Mačke in miške

Bila je gneča,
iskanje znanih obrazov pa
hrupna fatamorgana.
Na lepem me potegne
k sebi - v naročje.
Kot da bi se usedla na pralni stroj,
pomislim.
Spomnim se ga iz
osnovne šole,
generacija mojega brata.
"Kako je že tebi ime?"
vprašam.
Zašepeta mi v uho in reče:
"Mene si iskala,
samo da tega še nisi vedela."
Hm, ta je pa dobra,
si mislim.
Roke, s katerimi me tesno
stiska tik pod prsmi,
kot da bi sicer lahko padla,
so mi všeč.
Nepopustljivi prsti.
Sapa na vratu je topla,
pripovedujoča.
Nemirna stegna ustvarjajo
občutek centrifuge.
V bistvu se sploh ne upiram.
Spomni me na
čase, ko so nas fantje
z bicikli vozili na štangah.
Prav, saj ni važno,
kdo je mačka
in kdo miška,
pa se pejva igrico. 

Krmarjenja

Redkobesednost je lastnost ljudi, ki izbrano mislijo. Ki presodijo, preden izdajo svoje mnenje in to storijo plemenito - na času neprimeren način. Jedrnato in odločno, kot trobentači na večernem odru. Kdor se smelo druži s svojim inštrumentom, ne trati besed; včasih je tudi spreten krmar ...

ParkeHarrison

P.S. Taki ljudje so z razdaljami na ti. Nič jim ni predaleč, niti preblizu. Če sebe ne znaš videti tudi z distance, si ujetnik in prejkone brez smisla za humor.

Celični prevod

Na rojstno hišo nas vse življenje
vežejo spomini.
Takšni in drugačni.
Enako je z nekaterimi ljudmi.
Morda zato, ker si ne
upamo popolnoma odviti vseh ventilov,
da bi jih dokončno izpustil iz sebe.
Grmenje in bliski bi opustošili
preteklost,
ampak saj jo rabimo,
kot hišo, kamor se
vračamo.
V varnem pribežališču 
se najlažje prevedeš.
V zdaj in jutri.

kolaž (in Jesih)

tale Jesihova paše zraven (iz zbirke Mesto sto):

Nizkih pozimskih zvezd je obok neba
                                          prepoln;
mednje je mlada luna vzšla:
a je trepalnica? Lahko se čoln

ziblje srebrn na morju nébesa:
                to plankton zvezd
   živ pod gladino migota
      kot luči mest,

kdove kdaj v prazno daljo potopljene!
Kdo ni se ozrl?, ko je šel od doma
iskat prostosti in še zmeraj žene
ga beg in vodi up brezglav, da roma

prek pušč, snegov, neskončnih vod,
vzdiguje kamne, gleda, kaj je spod,
in kdaj z okna cenenega hotela
se zastrmi v vesloja davno uvela?

V žepu

Če bi hotel o nekom dobiti zanesljiv, intenziven prvi vtis, bi mu bilo najbolje prisluhnit kar iz njegovega žepa. Vanj bi se moral pritihotapit in se naredit čisto majčkenega. Zvit v klobčič bi iz notranjosti prisluhnil zvokom njegovega telesa in se odločil, če so ti všeč. Lahko bi izmeril stopnjo napetosti v njem, detektiral morebitno živčnost, ki se mu pretaka po venah, se opijanil z njegovim vonjem. Če bi se notri pomotoma srečal z njegovimi prsti, bi se moral pretvarjati, da si samo zvarek odvečnih nitk in blaga; če bi se slučajno dotaknil tvojih lic, si pa pečen. Tam je koža tako nežna, da bi ga zmedla, gotovo bi pošlatal še enkrat, s tem pa bi te povečal. V trenutku bi se pred njim znašel v svoji naravni velikosti, mu strgal žep. Potem bi se moral znajti, si izmisliti, kaj za vraga si tam počel, ali ga s čim konkretno zamotiti.

Hm, bom kdaj poskusila. Za posledice ne bom odgovarjala ...

Pustiti pečat

Zelo rada imam prehod zime v toplo, ko se ti med posedanjem na sončku hlače skoraj prilepijo na stegna in čutiš vsak dotik žarka, ki hoče predreti tkanino, te zaznamovati. Ko hlače slečeš, so na koži vidni flekci, skoraj kot rožice od ugrizov na vratu (kadar jih imaš).

Spomladanska ljubimkanja so najslajša. Še posebej dopoldanska. In ob koncu tedna. Vršijo se potihem, ker se, baje, o ljubezni ne govori naglas.

Napotek za rast

S tulipanom v ustih bi se sredi pšeničnega polja
gugala v gumi od tovornjaka.
Nepočesani otroci bi na tabli iz neba
trenirali poštevanko.
Njihovo hihitanje bi
odgnalo vse oblake
in nam napelo trebuhe,
da bi se vsi hkrati morali
postaviti v vrsto
in se polulati pod prelepo 
klasje. 

Gorenjski šov

Ob torkih možakar s kombijem

prodaja sveže ribe.

Iz zvočnikov na prodajnem pultu

odmevajo gorenjske viže.

Tip je z bodičastimi lasmi

in rozaoranžno poltjo

sumljivo podoben škarpeni.

Mimo z vozičkom pricaplja mlajša

sestra nekdanje sošolke, Jana,

ena tistih Jan,

ki iz nekdanjih plavalk čudežno

postanejo kiti,

ali pa jim zrasejo brki, da jih

 lahko zamenjaš za Jankota.

Sonček sije, sneg kopni,

ko si s klokotajočim morjem pod očmi

z nohtov odstranjujem turkizen  lak.

Vzvalovljen

Sedem za svojo mizo,
prižgem luč in sestavim
zemljevid iz jabolk in hrušk.
Nekomu bo pokazal
pot k oltarju.
Tam potem slečeš majico,
si odpneš verižico
iz pojočih ptic
in po spominu spolziš
v valovit svet.

Kengurujski ples

Potoki snežink, ki se danes vijejo z neba,
se do potankosti ujemajo s strugami krvi,
ki se iz moje maternice 
po ozkem rovu 
strmo spuščajo na plan.
Snežinke lenobno
plešejo svoj zadnji spomladanski valček,
kri, pomešana s koščki sluzi,
pa se pijavkasto po ovinkih zvija,
si domišlja, da pleše
in si utira pot v brezbarvno nedeljo.
Pred ciljem ji tampon prekriža 
načrte, jo posrka,
zunaj pa asfalt, trava in utrujena zemlja
vpijajo snežinke,
da si ne bi zgradile novih postojank.
Oboje se naj čimprej izpoje,
izpleše, izvije.
Snegu je za letos že odklenkalo,
menstruacija pa bo svoj kengurujski ples
lahko pokazala spet drug mesec.

Modrovanja

Bizarno je, ko nas na obdobja in ljudi, ki jih zaznamujejo, čez čas še najbolj spominjajo stvari. Predmeti. Ko se občutki porazgubijo nekje med sencami na pročeljih hiš, mimo katerih hodiš (ko je sonce najvišje na nebu, se sence igrajo po pročeljih, plešejo) in med odmevi sladko-grenkih izrekanj, brez glasu; prepoznal bi ga sicer še, glas, besede pa ne zvenijo več ... Na obešalniku sem pod pretoplo zimsko bundo našla roza klobuk, ki mi ga je prinesel iz Moskve. Roza?! je bilo prvo, na kar sem pomislila, ko sem ga zagledala. Čez čas sem ga še kar vzljubila in ga poleti še vedno kdaj nosim. Za na plažo recimo. Takrat sem ga imela za na pot. Ko sva šla spet v obljubljeno grško modrino, kamor še vedno zahajam, ampak sem tudi že pred njim. Tam sva se nekako našla, še preden sva se srečala, potem pa sem vse te otoke s težavo razločila od dvojine in še vedno ne vem, če še zdaj ne kuka kje s krošenj borovcev, ko na plaži gledam v temno modro linijo morskega horizonta, ki se zliva z nebom. Kot da bi hotel malo pomodrovat, me izzvat, kaj je tisto, kar gledam, kaj takega. Mi zapolnit luknje v mislih, da ne bi vanje padala kot za šalo.

Klobuk. Na letališču v Grazu sem šla z njim na WC. S klobukom. Pogledala sem se v ogledalo in se komaj spoznala. Ne zaradi roza klobuka, bolj zaradi miru na obrazu, preden sva odletela. Mogoče sem se šele na letališču, kadar sva kam šla za dlje časa, počutila zares mirno. Kot da greva domov. Ko sem se usedla na pregreto školjko, pred mano je na njej sedela mlada Avstrijka (seveda sem jo najprej pokrila s papirjem, školjko, ne Avstrijko), med vrati sva se nasmehnili ena drugi kot da si predajava ključ česa pomembnega, kot da sva zaveznici, da si deliva skrivnost, ki jo edini poznava, sem bila za trenutek bebasto srečna, vedoč, da me čaka nadstropje višje, s polnim naročjem dobrot za na pot. S toplo kožo, sproščenostjo pod njo. Takrat je bil vsaj za nekaj časa moje zavetje, kjer ni bilo nobenih skrbi, to pa mi je z ramen odvalilo kakšno tono nepotrebne krame. Ko se tako razbremeniš, si srečen. Čisto preprosto. 

Mogoče ta hecen klobuk še vedno nosim zato, da bi mi prinesel malo tistega občutka, da je vse v redu, če ni, pa še bo. In ta je vsaj poleti povezan s sredozemsko modrino.

Robovi

Ko se umakneš v svoj skrajni rob,
se ti jasno izrišejo
mikropremiki,
ki te zadržujejo,
da ne greš čezse.
Sploh, kadar si
greš strumno nasproti,
si ledeno zreš v mozeg,
češ, no dajmo,
pokaži, kaj znaš ...
Potem se spomniš,
da si v pižami,
še neodkrit in
bi se raje s prsti od kreme
sprehodil čez posmehljivost
situacije, ki robov
sploh nima. 


P.S. Tole sicer ne spada sem, me je pa presunilo, ko sem ravnokar prebrala, ker mogoče pojasnjuje vsa vprašanja, ki si jih zastavljamo, kadar kdo koga prevara. "Počutila sem se, kot da sem ubila svoje življenje, mrtev pa ni bil nihče. Nasprotno, vsi smo bili dvakrat bolj živi."
*: ko ti kdo nameni le bežen, nem pogled, ki je tako poln stvari, je kot da bi te s špago privezal okrog zapestij in gležnjev za nekaj let; med ugibanji pomena se ne moreš niti premaknit.

Dan je ptičji mladič

 V mrkem, vse bolj hladnem dnevu, se grejem s prikupno knjižico H. C. Artmanna Sonce je bilo zeleno jajce, ki prevzame čisto takoj, ko se vanjo zagledaš. Podnaslov O stvarjenju sveta in njegovih stvari prvi vtis le utrdi. Na prvi strani piše o koži nestvora, ki je z meseno stranjo obrnjena navzven, s kožuhasto pa navznoter, ga nikoli ne zebe, tace ima tjulnjevske, cmokljavo taca, prihaja iz morskega zaliva in pravi, da je dan ptičji mladič. Sicer pa so, piše, v prvih dneh sveta obstajale le ženske (pred razložljivimi bitji so živela tudi nerazložljiva, ljudje so v bistvu le zanikrna brkljarija Velikega Duha), ki jih je zaplodil veter, spomladi so rodile hčere, nobenih sinov, moških ni bilo. Nič niso vedele o kakšnem drugem spolu, niso ga pogrešale, ker so se dosti zabavale v rokah sapic in med nogami viharjev. Obračale so se neodvisno od vetra .... Hmm, kako lepo je takrat bilo. Ko so jedle med iz satja, čebele so jih pikale, a ni bolelo.

Kaj bi ljudje brez fantazije? Si sploh ne predstavljam. Da bi bilo vse, na kar pomislimo, čista surova realnost. Da bi bili za odmike, izlete stran, pod, mimo itd., kaznovani z odvzemom vida, ali pa jezika, prstov ...

Ker je dan ptičji mladič, je sprva okoren, treba ga je nahraniti, mu pokazati, kako razpreti krila. Ko mu uspe in dobi zagon, zunaj morda že sije zeleno jajce, iz katerega se izvalijo ženske z občutkom za veter. Tudi če vmes pade sneg, se nam naposled na okensko polico privali zeleno jajce in presvetli vse naše dni.

*Vem,, da sem o zelo podobnih rečeh že sama kdaj pisala, spet naključje. Knjigo sem si izposodila danes.

Pomarančna jutra

Kadar stisnem sok rdeče pomaranče, pomislim na kri čebele, ki me je enkrat na morju pičila pod obleko. Zbodlo je kot da bi me špiknila šivanka, nakar sem se popraskala in med prsti zatipala mrtvo čebelo, na obleki in blazinicah je ostal krvav madež. Čebelji piki naj bi bili celo zdravilni.
V soku stisnjenih pomaranč je kri dežele, kjer je zorela, tudi kapljice sonca, ki jo greje. Dišijo po poletju in zbujajo željo po slikanju s temperami. Pa tudi po igranju s kanglico in lopatko v mivki. Na to se spomnim, kadar kje prvič prespim. Tistih nekaj reči, ki jih vzamem s sabo, je kot kanglica z lopatko. Podoben občutek igrivosti in pričakovanja nesem s seboj. Veter, ki me pospremi v laseh, pa spomni na vijugast pogled, ko že ne vem kolikokrat rečem: "Kaj? Ne razumem." Iz tega je nastala tudi pesem, a je zdajle ne najdem.

V deželi princev

Ezekiel je iz Selassiejeve zastave
na obali Cape Coasta naredil posteljo.
Miže sva se pogovarjala
o ostankih gradu na hribu,
ki nama je, naveličan bremena
suženjske preteklosti,
hotel zlezti na ramena.
Večerna plima mi je s stopal
odnesla japonko.
Njegov oče je rekel,
da bom,
če se z njim poročim,
princesa.
Svojemu princu sem v slovo
pustila rumena sončna očala,
on pa meni slab priokus
afriške posesivnosti. 

Ilustracija

 

A. Bavari

Koliko reči, o katerih razmišljamo, jih imamo polno glavo, za nas včasih ostane večna ilustracija.
To ni vprašanje, temveč dejstvo, ki zveni še kar lepo, v resnici pa je bedno, da te reči nikoli niso dobile kolesja, po katerem bi se odvile, zavile v kako stranpot, karkoli je bolje od tega, da se z njimi nič ne zgodi.
Nobena slika, ki jo načnemo, pa potem dopolnjujemo v nedogled, ji dorišemo še ta in oni detajl, ne živi brez kolesja. Kolo ji lahko da le nekdo drug. Nekdo, ki sliko pogleda, se ji nasmehne, se ob njej skremži, jo strga, obesi v svojo sobo.
Interakcija je pomembna. Je tisto, kar reč premakne.
Kaj pa ne nazadnje želi biti samo reč?
Iz reči se lahko marsikaj zgodi.
Arhitekt iz skice sezida hišo, blok, cerkev. Oblikovalec obleko, vazo, opremi prostor. Pesnik iz skicirane misli napiše pesem, pisatelj roman. Glasbenik pesem. Kuharica ustvari jed. Čevljar čevelj. Vrtnar vzgoji zelenjavo.
Najbolj bedno je, ko si za nekoga le ilustracija. Da ne daš - dobiš priložnosti, da bi še zanj zaživel.

Ilustracije s časom seveda tudi zbledijo. Njihova lahko da prav neverjetna dovršenost izgubi naboj. Postanejo prazne. Nekako tako je z njimi, kot s tole pesmijo; napisal jo je g. Amihaj.

"Pozabiti nekoga

Pozabiti nekoga je kot
pozabiti ugasniti luč na dvorišču,
tako da ostane prižgana še ves naslednji dan.

A potem je luč tista,
ki spominja."

Jutranji lov

Zjutraj sem na dnu kavne šalčke
videla plašnega zajca
iz zrnatega voska,
ki se ti v ustih stopi.
Najprej mu moraš odgriznit
glavo ali rep,
potem ne grize.
Če si vegetarijanec,
se ti lahko obrne.
Pomaga,
da se v sanjah
zdresiraš v ježa,
pogumno zasadiš bodice,
nato počasi,
natančno razporediš ulov.
Zajce tistim,
ki imajo dobro kri,
zvezde ponočnjakom,
blede vice kuharicam,
školjke pa tistim,
ki svoja srca najraje kopajo
v zgodnjepoletnem morju.

Jeruzalemski odsevi

Nisem še bila v Jeruzalemu, pa bi rada šla, doživet kaj od tistega, o čemer piše pesnik. Da bi začutila notranjo srečo, ki je kot da se ti zrahljajo vezalke, in se skloniš. In napisati na razglednico: "Sladko tečejo dnevi iz puščave proti morju". Na stojnicah bi poiskala grozdje, katerega sok je gost in težek, vrsta sladke sperme. Če obstaja, ga dobiš samo tam, kjer, se mi zdi, nihče ne tleska s prsti kot da misli resno; sama tega še vedno ne znam. Že dolgo nazaj se mi je nekdo smejal, ko sem tlesknila ob poslušanju neke glasbe. Bojda tleskam nebogljeno, mladičje.

Kadar intenzivno berem, se mi razpre notranji svet, za katerega sicer komaj vem, da živi. Okviri notranje pokrajine popokajo, v njem me najbolj fascinira dejstvo, da je brez meja; vse dopušča. Poezija mu da krila, dobre zgodbe, andrićevsko žlahtne npr., pa vanj vnašajo neko posebno varnost - širino, podobno tisti, ki si jo večina žensk, ki ne pada več na najstniške ideale, želi ob sebi, da bi si lažje zaupala, našla pravi ključ in z njim odprla vrata, ki se jim sicer izmikajo. No, bolje jo je imeti v sebi, ne ob. Varnost v obliki m.sp. in besede so hecna primerjava; slednja je trajnejša, bolj zanesljiva. Več da in ničesar ne jemlje, nobenih zahtev nima.

Pesnik pravi, da živeti pomeni graditi ladjo in pristanišče, istočasno. In končati pristanišče dolgo potem, ko ladja že potone. In da meglen spomin takšno življenje razredči, ampak mogoče je najbolje, da se spomniš samo tistega, česar niso zajeli temni oblaki.

P.S. Za dobro ljubezen je po njegovem pametno izbrati žensko z zlatim vencem okrog temnih zenic. Sem prav preverila, če ga imam.

Mesečeva skladba

V topli sapi
si tisto moteče in vedno znova
okrevajoče
podata roki.
Kar boli, se
razgradi,
lik drevesa z vejami,
ki ga nosiš zadaj v temenu,
vzcveti.
V dlani,
ki si jo skrbno
položiš čez usta,
vonjaš plave globine,
ko ti dah po nepravilnih črtah zaigra
mesečev adagio.

Potomci sonca

Svež zrak mi na vrhu hriba češe lase
in buhteče misli.
Sončni žarek zbode v oči,
zamižim in sedé stisnem trebuh,
da s popkom potrkam po maternici.
Zbudim vsa že zdavnaj donošena bitja,
spočeta s soncem.
Imajo velika srca, lepe prste
in poželjiva usta.
Čakajo na čoln,
ki jih bo nekoč odpeljal
na kopno.
V skale ob obali bodo
vklesala svoje dlani
in po mikrofonu
razdajala toplino,
s katero jih že predolgo
razvajam.

Spuščanje balonov v nebo

Navdušena, da še kadar mimogrede, v naglici iščem knjige, v katere bi se dalo vsaj za kak teden zaljubit, najdem kakšno, s katero bi lahko več pomladi zjutraj hodila na širni travnik spuščat balone v nebo.

Pred sabo imam Uro milosti Jehude Amihaja, poezijo izraelskega pesnika. Ko me je med učenjem arabščine profesorica enkrat vprašala, če govorim hebrejsko, čemur sem morala odkimati, sem si zven hebrejščine predstavljala nekako tako kot zdaj občutim njegovo poezijo. Četudi je najbrž nikoli ne bom znala, občutka vznesenosti hebrejske poezije ne bom pozabila. Ta mi pravzaprav tudi zadošča.

"Od treh ali štirih v sobi
je vedno eden, ki stoji ob oknu,
s temnimi lasmi nad mislimi.
Za njim, besede.
In pred njim, glasovi, tavajoči okrog brez nahrbtnika,
srca brez provozij, prerokbe brez vode,
veliki kamni, ki so bili vrnjeni
in ostajajo zapečateni kot pisma brez
naslova in brez naslovnika." (prevedel Uroš Zupan) 

"Rastoči mesec se prilega črti tvojega lica,
tvoja dojka se prilega črti mojega lica."

Rebus

Ko se večer zgosti v noč,          
zašepetaj in bo kot da
govoriš vame.
Tvoj glas in nerazumljive besede
me bodo prepotovale po žilah,
ki kadar spim, vibrirajo
kot svilene strune. 
V vratu bom v mrežo ujela
najbolj zapleteno.
Z njo bom,
kadar mi je dolgčas,
sestavljala rebuse.

Neučinkovit petelinji biznis

Pozimi ponoči spim kot kokoška,
ki v gnezdu greje svoja jajčka.
Nikoli jih ne razbijem,
piščančkov pa tudi ne izvalim. 

 Spomnila sem se feministične revije Delta: Angel za njeno mizo izpred nekaj let, poiščem izvod. V prispevku Matere, pazite na svoje hčere, da ne postanejo strastne bralke, razpravi o znanju, ki ga branje razpira in neubogljivosti žensk, ki z branjem spoznajo vse vrste pregrešnih spletk itd. Branje, v tem je težava, spodbudi nagon po vedenju, ženske hočejo vse vedeti - vse brati, si lahko mislite?! Poleg tega je treba paziti na posteljo, v katerih dekleta spijo, ne sme biti ne premehka ne pretopla, saj takšna sugerira grešne misli in početje (bolje je, da ležijo manj časa kot predolgo). Nekdaj so v "Kerščanski izreji slovenske mladine" pisali navodila o tem, kako naj otroci p-ostanejo čisti. Nadzorovati je treba njihovo igro, včasih stopiti mednje, da se ne bi spozabili, v njej šli predaleč. Dečki naj npr. ne bi nosili pretesnih hlač, niti sedeli s prekrižanimi nogami, ne smejo gledati spojitve domačih živali, samooskrunce pa starši - pozor - lahko spoznajo po višnjevih obročkih pod očmi, medlem, plašnem pogledu, bojazljivosti, suhi roki in nogi, bledem obrazu, hrepenenju po samoti ... Dodati je treba še, da branje pregrešnih romanov zavaja prav v samozadovoljevanje!

Branje in pregrešne misli - kombinacija, ki prinaša strup v hišo. Sploh romani po "liberalnem okusu", ki so čiste izmišljarije, izvirajo iz vrtoglavega uma in okuženega srca. Matere naj le pazijo na to, kaj hčere berejo, ker sicer slejkoprej postanejo sanjarske priprave, zanemarjajo svoje poslanstvo v gospodinjstvu, materinstvu in ženstvu. Krščansko ljubezen zamenjujejo z romantično, kar krščanske zakone vodi v pogubo, saj zaradi vzbujenih strasti žene želijo vedno novih ljubezenskih dogodivščin, s tem pa ogrožajo čast moža in vse družine.

Kakšni humoristi ...