Ranljivosti

Vetrovno je. Vrhovi smrek nekaj dolžin rok pred mojim oknom se zibajo kot malo starejše obiskovalke nostalgičnih koncertov, plešejo v objemu, ko mali spi in imam čas za čaj in nutello z žličke; stare pregrehe.

Rahlo pogrešam zanimiva sporočilca, ki sem jih včasih tudi prek bloga sempatja prejela od koga; da uživa ob mojih pisarijah, se z njimi poistoveti, enkrat mi je nekdo napisal, da si čisto predstavlja, kako spim na boku in se zbudim zmršena, še dišeča po sanjah. Ja, lepe so take drobnosti. Danes sem prejela podobno simpatično sporočilce prek fejsbuka, od prijateljice Nacetove sestre, ki živi nekje v UK, se mi zdi, igra flavto in bo maja koncertirala tudi pri nas. Prijazno vabilo, čeprav se še ne poznava. In poslala je pomlad, pravi, ki tam tudi že veselo kuka, pa še z morja jo voha. Tudi morje tu pogrešam, čeprav sem se lepo navadila novega okolja.

Počasi bom začela pripravljati lososa, že dolgo ga nisem. Mali ima rad ribe, me veseli. Ribe, te morske dekline, ki se vrtijo v vodi. Lepo jim je, dokler ne končajo na naših krožnikih. No ja, vsak ima svojo usodo. Nekateri konci so bridkejši od drugih. Bruseljski včeraj, npr. Ranljivosti ...