O k n a

Dneve bi shranila v steklu oken. V kvadrat, pravokotnik. Pridih dneva, tisto, kar na večer ali na noč, preden zaspimo, izstopi v ospredje, če ga zavrtimo nazaj. Od trenutka, ko zazvoni budilka, pa vse dokler ne zatisnemo oči in zaspimo. Videti bi bilo kot sledi ledenih rož verjetno. Ko bi se površina otoplila, bi se zbrisalo. Kot tudi se, dnevi v našem spominu. Ko se ledena občutja ogrejejo, nanje pozabimo. Ponavadi. Kadar nas preganja kaj močnega, se vrača. Večno vračanje. Igrivost. Vse to, kar bi lahko bilo ...