sobota, januar 16, 2016

Vaje

... v objemu, npr. Tako je naslov filmu, ki je zdaj po tv-ju, zadnjič sem Nacetovemu fotru hotela nekaj povedat o njem, naslova se nisem spomnila, navdušen plesalec je, film pa sicer nič posebnega, videla sem ga že, dvakratnega ogleda si ne zasluži.
Vaje, koliko jih je, v življenju. V objemu, v pogovoru, besednem zapeljevanju recimo. Ko samo poslušaš, rečeš besedo, dve in šteješ globoke vdihe sogovornika, ki te bere med vrsticami. Pod tuš sem šla, s skoraj vročo vodo sem se tuširala in se mimogrede zagledala v pikasto zaveso okrog banje, ki sem jo kupila lani, preden sva se vselila sem. Sogovornik me je peljal, ker je šel ravno tja v tisto smer, hčeri nekaj vgravirat v nakit, darilo, ki sta ji ga podarila z ženo. In vse tiste besede, ki so bile izrečene, tudi zamolčane, poznala sva jih oba, čeprav so sproti izzvenevale. V mojem trebuhu je že bilo življenje, ki ga živim in me izpolnjuje. Vaje se dogajajo ne oziraje se na tu in zdaj. Ko jih še slutiš ne, se nekje začenjajo, drugje že usihajo. Ostanejo tišina, brez obžalovanj ali posebnega zadovoljstva. Podobne so lastnemu odsevu v oknu zvečer, v temi, ko s sosednje sobe slišiš tango in zaplešeš sam s seboj. V temi zapeljivo vzvaloviš ramena in boke, zamižiš in si skoraj neslišno nekaj zamrmraš.


0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home