sobota, februar 20, 2016

V loku

Skozi okno opazujem ptice. Vrane, ki odletijo z dreves, visoko nad šolskim poslopjem razpno peruti in gredo v nove napetosti, morda miroljubja.

Svoje po-čutje bi najlažje orisala z razponom ptičjih peruti. Valujoč lok. Od b-z, vse bi lahko obesila nanje. Ostri robovi, recimo jim a in ž, se v lok ne ujamejo. Ne čutim jih več, skoraj nikoli. Z materinstvom so se omilili. Morda sem jih pregnala v namišljen steklen kozarec, za kdaj kasneje. V raztresenosti, ki se včasih prime loka, sem pozabila zapreti pokrov, zato so odfrleli kdo ve kam. Notri sem posadila bonsai, ki ga redno zalivam. Zdaj, ko se bliža pomlad, bo kmalu zacvetel. Poln velikih rdečih cvetov bo.