Kofi

V teh hladnih dneh namesto čaja za spremembo paše kava. Vonj po praženih kavnih zrnih, ki greje misli, jezik, požiralnik. Snežinke se zapletejo v vonjave kot neukročeni lasje, ko nočejo biti speti. Zaplešejo svoj ples, popeljejo na kak pretekli džiro, breciljen in izmuzljiv še bolj kot sem kdajkoli sploh razumela. Ne maram mraza. Zimo pogojno, po dolgi, lepi jeseni zapaše nekaj hlada, beline, ki po svoje pomirja, katedrali celotno bit, to je pa tudi vse. Zdaj že mislim na poletje, na valove, vročo kožo na pregretih rjuhah ...

Lucijan v sneg rad skriva gumijaste živalice. Zakopljemo jih, potem spet najdemo in je blazno fino. Njegova topla dlan, ko je najbolj mraz, ogreje prezeble kosti. Ko zamižim in prisluhnem enakomernemu teku pralnega stroja v ozadju, se mi zazdi, da se bliža nov film. Čisto nov.