Čutimisleča bitja

Ne imeti možnosti brati dobrih knjig, bi bilo podobno hromeče kot ne smeti objeti nekoga, ki ga imaš rad. Brez obojega ne bi začutili svojega obraza, ko žari od zadovoljstva, ko se vanj naseli svojstven mir. Tisti mir, ki vsaj po mojem človeka zares naredi; brez tava po svetu kot ranjena žival in se bori s samim seboj.

Vesela sem, da sem v roke vzela Knjigo objemov Eduarda Galeana. Čudovito topla je, sestavljena iz zamislic, ki ti osmislijo bit. Skozte stečejo kot bister potok, ti operejo utrujena stopala, zmočijo zapestja, da se z njimi osvežiš, ko ti v glavi zakuha. Dragocene so te majhne reči. Ja, resda ponavadi nanje pozabim, vem pa, da so in kje jih najdem, kadar nehote pride do navkrižja z notranjim mirom. Vem, kam ponj, da si ga kot papirnatega zmaja privežem okrog zapestja namesto ure in ga vzamem s seboj, kamorkoli me vodi pot.

Galeano pravi, da ljudje pišemo zato, da sestavljamo svoje delce. Izobrazba nas, pravi, razčetverja, ločuje našo dušo od telesa, razum od srca. Ribiči s kolumbijske obale so tako biti doktorji etike in morale, izumili so namreč besedo sentipensante, čutimisleč, za jezik, ki govori resnico. Kdor ne čuti, kar misli, ne ve. Veliko nevednežev je med nami. In zlagancev.