Pšššt ...

Samo p.s., ki v bistvu ne paše nikamor, ali pa povsod. V neizkušeni dobi, mladostništvu npr., po vsem, kar nas navdušuje, neustavljivo hlastamo. Brbotamo od strasti, rečemo vse in predvsem tisto, kar bi bilo bolje, da bi ostalo neizrečeno. Kasneje, z nekaj kilometrine, zrelejši, če temu lahko tako rečem, hlastamo bolj z očmi. Zaletavosti ni več, v pogledu je kozmos mišljenja. Strasti. Če smo dobri opazovalci in bralci ljudi, če v tem uživamo, skorajda ni treba več ničesar reči. Hecno, ampak resnično.