sreda, november 18, 2015

Šelestenje




Od nekdaj ob poslušanju šelestečega listja z dreves od ugodja skoraj zamižim.
Rada imam migotanje kot las tankega rastlinja v vetru, ki mimoidičim šepeče sporočilca o ljubih rečeh.
Ko ustnice naslonim na téme Lucijanove glave, kadar mi sedi v naročju,
me navda prav takšno občutenje. Poplesujoča čustva zašepetajo najlepše misli, polne topline in so nerazložljiva, a več kot stvarna. Deček v naročju mirno diha, diši in me drži za prst.