klinčki spenjam strganine,
vmes bom skrila jutrišnji dan.

Pogorišče. Poltema. Rahlo ožarja le velika, brleča pomaranča, kot luna, luč, zvezda. Visi na laksu. Kastanjete in tišina. Na pogorišču prevrnjen kozarec s pecljem, globok 1 m. Napol v njem napol na pogorišču gromozanski šop sivke. Do kolen zamazana na pogorišču po turško sedi mlada ženska v strgani kombineži, s hrbtne perspektive, glava nagnjena nazaj, z lasmi binglja v levo in desno, kot zvonec. Nič se ne zgodi, dokler se ne stemni. Potem je vse drugače.