Pesmi, rit in fotosinteza

Je branje poezije čisti voajerizem? Najbrž je in očitno sem zasvojena. Moškim gre, pisanje poezije, branje verjetno ne, bolje od rok, bolj brezbalastno povezujejo svoje misli, tudi če so prazne. So Milan, Peter in še kdo, material za naslajanje, medtem ko moramo me, če sodim po sebi, pa vem, da ne bi smela, za to, da spravimo kaj iz sebe, pa še to nikogar ne zaslepi, najprej rinit v hrib. Dan na dan, kot da bi si obsedeno hotele oblikovati rit, pa ni v tem finta. Kje pa, je zrak, prevetritev, mir, barve gozda, ki jih pogoltneš in se ti nekje v trtici začne vršiti fotosinteza. Ampak maloprej, ko sem šla s knjigo v eni roki in s kavo v drugi gor po stopnicah, sem se mimogrede ujela v ogledalo v predsobi, od strani, in opazila, da je rit zares videti bolj okrogla kot ponavadi. Pesmi, rit in fotosinteza, pa še malo proze za poplaknit.

Brez repa

Polna usta zakajev nič ne rešijo,
če v njihovi bližini ni
kompaktnega, kot stopalo razvejanega
zato.
Zakaji brez pripadajočih odvisnikov
kot kvazisvobodnjaki mešajo meglo,
ti pa, kot zunanji opazovalec,
na notranje dele platnic
nekdaj poučnih knjig
zatikaš njihovo brezrepost,
medtem ko v ustih z jezikom
na nebu iščeš vitice,
po katerih bo zraslo
nekaj zelenega.

Swallow, Love, J. Miro

Medalja okupiranim

Gledam zastavo, ki plapola
z balkona zavednih Slovencev.
Smešno podobna je migetavemu občutku 
ob streznitvi
po obdobju majhnih zablod.
Jutru, ko si pogledaš iz oči v oči
z lastnimi okupacijami
in ti je jasno, da so
le plapolanje v oblačnem dnevu;
tako kot upor množic,
ki ponavadi še z žrtvami
ne osvobodi nikogar.
Nobene proslave ne bo,
ne zasebne ne državne.
Kokoška,
ki je na zastavi sicer ni,
bo še danes končala na krožniku
mnogih Slovencev –
svojo državo je fino imeti za kosilo.
Za vrat ji obešam medaljo
za naivnost.

Pejva.

Bi rekla nekomu, ki bi prišel mimo, naj mi da roko, da se spokava tamle čez, gor po hribu, na drugo stran. Kjer je zvečer zmeraj toplo in mehko, malo piha in se lahko greš igrice, ne da bi te kdo spodil ali nadiral samo zato, ker drugega ne zna. Brez telefonov in druge navlake bi šla, nazaj se ne bi ozirala; od vsega tega samo glava boli. Te kdo zašije tam, kjer sploh ne uhajaš. S staro, grdo šivanko. Čimprej je treba prit na toplo in mehko ...

Presenečenje

V grm magnolije sem zapletla
zromantizirane presluhe.
Preden grem spat,
bom čezenj zlila lavor
ženskih sokov,
jutri pa - polna presenečenja
pogledala, če poganja
kaj za pojest.

Soglasje

Nocoj ošabna luna ni
spogledljiva.
Umika se objektivu.
Kot prima balerina
nam razkazuje ramena zemlje. 
Sama bo izbrala,
kdo se bo v njej okopal,
ji popihal na dušo.
Z njo se ne bo več spotikal
v temi,
ona pa ne padala
v nezavest - kot takrat, 
kadar ji zlobne mrcine
lajajo v uho.

Lutke

Vrata se ti odprejo v trenutku.
Pride pismo in z njim obet,
nobenih eksplozij.
Včasih mimogrede
na pravem naslovu pustiš
dober vtis,
ki se obrestuje.
Zapiha prijazen veter
in te požgečka pod
jopico.
Na prepihu streseš z dlanmi,
si skuhaš dišečo kavo
in pomisliš na stekleno
kupolo, kjer sonce
ožarja silhuete lutk.

Zasledovalci

Zgodnjevečerna vroča kopel, iz banje pogled na cvetoče češnje in mlada mežikajoča luna na nebu, ki uspava. Vonj karitejevega masla namiljene misli nosi v temno noč, ko nam zvezde ukradejo sleherno moč in tudi najmanj trudni zberejo sugestije, jih spravijo v kovček in zaspijo. Zasanjani kakor da smo z drugega sveta leže zasledujemo tanke snovi.

Popek

Da v sebi ohraniš prelivanje občutij,
se moraš zviti,
oponašati kačo.
Da se nanovo rojevaš
in smejiš, ko te
bodejo neizrisani robovi.

Rada bi ujela ritem.

Chagallova mandala

razpeti krila

prebudim se sredi polja,

koruza še ni razpela svojih krilc,

moja plapolajo;

stopim na široko,

med stopali pol metra zemlje,

ki brsti od rasti,

plevel poganja ciklamne cvetove,

visok dimnik tovarne

je ladijski žerjav,

ki močno doni.

pretegnem si ude,

da se pogovoriva o ribah,

ki so z morja zašle na kopno,

a ni problema.

poveva jim,

da so zidovi že zdavnaj

porušeni.
da lahko tudi tu
plavajo in naučijo krte
kakšno pirueto.

Transcendenca

V prozornem mehurčku,
kjer je vedno zelo toplo,
kastanjetasto, vlada
transcendentalno vzdušje.
Še morje si narišem vanj,
pa mi ne bo več treba ven.
Če mi zaigraš na uho,
me vseeno prime,
da bi meje svoje irealnosti
zvezala s tvojimi.
Šele potem se spomnim,
da o tem sploh ne bom
več mislila. 

Sveže

slika in recept


Jedi z beluši se razveslim skoraj tako kot barčic na morju. V kombinaciji s papajo že lahko govorim o hrani za bogove, a se papajo pri nas prav stežka dobi. Zrak že diši po morju, vetrič boža stopala, končno se lažje diha. Najbrž imam vse to rada tudi zato, ker sem rojena poleti.

Počutim se kot uhan iz perja, ki plapola z drevesne veje, čeprav imam že ves teden močan pms (in hm, še vedno se med ali pa pred menstrualnimi dnevi nezavedno oblečem v rdečo; prav zanimivo, na to nisem sama nikoli pomislila, dokler me niso opomnili).

Afrodite z vrta

Tulipani z ženskimi boki
po vrtovih trosijo mehkobo.

Iz zemlje se dvigajo, plešoče
gospodične, kot ravnokar vzhajani
planeti spočenjajo ljubeznivosti.

Dokler ti ne zadiši

Vsak človek ima svoj jezik. Govorimo jih lahko več, imamo pa le enega, ki je v osnovi naš in se izraža v vseh. J. Derrida je sicer nekoč izjavil, da govori le en jezik in še ta da ni njegov. Mene jezik ljudi vedno zanima. Tisti v ustih in v mislih, ki prihajajo na dan, zraven se nehote vmeša še glas. Troje tvori pomembno imetje človeka. Prav hecno je, da dandanes lahko kadarkoli govoriš z nekom z drugega konca sveta, če govoriš njegov jezik, se pravi ga poznaš, jezik, v bistvu pa gre kljub temu za dvoje popolnoma tujih si dikcij, ki se razumeta kot grablje za na vrt in seme korenja, ki je še globoko v zemlji. Ne gre torej za poznavanje jezika oz. za znanje, temveč za posluh jezika tistega, ki govori. Pri tem se največkrat zdi, da smo popolni analfabeti.
Zdi se tudi, da je treba pregrabiti ogromno površin, prepluti širna morja, da se približaš semenom jezika, ki ga govoriš tudi sam.


Ilya Zomb

P.S. V eni od Jesihovih pesmi sem ravnokar prebrala tole: "Modrost je lahko samo jezik eksotike, ki o sebi ne ve še prav nič."

Lepi brez denarja

J. Ashbery, Summer Dream, collage

Kaj vse najdeš, ko se lotiš generalnega pospravljanja omar z najrazličnejšo kramo. Poleg knjig, po policah ležijo prazni dvd-ji in cd-ji, na katere sem že zdavnaj pozabila, pa razne škatlice - ne prazne, zapiski, prevodi, pisma ... Med drugim tudi prav zanimiv The Paris review, literarna revija, ki izhaja štirikrat letno in zajema širok diapazon pisarij. Mimogrede sem jo enkrat dobila v roke in jo še vedno imam. V njej sem našla prav fino spomladansko pesem mladega Zacharya Cotlerja, jo bom nahitro prevedla:

Lep brez prebite pare

Nenadoma utrujen med Franozinjami
v sobanah

Rimskega imperija v muzeju,
naveličan kroženja

po klopcah. Bronaste
glave, čelade, bizantinska

žlica, šesto stoletje, vgravirano,
posvečeno Virgilu: Čedna

mladina, ne verjemite preveč
v lepoto; brez denarja 

ne morete biti lepi ... ženske padajo,
si vihajo krila, na moji klopci

in so na lepem meso in vonj,
a z mano ne govorijo. 

Intima

M. Leunig

Razbohoti se med dvema,
ki se navadita skupaj sproščeno jesti.
Deliti si hrano je intimno početje, 
ko nekomu pustiš,
da se ti z grižljajem vred splazi
v notranjost,
ti prebrska rove, votline, 
pretipa spojine
in v predalih iz mesa pusti sporočilca,
ki jih ne boš mogel nikoli videti,
nogoče boš katerega začutil.
En z drugim se naučita
biti iskrena,
potem pa se nekega deževnega
večera s to isto kačo
utesnjujeta, da komaj še dihata. 
Ko samega sebe razumeš v verzih, 
se ti med prsti spleta
harmonično zaupanje. 

Možganologija

Tole je bolj note to myself (opomba pod črto), pa vendar. Malo zoprno je, če se pri 33. zaveš, da si zgrešil študij. Čedalje bolj se mi zdi, da bi se morala ukvarjati z raziskovanjem možganov. Kaj vse se v njih skriva, to je čista džungla oz. bolje, nam zazdaj le malenkostno doumljiv kozmos. Kot medicinka, v laboratoriju. Področje je slabo raziskano, popolnoma fascinantno, daljnovidni znanstvneniki pa neprecenljivi. Mislim, da je takšno delo res poslanstvo, zaradi katerega ima vsak tvoj dan poseben smisel. Da je takšno življenje zelo na- (in po-)mensko. Ko lahko odkriješ kaj zares prelomnega, s čimer lahko pripomoreš k izboljšanju kvalitete bivanja številnih itd. To področje me močno fascinira. Škoda, da sem do tega prišla prepozno. Brrr ... (* Kot ponavadi pozno pridem tudi do drugih reči; kar pa je še vedno bolje kot nikoli.)

Videc je vedec

Včasih bi tako pasalo,
da bi kdo znal v očeh
prebrati vse tisto
mavrično prelivanje -
vedeti, česa vse se dotika,
ne le prešteti dreves,
ki mi poganjajo iz hipofize.

V sredo sredi travnika

Greš na travnik po regrat, nabereš pa predvsem mraz, ki ti gre pod obleke in te ohladi vse do kosti. Namesto trobentic je povsod blato. Mimogrede naletiš še na avto, ki ne more speljat s prevodnatih tal. Od daleč je bilo videti kot da v njem kdo seksa, a je v njem živahno poskakovala le ženska, ki nekomu po telefonu ni mogla dopovedati, da ni sama kriva, da je obtičala sredi travnika. Za njo peš prihrumi tečen sivolasec z rumenimi gumijastimi škornji, jo z južnjaškim naglasom nadere, porine avto in kriči nanjo, da mora bolj stopit po gasu.

Danes gotovo nihče ne pleše.

Do živega

Ljudje običajno so, kakor pišejo. Tudi zato rada berem, ker nam vsak avtor s svojim delom ponudi lastni umski uvid, nas povabi v svoj svet, realen ali domišljijski. Redkokdaj in kje imamo možnost, da o človeku izvemo toliko kot o njem lahko razberemo prek načina razmišljanja. Tudi če ne piše o sebi, se hote ali nehote razpleta skozi zgodbo. Človeka pravzaprav najbolj spoznaš, če ga bereš; najgloblje. Govori sicer lahko drugače, v pogovoru ponavadi razkrivamo svoje druge barve, tiste, ki nam spontano švisnejo skozi misli, pri pisanju pa imamo pred sabo možnost prilagoditve oziroma bolje, ureditve misli. Sama že od nekdaj raje pišem kot govorim, čeprav je to odvisno od dosti dejavnikov. S kom so debate lahko izredno zanimive, mikavne, osvežujoče. Že s prisotnostjo lahko iz tebe izvabi ravni, po katerih se sam nisi vajen prepoznavati. Tisti, ki ti je nasproti, pravzaprav sopogojuje tempo in intenziteto pogovora. So ljudje, ob katerih najraje kar obmolkneš, zadržiš zase, kar ti roji po glavi, se ti ne zdijo vredni napora. In so tisti, ob katerih se ti v glavi in telesu zbudijo vse zverinice, ki hočejo ven. Hočejo družbo.

Na to sem pomislila ob pesmi Bukowskega, ki jo je napisal o branju intervjuja najbolje prodajanega romanopisca v njihovem časopisu. Pravi, da govori enako kot piše, podoben je nedotakljivemu svetemu duhu. Pravi, da je intervju kot mleko, ki ga poliješ po prtu, in ga pomirja kot madež na zbledeli kravati. Časopis mu pade z rok zaradi majhne muhe, ki mu zabrenči okoli ušes. Gleda njeno nepravilno kroženje v spalnici in se razveseli nečesa, kar je živo.

Smisel za razbiranje malenkosti v slogu, namenu nekoga itd., se nam izoblikuje postopoma, ne nujno sorazmerno s količino kvalitetnega čtiva oz. čtiva, ki ustreza našim bralnim brbončicam. Osuplja me, koliko ljudem se, vsaj zdi se tako, sploh ne razvijejo. Ne pravim, da kdo razbira bolje od drugega, vsak to seveda počne po svoje, vendar pri mnogih, ko jih bereš ali poslušaš, gledaš, kakorkoli že, ni indicov, da jim karkoli sploh pride do živega. To lahko začutiš v trenutku, ko o nečem govorijo, berejo. V njihovem površinskem mnenju o tem ali onem, ki je zanimivo kot prevleka za strgan kavč. Na srečo je izbira čtiva dovolj pestra, da jo lahko prikrojimo svojim apetitom.