ponedeljek, julij 21, 2014

Butare, pregibi, morje

Zjutraj, ko sem se s poležano obleko še od prejšnjega dne odpravila dol po od sonca požganem travniku proti potki, ki ob morju pelje do kopalnice v kampu, sem opazila hecne rastline, še najbolj podobne butarcam, ki jih deklice na cvetno nedeljo nesejo k maši. Mogoče imajo ime, ki sem ga že slišala, ampak se ga ne spomnim. Tiho zadovoljstvo me je za roko peljalo po hribčku dol, na nič posebnega nisem mislila, ko sem gledala morje še brez kopalcev, zrcalno mirno. Spokoj je rahlo zmotila podoba odlepljenega umetnega cveta na špangi za lase s prejšnjega večera, še preden sem si jo prvič zapela, ki mi je na hitro šinila skozi nagubano tkivo. Zmotila zato, ker povedno odraža odnos z osebo, ki mi jo je podarila.

Prej prosojne, skoraj votle misli na poti do kopalnice, ki jih razumem kot blagor, ki se v glavo prikrade redko, je prekrila še misel na sprehod skozi pokopališče, če grem od Naceta domov, na avtobusno postajo. Pokopališče sploh ni morbidno, tudi če dežuje, ne, ampak prav pomirjevalno. Kot da bi tam pokopani v zrak nad seboj puhali toplo sprijaznjenost s svojimi usodami. Včasih mimogrede z nagrobnikov preberem kakšno ime. Npr Karlinino. Bila je gospa z imenom Karlina. Lepo. Nobene ne poznam. Njeni podstati je gotovo prav fino, ko skozi kuloarje pretesnega podzemlja navihano pošilja sporočilca gor k nam, ki se imamo za žive, prisotne in vse to. Zvito se nasmiha sama sebi, saj se nam v notranje svetove prikrade še ob morju. Ob vodi, ki jo potrebujemo zato, da nas odnaša. Da smo kaplje pretakanja, lastna pregibala ...


nedelja, julij 13, 2014

In mimogrede odkriješ svojega "džina"

Do zdaj nič kaj dosti nisem vedela o džainizmu. V ležernem dnevu, ko se ljudem bolj spi kot karkoli počne, berem o tej indijski religiozni veji, morda tudi zato, ker se religiji kot taki v času nogometne norije stežka izogneš. Privrženci brcačev žoge fanatično verujejo vsak v svoje moštvo, v njihovo poslanstvo osvojiti svet; kot da so zares pomembni in kaj tvornega doprinašajo ... Zdi se, da verjamejo v zmagovalno karmo svojih idolov, prevzetost nad energijo, ki jo navijači medsebojno delijo, seveda poraja še več karme, ki uteleša že kaj. Morda celo kaj podobnega kipcu s fotke, ki je malo riba malo reproduktivno bitje, samsarično ujeto na steni, mimo katere se vsak dan sprehajajo različni ljudje. V njem najbrž vsak vidi kaj drugega; mene je spreletelo, da pribit na svoj žebljiček čaka odrešitelja, ki bi ga z dotikom na pravi, sicer porecelanast rdeč delček telesa, levi ali desni, prebudil od mrtvih in mu s tem omogočil vstop med živeče tu in zdaj. Kot odrešena duša, tako džainisti, bi bil božansko bitje, čaščeno kot so čaščeni nogometaši. Ne vem, kako je z njihovimi "dušami", džainisti verjamejo, da so ravno te tista čuteča sila v vesolju z lastno zavestjo, ki jim pritiče energija in blaženost. Kot svojstvene "monade", ki se utelešajo v najrazličnejših oblikah; tako kot "svetloba svetilke zapolni različno velike prostore, tako duša zapolni različno velika telesa," piše. In da so večne, jasno. Všeč mi je, da so džainisti nenasilni, resnicoljubni, njihova sketskost malo manj; določeni užitki so pač premočni in preveč dajo, da bi se jim odpovedala.

Kakorkoli, morda je tale ribica z navznoter obrnjenim pogledom moj džin, duhovna ekscelenca, v katero bom vsaj včasih, ko se sprehodim mimo nje, vdahnila nekaj svoje vere. V lepa občutja, če me bodo prevevala, v upanje na utelesitev nabreklih želja, ki me pogosto obsedajo, ali pa tudi ne ... 

torek, julij 08, 2014

Marmeladne

Kadar se prenasitim utrujajočih medčloveških odnosov, grem kuhat marmelado. Marelično, breskovo, malinovo, kosmuljino, danes prvič bananino.

Nekaj sproščujočega je v mešanju sadja, sokov sadov, ki so zrasli s pomočjo skrbnih rok. Rada imam skrbne ljudi. Ljudi, ki niso malomarni in jim je mar za drobne reči, ki potihem osrečujejo. Brez pompa. In harmoničen vonj domačnosti, ki napolni kuhinjo ob kuhanju marmelade.

Z lic si odmaknem neukrotljiv pramen las, ki me žgečka med mešanjem in gledam tanko zaveso, ki rahlo plapola v vetru. Sonce se prebija skozi oblake, betonske dvoriščne ploščice še vedno malo dišijo po dežju. Še šopek cvetlic bom nabrala z vrta in se prepustila šuštenju drevesnih vej ...