Sladke sanje

Že drugo noč zapored sanjala o Nezdrobljivem Možu; noče zamrzniti v moji hladilni skrinji, noče. Nikomur več ga ne smem omenjati, pravijo, da ni dobro zame, sami pa so siti te moje »fiksacije, s katero si masohistično jemljem pravico boemskega trpljenja«. Kolega pravi, da ga jezi, ker sem nesrečna (kot da sreča raste na vejah vsakega drevesa), da mu zavida mojo naklonjenost in vsakič ga njegovo ime, vsaj po mojem, neumestno iztiri. Ko v šali dodam, da je tudi Cvetka Tóth zadnjič rekla, da je absolutna ljubezen neodnošajska, se zgraža še bolj. Zame je NM zgolj še sanjska prikazen, ki me v realnem ne ovira, redko, zelo redko mi kot smrkljast zaspanček v očeh zastira razgled.

Predsinoči mi je šepetal naj se naredim majhno, naj se zvijem v klobčič, da me bo lahko vso objel. Vibrirala sem kot prenapeta struna, oba sva se ustrašila, ko me je odvito pristavil na zid in z dlanmi obrobljal moje telo. Po kačje se je izmikalo dotiku in pelo je z deškim sopranom. Srce mi je klokotalo po nabreklih žilah.

Sinoči pa smo se znašli nekje v naravi, pod drevesno krošnjo. Midva in še nekdo, ki sem ga poznala, a mi je zdaj izginil iz spomina. Odločil je, da se bomo šli igrico. Izpod hrastove mize privleče veliko staro buklo, v kakršne se pohodniki podpisujejo, ko dosežejo zastavljene vrhove. Oblečene platnice so ohranile prastaro besedilo v verzih, ki naj bi ga midva s tretjim brala, on bo poslušal. Premisli si; tretji naj bere dialog kakor da je ženska in moški hkrati, jaz pa bom zbor.
»Ti samo melodično zaključiš misel, potrudi se, zveni naj nadčloveško, nebeško.«
S polnimi usti marmelade, ki sem jo nekje našla, negodujem, da nimam posluha, da ne bom pela (trmarim iz navade, sicer pa že premišljujem kako bi iz sebe iztisnila nekaj, česar nimam). Pravi, da zjutraj ne sliši dobro, zato utegnem presenetiti samo sebe, on pač ve, da znam, če hočem.
»No prav, samo še tole pojem,« rečem z nosom v marmeladi, ki sem jo namesto z žlico zajela z dlanjo; počasi jo srkam iz pesti, odkoder mi skozi prste mezeče kaplja po mizi. Idejni vodja naše igrice s polnimi usti sline ne priganja, reče: »Vzemi si čas, nikamor se nam ne mudi. Če ti kaj ostane, bi še jaz malo polizal. A se gremo raje kdo med lizanjem najdlje iztegne jezik?« Tretji zavzdihne, že se je vživel v dvospolno igro in naju pusti sama.
»Jaz si bom marmelado namazal na kruh doma, z nožem. Ko se najesta, pa pridem nazaj.«

Mlini na veter

V sanjah živim brez samocenzure, kar pomeni, da se izpod mojih rok vršijo krvavi pokoli, incestuozne frikcije pretresajo, udejstvujejo se sanjaštva (znotraj sanj), kakršna v realnem ne zlezejo niti skozi ključavničnjo špranjo negotovega jutra.

Zgodaj spomladi sem med deskanjem po spletu po naključju odkrila poletno mednarodno arty delavnico pod okriljem enega znamenitejših, zelo cenjenih vsestranskih umetnikov. V trenutku mi je zavrelo v trebuhu in pulziranje v glavi <<rada-bi-bila-zraven>> me je sililo, da na licu mesta izpolnim prijavnico. Resda si želijo entuziastov z odmevnimi avtorskimi projekti v rokavu (ki jih je pri prijavi treba navesti), a moja frfotavost pri zaletu nima meja; že kovanje železa, iz katerega nastajajo verzi, so zame projekti. Zajedajoči majhnosti (kljuvajočemu zavedanju) navkljub, si dodelim zadostno kompetentnost in čakam na izzid. Morda so zavrnitve prav zato lažje. Nasvet: roke stegujte k vrhu, ne samo k balkonskim policam prvih nadstropij. Ker se izmuzljivi vrhovi upogibajo v vetru, se zgodi, da jih ne dosežemo (bolje kot da obvisimo na balkonih, ki so ravno za ped previsoki, da bi se spustili nazaj na tla – pri padcu si kolena okrušiš dovolj, da se ti bufoneskni podvigi, ki še akrobacije niso, zamerijo), a vztrajni zato še ne odnehamo. Z natančnim opazovanjem gibanja zraka in čutom za dotikanje nam utegne proučiti tokove mehkega valovanja in določiti trenutek, v katerem bi se z dotikom tistega zgoraj spojili z vsemirjem; to pa je tudi srž stvarjenja. Neotovorjen sestop človeka z naravo v pravem času, na pravem kraju. Tombola z okoliščinami.

Ponoči mi je uspelo. S kobilicami v želodcu sem se prestopala na lovorikah uspele predstave pred krasnim občinstvom, sam g. Wilson mi je z rdečico na obrazu v prvi vrsti osupel aplavdiral. Zgodilo se je na odprtem, noč je že ogrnila ramena gledalcev, ko sem izrazila finalno gesto. Performance ni bil ne igra, niti ples, ne recital, niti pantomima. Bil je nad. Bila sem s tako gotovostjo kot še nikoli, prepričana da popolnoma sovpadam s samo seboj in okoljem. Česa tako vzvišenega se ne da ponoviti. Izvedla sem enkraten nastop, kateremu so prisostovali točno tisti ljudje, ki so bili poklicani, da z mano soustvarijo in doživijo magični trenutek. Bila sem izpolnjena, dokazala sem si, da je izpolnitev kot divja zver, ki se krotko dobrika ob človekovih nogah, ko se le-ta spoji s svojim bistvom.

Zbudim se prerojena, prijetno sita in varno melanholična, zavedajoč se dejanske pozicije in moči sanj, ki vdirajo vanjo le toliko, da se veselim noči, ki nasledi dan, njene eteričnosti.

έρως

A. B.

Poletno slečeni ljudje skozi mojo perspektivo po pločnikih igrajo tančulo. Nič se ne jezijo, ko jim v hudi naglici pred nosovi zasveti rdeč semafor, nič se ne prerivajo, ko čakajo pred zebro za prečkanje cestišča in nobeni ženski se na obrazu ne topi make-up. Muzika mesta ugasne, premikamo se v tišini.

»Obstaja mnogo načinov govora, kakor se tudi bit izreka v kategorijah,« profesor preseka mojo zazrtost v stavek na zamazani tabli, napisan z belo kredo: »Isto je misliti in biti«.
Ko se namakam v njegovih razposajenih očeh, udrtih v obraz, kakor da bi jih kdo kdaj neusmiljeno pohodil (da bi oslepele), pravi: »Govori vse, kar je, ne samo človek ... Govorica telesa pove marsikaj.«
Umaknem pogled, najraje bi se skrila za zaveso. Razmišljam, če ob globokoumni, razpredeni razlagi, ki bi jo, vsaj nekateri, absorbirali kar odprtih ust, z iztegnjenimi jeziki, kakor otroci, ko pred duhovnikom ponižno čakajo na svojo birmansko hostijo, hkrati lahko bere moje misli. Mnogoveden je nedvomno, o mnogoznačnem nam razlaga, zraven pa percipira še naše misli. Gledam, če mu glavo obdaja avreola, hmm, je le vidim ne? Ponoči ga obžarja kot bakla, o tem sem prepričana. Od Aristotela preide na Nietzscheja, z nihilizmom zaobjame padec berlinskega zidu, islamski fundamentalizem, Sartra, Becketta in osebnostno svobodo. Čutim, kako me od znotraj žge. Njegove izpeljave mi vlivajo rdečico na obraz (ki tako kot sprehod v naravi ali pa npr. uživanje vitaminov po zdravnikovem receptu po analogiji pomeni zdravje), še preden spregovorim. Rada bi povedala, da se iz absurda rojevajo najbolj čvrsti plodovi. Da je najdrznejša kreativnost posledica biti, ki trči ob nič. Da se ob srečanju s praznino napolnijo kisikove bombe. Da je nič kakor baldrijanov zeliščni bonbon, ki ga ližem proti razdraženosti grla. Da je eros do spoznanja, ki na splavu prebrodi katastrofalno uničenje, neuničljiv navdih, ki nas žene po morju kot majhne, bele jadrnice. Da z rdečico ne spečem sošolcev, zaprtih ust modro ostanem rožnata.

Tišina je daljna sorodnica Vedenja, ki Svojim zapoje šele, ko jim zna spodobno predstaviti prerez predniškega drevesa.

mr. barfly

Charles. Še vedno ga nisem prevedla kot se spodobi oz. ga ne znam. Po predalih se mi valjajo zaprašeni poskusi, neizpiljeni in siromašni. Morda me kdaj prepoji dovolj volje, da se ga na novo lotim s prevajalsko svobodo, ki mi takrat ni pustila dihati. Njegov prosti verz in še bolj prosta misel, beseda, niso tako banalni, kot izgledajo (in se berejo) na prvi pogled. In njegova poezija preprosto zadane.


Tukaj in zdaj

so dnevi,
ko gre vse
narobe.

na cesti,
doma,
v super-
marketu
in povsod
drugod

nepretrgani
nemoteni
kruti
slučajni
napadi
na tisto,
kar je ostalo od
tvojega
duševnega miru in
senzibilnosti.

bogovi se najprej
s tabo igrajo
in nato
igrajo
proti tebi.

tvoji živci
vrejo dokler so
surovi.

nikakršen filozofski
ščit
te ne bo zavaroval,
nikakršna količina modrosti ni
zadostna.

izobešen si
kot kamnolom
za
pse in
gomile
ljudi;
zlom
ustroja
in vseh
razlogov
je
popoln.

potem
vedno obstaja
-nepričakovano-
jasen
smejoč obraz
s priprtimi
očmi, nek
pol-tujec
naglas
kriči:
»ej, kako
si?«

obraz
je preblizu,
vidiš vsako
pomankljivost in
poro na
koži,
ohlapna
usta so
kot razklana
gnila
breskev.

tvoja edina
obstoječa
misel,
naj ga
ubijem?

rečeš
pa,
»vse je
odlično.
in
ti?«

greš
mimo
in
neumnež
pol-
tujec
ostane
zadaj,
ko sonce
že uhaja
skozi
kisle
oblake.

greš
naprej,
bogovi
se smejijo in
smejijo
in
smejijo,
eno
stopalo
postaviš pred
drugo,
zamahneš z
rokama
ko zarjavel
zvonec ne
zazvoni,
ker se v tvoji
glavi
kri
spremeni v
želatino.

ampak
ta dan se bo končal
to življenje se bo končalo
mrhovinarji bodo
končno
poleteli
proč.

prosim
kmalu, kmalu,
kmalu.






Majhna pesem

majhno sonce majhna luna majhen pes
in malo za v usta in malo za ljubiti
in malo za kar se splača živeti

v majhni sobici
polni malih
mišk,
ki glodajo in plešejo in tekajo, ko jaz spim,
čakajoč na malo smrti
sredi majhnega jutra

v majhnem mestu
majhne države
moja mala mati mrtva
moj mali oče mrtev
nekje na malem pokopališču.

imam samo
malo časa,
da ti tole povem:

pazi se
male smrti, ko priteče

ampak kot bilijoni malih smrti,
bo nazadnje pomenila nič in vse:

vse tvoje majhne solze žarijo kot golobi,
zaman.

Ustvarjalna kromatika

Pod še ohlapnimi vplivi velikih imen kot so Nietzsche (osnovanja seminarske na temo Umetnost in filozofija – Rojstvo tragedije iz duha glasbe), Parmenid, Aristotel, s Carmino burano na repeatu v bobničih, se kot rudar na vlaku smrti strmo spuščam v zatemnjenost semitskih jezikov, ki skrivnostno, nekateri s še nepojasnjenimi misteriji, pred prišleki brutalno spustijo svoje žaluzije, ločnice, preko katerih splezaš samo z veliko vztrajnosti in filološkega talenta. Tu jim ne gre ničesar očitati; rudarji se spuščamo v čas, ki so ga že zajezili, kopljemo po skrbno varovanih zakladnicah znanja in vanje nehote prinašamo duh izvenprostorskega reformatorstva, če si želijo sprememb, ali ne. V njihovo zibelko ne legamo samo z željo po učenju, temveč hočemo več, vedno nekaj novega in obširnejšega. Osnove prastarih jezikov, podobno konfuzne metriki mojih misli, ki si potihem, trdovratno izdelujejo sistem šifriranih sosledij in vsebinske koherentnosti, vznemirjene pod silo erupcije podatkov. Najdenje oz. razvozlavanje lastnega začetka, brez oklepa sem tarča na lokostrelskem bojišču. Mudi se, da ne zamudim vstopa v živce parajočo pustolovščino. Zemljevid se iz dneva v dan izpopolnjuje, natančneje izrisuje postaje, mimo katerih ne smem, brez da bi se ustavila in napolnila svojo kisikovo jeklenko. Počutim se kot backpacker sredi divjine, ki mi med iskanjem mane (tavanje po nepokošeni travi, v gošči med kačami, krokodili in neučakanimi lovci) hkrati nudi zavetje pred vesoljno duhovno kugo in ponoči s semaforno rdečimi očmi preži name, da bi mi snela nedolžnost, ali mi iz žepa ukradla vsaj kompas.

Poslušam dežne kaplje, ki škrabljajo po okenski polici in mislim raztrgan plakat, nenavadno tragičen v svojem odmiranju; skozi časovno odtekanje je kos za kosom odpadal s pročelja stare rumene hiše ob cesti, samo še s kremplji se drži fasade – ki ni dosti manj oskrunjena, klavrno se poseda vase in vsak dan beleži število mimovozečih avtomobilov. Od stalnega zijanja na cesto je naposled nekoč zaprla svoje trudne oči (polkna), šteje pa še vedno, ko se peljem mimo, slišim njen raskav glas. Ne neha iz navade oz. ker noče propadati v popolnem pasivizmu - z mehaničnim štetjem prispeva svoj delež k ostalim strojnim dejavnostim bivajočega, ki od zunaj-navznoter dušijo lastno nesmiselnost, verujoč v osmišljanje.

a walking dynamite

Ker izgubljam vero v denar, ki pada v žepe z neba (ko gre za koristne namene), že pišem listo želja dedku mrazu, čeprav me že nekaj let ignorira; že nisem dovolj pridna. Sprehodi mimo mnogih knjigarniških izložb mi namreč vzbujajo fetišistične skomine. Če se mi ne mudi, vstopim, se sprehodim med policami, kot da bom pokupila vse, kar imajo, celo vprašam prav petično, če imajo npr. grški slovar, izdan pred l. 1915, ker vem, da jih imajo samo v antikvariatih, gubam čelo, kakor da ne najdem zaklada, ki ga iščem in rahlo žalostna, a hkrati ganjena (nad pestro izbiro drog, ki jih nudijo) odidem skozi vrata, brez npr. Jutranje zarje, katere ponosna skrbnica bi rada bila; ji redno brisala platnice, se pogosto pasla po njenih idejnih livadah, da se ne bi posušile.
Ducate knjižic je, ki bi jih z veseljem imela v lasti, z vsemi lepo delala, a si jih zaenkrat ne morem privoščiti za dlje, kot nekajminutno prelistavanje. »Time is on my side,« ja, je. Opažam, da se gibljem v mestu knjigarn, kar ima name učinek tople odeje. Mogoče zgolj ubiram knjigarniške relacije mesta, ampak res je za vsakim vogalom kakšna. Čakam na razprodaje, jih kdaj imajo?
Namesto pravljice za lahko noč berem tole, žal ne v tiskani obliki. Knjiga je orožje, zato se me pazite. Zaužila sem že kar nekaj smrtonosnih substanc, a pravi apetit se šele oblikuje.

»My genius is in my nostrils,« pravi gospod pravljičar.

multilingual

Že po uvodnem srečanju navdušena nad arabščino. Zanimiva predavateljica, rojena v Kairu, jezikoslovka, ki je arabščino doštudirala v materni deželi in nas ni zastrašila (kar nekateri zelo radi, kot da svojega znanja ne želijo prenašati naprej), temveč na slikovit način vzpodbudila in podžgala naše zanimanje. Zavedam se, da ne bo lahko, ampak volja je močna in da, tudi Koran bi z veseljem enkrat prebrala v originalu (diploma iz arabske filozofije pa se tudi ne sliši slabo). Povedala nam je, kje vse se arabščina uporablja, predstavila današnjo sliko vloge islamskih žensk, ki jo vedno znova šokira – rapidno se slabša, razložila nekaj o njihovi vsesplošni zrevoltiranosti in čemu se sploh še zakrivajo. Že dolgo nisem tako zavzeto poslušala zgodb o npr. prerokih, o Mohamedu, potem o današnji pisavi, ki izhaja iz 6. stol., izkristalizirala se je že v predislamskem času in ima ožjo, sodobnejšo leksiko od starejše ~ ko so npr. za leva, kamelo ali vodo poznali do 500 različnih besed. Razvejana leksika, polisemija, je tudi sicer ena težjih značilnosti jezika. Piše se iz desne proti levi, samo soglasnike, katerih je 28. Infinitiva ne poznajo, za izhodišče vzamejo 3.os. edn., m. spol. Dvojino poznajo, govorijo ogromno najrazličnejših dialektov, ki jih kombinirajo tudi v knjižnjem, akademskem jeziku. Spada pod semitske jezike. Žal se v 3. letih ne bomo učili kaligrafije, ki me že od nekdaj fascinira; kdaj drugič, obstajajo tečaji samo za to. »Kot je modrost Rimljanov v pameti, Grkov v duši, Indijcev v fantaziji, je modrost Arabcev v lepoti njihovega jezika,« je ponosno rekla ta gospa, ki je ena redkih strokovnjakinj za arabščino pri nas. Mornar pravi, da je neka njegova znanka študirala azijske + afriške jezike in je bila očarana nad arabščino, a jo je minilo, ko je kasneje eno leto živela v Aleksandriji. No, pustimo se presenetiti. Kaže zelo dobro in ni nas malo, ki bi se je radi naučili.

adijo = ma'assalama

*za hec

Sklenjen krog

Ob predaji svojih včasih fanatično sčrtanih, včasih šlampasto scefranih dramskih tekstov naslednici, me malo stisne v grlu. Slovo od prve vrste v dvorani, od jutranjih turških kavic, ki jih najbolje skuha Asima, Perotovih višnja / marelica zavitkov iz šišenske pekarne (»če so res poceni, pa dobri«, je opravičeval svojo dobrodušnost, ko je prinesel zajtrk za vso ekipo), od mnogih uric skupnega branja, dretja, čakanja, frustracij, tudi kako nadčloveško izkustvo, transcendentni faktor je kdaj završal nad nami. Prostor preperelih skušnjav in vse kar se v njem ni zgodilo, zaseda poseben del v mojem trezorju dragocenosti.

Z arhiviranjem kar nekaj razcvetenih skript, katerih besede sem poznala skoraj na pamet, najdem po platnicah načečkane Strniševe verze (ki sem jih na vajah prepisovala iz Jerinih bukel), s katerimi se patetično (morda začasno) poslavljam od teatrskega poglavja.

»U m e t n i k

V globini sobe sedi mož.
V njegovih prsih visi moč.
Težka visi na mreži žil
in trza kakor majhen bik.

Sedi samoten kot žival,
z rokami kot prekopi sanj.
V lobanji v temni kupoli
rumeni ptič možgan visi.

Mož strmi v mizo in iz nje
kakor drevo mu raste svet.
V vejah drevesa visi meč,
v njegovem vrhu mesec rdeč.

V mrak mimo okna pada dan,
kot bela krogla v prazen dan.
V sobi je zmeraj bolj temno,
meč tiho udarja ob drevo.«

Ta, ki ni bil prah in se vanj ni povrnil.

Pickup življenje

Že od daleč se zapičim v nizko, baročno izdolbeno zeleno klopco, ki čaka name. Prazna je, v popoldanski senci jo skozi porumenele krošnje ljubkujejo dlani sončnih žarkov. Ko ji hodim nasproti, se mi zdi, da je s tistimi nekaj kvadratnimi metri parka, ki ji pripadajo, v popolnem sozvočju. Ob strani se na cesti med seboj prerekajo avtomobili, kdo bo prvi kam zavil, utrujeni ljudje v tišini komunicirajo s svojimi koraki (štejejo jih, si izmišljujejo komaj opazna igriva zaporedja, igrajo se), z obrazi zazrtimi v tla, razen visokega moškega v balonarju, ki me prehiti pri parlamentu. Izstopa ne samo zaradi višine - kot da bi z njo hotel stopiti čez vsakdanje poklapanosti - tudi njegova hoja nima nič skupnega z vsemi nami, ki stoje, v gibanju napol spimo. Ramena nosi zravnana kot egiptovski jastreb med letom, ali kot človek, ki se razprostira med tankočutnimi smehljaji ženske, ki mu je preden je zakorakal v jesenski dan prvič priznala, da je že malo njegova, čeprav je rada svoja. Mimo mene stopi kot hraber bojevnik, ničesar ga ni strah, klavrnosti mu danes ne pridejo do živega. Z vnemo in polnimi pljuči stopa proti Operi, kjer bo morda oddirigiral orkestru kot še nikoli, podpisal pogodbo za sodelovanje pri predstavi, ki bo s črnilom njegovega nalivnika postala uspešnica, ali že kaj. Danes mu ne spodleti. Njegov vonj je intenzivnejši od ostalih, ki se mešajo v toplem zraku. Ne uporablja cenenih dišav, diši po lastnem zadovoljstvu in Wrigley's Cool Air. Ima me, da bi se mu skrila v žep balonarja in se nadihala svežine njegovih robčkov. Ne morem se odločiti, ali naj proti klopci zdirjam brez zaporedja korakov, da mi kdo ne zasede mesta – nisem razpoložena za deljenje prostora ali naj se ji približujem še počasneje, da si jo nagledam v soju ekscentrične harmonije. S svojo skladnostjo bode v oči. Previdno se usedem nanjo, da ne bi oskrunila njene samozadostnosti in lepo me sprejme. Pašem v njeno zavetje.
Nekaj otrok žlobudra na igralih, kakršne redkokje še vidim; konjički na gibljivih, spiralnih vzmeteh, mali vrtiljaki, lesen piratski poligon z vrvmi na vozel in gumenimi gugalnicami. Mamice med guganjem potrpežljivo držijo glavice še racajočih otrok, zatopljene vase, zazrte nekam vstran, dokler se ne pripeljejo očki, potrobijo iz svojih enoprostorcev, mamice jih ne slišijo, ker so z mislimi nekje drugje. Možje hupajo vedno močneje, nato le zapustijo pomemben položaj za volanom, vkorakajo na otroško igrišče in predramijo odsotne ženske, ki jezno odreagirajo, ker ne marajo, da možje vdirajo v njihov svet. Nekaj kletvic, nobenih nežnosti, očitki tja v en (tretji) dan, otroka pod pazduho kot štruco kruha in adijo. Pickup družinsko življenje. Dojenček z velikimi, frnikolastimi očmi se obrača nazaj in si me ogleduje. Ko se mu trapasto zasmejim, me zaboli obraz, ki sprosti vse mišice. Otrok se skremži, iz kotička majhnih ustec mu priteče nekaj belega in že ga ni več. Ostanem sama na svoji klopci in si zaželim, da bi zajezila čas. Dejstvo, da bom vsak čas vstala s klopce in se priključila masi figuric, ki kot ranjena torpeda v počasnem posnetku znotraj koordinatnega sistema drsijo vsak proti svoji tarči, se mi gabi.

Literatura, žaboni in mačehe

Istovetnost se lepo vključi v jutranjo vožnjo z avtobusom in tudi tematsko bralca motivira k opazovanju, aktivira čutnice; knjiga za boljšo recepcijo dneva.

Skozi okno zviška opazujem mimovozeče avtomobile, točneje pozicijo nog šoferjev med vožnjo. Zelo zanimivo. Ženske imajo kolena večinoma stisnjena skupaj, če se že ne dotikajo, vsaj stremijo k združitvi, kot da se med nogama skriva magnet, ki ju veže. Moški sedijo veliko bolj sproščeno, z na široko razmaknjenimi stegni, podobnimi žabjim krakom. Nekaterim se pod nogami valjajo prazne pločevinke in škatle, tudi revije in reklamni lističi, drugi vozijo z blatnimi čevlji. Nekaj žensk na plin pritiska kar v žabah, nogavicah, štikli počivajo na sopotnikovem sedežu; v svilenih jim utegne še spodrsniti.
Ko naslednjič pogledam na sosednji vozni pas, pod seboj uzrem simpatične žabje krake, ki zelo pašejo v vozilo, ki ga krmilijo. Voznika vidim od čevljev, temno rjavo usnje, zloščeno, do pasu. Nosi zanimive hlače iz tvida, zlikane na rob, ki skoraj gotovo milo božajo kožo pod njimi in bordo rdeče nogavice s temno zelenimi črtami, kar mi pravi, da ima gospod žabon verjetno smisel za humor. Med čakanjem pri rdečem semaforju opazim njegove lepe roke: prsti pianista, fizioterapevta ali morda ministra za nekaj že, ki še nikoli ni s prsti ljubkoval drobljivih plasti zemlje. Zaželim si, da bi sedela na žametnem stolu ob njem, s prekrižanimi koleni. Pritisnila bi na gumb predvajalnika glasbe in poiskala tako mehko in celovito muziko, kakor sta mehka in natančno vezena predpražnika v njegovem avtomobilu. Vozila bi se brez besed, pogladila pa bi tkanino, ki greje njegove noge. Čisto nežno bi se je dotaknila, da ne bi niti čutil. Ko bi prispela, kamorkoli že bi šla, bi se mu zahvalila za prijetno družbo in prijaznost in ga prosila, če mi podari svoje hlače; gotovo niso edine, ki polnijo njegovo omaro. Hlačnici bi zrezala na štiri asimetrične kose in iz njih sešila cikcak krilo iz meliranega tvida. Ko ga v mislih kreiram in izbiram vzorec oz. barvo žab, ki bi jih nosila pod njim, voznik stopi na plin in kakor da bi se zbal za hlače, izgine kot blisk.
Pred cvetličarno na Celovški v betonskem koritu za rože lepo poganjajo rumeno-črne mačehe, ki jih je včeraj zjutraj skrbno zasadil cvetličar v belem puloverju. Zelo so mi všeč.

Na križišču za vstop v center mesta, kjer se stika več cest, se skoncentrirajo tudi biciklisti. Kar naenkrat okupirajo križišče, da se mi zazdi, da sem sredi Amsterdama. Po dinamiki pritiskanja na pedala, drži hrbtenice, rok, glave in tonu obraza, jih razvrščam in določam, kje bodo zaklenili svoje dvokolesne konjičke; ali bo to trgovina z oblačili na Slovenski, katera izmed fakultet, stopnišče odvetniške pisarne, kavarna, jih bodo za balanco vlekli po tržnici, v dvigalo, jih parkirali pred Delovo stolpnico mogoče ?
Ne vem odkod in zakaj se spomnim, ko sva se s prijateljico pred leti na kavi v Wood Greenu čudili moški nerodnosti pri ogovarjanju žensk. Kot iz topa bi prav zdaj zlahka izstrelila vsaj 27 preprostih enostavčnic, ki bi mi laskale in mi na ustnice zarisale nasmeh, če bi jih izrekel nekdo, ki bi rad navezal mimobežni kontakt; to res ni nobena umetnost. Vse, kar pa dejansko slišiš na ulici ali na javnih prostorih, so opolzke sluzavosti in prežvečene nesramnosti. Kako to, da jim na pamet ne kapne nič izvirnejšega? Prej bi me namreč ogrelo poslušanje profesorjevega branja stare grščine, kot pa: »Ej, ti bi res rabla nekej konkretnega!«

»Vic je v tem, da najdemo podobe, ki bodo zadržale erotično privlačnost, ne da bi pri tem porajale frustracije. In prav s tega stališča nas zanima pričujoča sekvenca (*vlažne ustnice matere, ki na ustnice poljubi svojega otroka) : vzpodbuja čutno domišljijo, a jo takoj preusmerja v polje materinstva. Zakaj intimni telesni stik, izbris zasebnih skrivnosti in mešanje sline ne pripadajo samo erotizmu odraslih, vse to najdemo že v odnosu med dojenčkom in njegovo materjo, v odnosu, ki predstavlja prvinski paradiž vseh telesnih užitkov. Mimogrede, posneli smo tudi že življenje zarodka v maternici bodoče mamice. V akrobatskem položaju, ki je za nas neposnemljiv, je plod že sesal svoj mejceni ud. Vidite torej, da spolnost ne pripada izključno mladim in postavnim telesom, ki vzbujajo grenko zavist. Samozadovoljevanje plodu bo raznežilo še tako zakrknjene in čistunske tercijalke širom po svetu. Zakaj dojenček je najmočnejši, najbolj razširjeni in njazanimivejši skupni imenovalec vseh mogočih veščin. In zarodek, dragi moji, je več kot samo dojenček, zarodek je arhidojenček, je superdojenček!«
Kundera

jesenske dobrote

Za sladkosnede.

Sorbet lahko naredite sami; nisem še zasledila, da bi ga prodajali, vsaj mangovega ne. Zdaj, ko še ni mraz, zelo paše ~ kepica malo gostejšega, sladoledno kremastega, k jabolčnemu zavitku npr., mmm ...

sky blue

Mečem kovanec (v mislih), v igri 2 buklici: Kundera in Nesmrtnost (tudi Istovetnost in Neznosna lahkost bivanja čakata na strani) in Platonovi izbrani dialogi in odlomki. Obe že načela, obe vabljivi. Prebrala bom verjetno vse, Platona moram, komplikacije pa se vedno pojavijo že pri vrstnem redu. Prioritete, osebne preference, koordinacija, kakšne povsem banalne vzporednice ...

Rada sem organizirana, blazno nepotrpežljiva, zaletava tudi, zato znam iz mikro nepomembnosti - from scratch - napeči metrske slane preste, ki jih moram sama pojesti, drugim so pretrde (izbirčneži!). Grize me, ker imam vsepovsod še vsaj 5 že načetih, knjig, ki bi jih rada čimprej končala; drugače nisem ena tistih bralk, ki iz spoštovanja do avtorjev ali kakšnega osebnostnega vraževerja, da se stvari ne pušča le napol, vedno vse prebere do konca, sploh ne; če me ne potegne, pustim in odfrlim drugam, pa vendar. Dokončavanja in zastavljanje ciljev so razvojni koraki, evolucija, nekje v megleni daljavi (konca) pa se svetlika modrina, ki nam nudi zavetje ali razodetje. Razjasnjeno nebo, ki se ponoči lesketa v vsej svoji zavajajoči veličini. Poskusi dotikanja sicer vedno spodletijo, bodisi med vožnjo s kolesom z glavo vznak, iztegnjen jezik doseže kvečjemu konico nosa, če sta oba dovolj dolga, do vrha, k nebu, nam manjka nekaj trilijon lestev, plezati je pa vseeno fino. In stopati po prstih tudi, z iztegnjenimi rokami in prsti pa sploh. Ko se med plesom raztezamo v podobni pozi, rečemo, da trgamo jabolka. It's all up to interpretation of the sky blue.

Označevanje teritorijev

Odkrivanja kotičkov mesta, kjer se dobro počutim (krajšanja dolgih pavz med predavanji). Knjigarne. Kafiči za zjutraj in popoldan, ko se počasi že večeri. Kriterij všečnosti za obe varianti je čim manj mularije oz. nič. Ne prenašam kričanja srednješolcev, dušljivega dima in preglasne muzike. Zjutraj se raje usedem k velikim oknom, se pravi dnevna svetloba je pomembna, dobra bela kava in razgled, recimo. Rada opazujem ljudi, ki se jim mudi ali pa se samo pretvarjajo, da se jim, kot da je ležernost najhujša mestna prepoved. Veliko raznobarvnih obrazov je nesproščenih, napetih, kakor da bi čutili, da so opazovani. Popoldan se raje skrijem v temnejši prostor, decentno razsvetljen, da vseeno lahko kaj prebreš, napišeš. Dva, ki povsem ustrezata kriterijem, sem že odkrila. Za zjutraj in za zvečer (kavarna Podnevi in zvečer je sitno zabasana in ne izpolnjuje nobenega). Oba poleg miru in ostalega nudita še prostorne, snažne toaletne prostore; dodaten, nezanemarljiv plus, in v obeh streže uniformirano osebje, kar je seveda predpotopno, a skorajda simpatično (aluzija na Avstro-Ogrsko, šarm razpadajočih sistemov). Manire (stara šola) kot osvežilni eliksir.

Retrospektiva Kieslowskega ta mesec; ni čudno, da Mornar sanja, da me v mejlu pomotoma imenuje Kinoteka. In Platon, zeleno ter ples.

P.S. Odkrila sem tudi najboljši čaj, kar sem jih kdaj pila – jogi čaj z okusom ingverja in cimeta, mmm, zelo aromatično, jesensko, za sabo.

Komedija zmešnjav

Tako izžeta pa že dolgo nisem bila! Samo še stopala v škaf vode s par žlicami soli in žvižganje v luno, če je.

The low-down:

1. dan predavanj. Ugotovitve: mladi asistenti se svoje naloge lotijo zelo entuziastično, vzpodbujajo interakcijo s slušatelji, malo provocirajo (as in: verjetno ste že brali Platonove dialoge, torej veste..., seveda samo zato, da se bomo nadobudneži že konec tedna zapodili v knjižnice in jih izropali, ali preveč posplošujem?!). Zanimiv uvod, za filing o čem bomo sploh govorili in na kakšen način. Socialna filozofija.

Namesto 3,5 ur vmesne pavze, jih za nagrado dobimo 4,5, juhej! 1. teden seveda ne sme biti prerigorozen.

Sledi srečanje z mlado Portugalko, v bistvu usluga soblogerici (z dobršno mero lastnega zadovoljstva). Takole je bilo:

Ker sem malo prezgodna, najprej zavijem v Goodo Goodo (ali Hoodo Goodo?), rada bi tibetanski pončo, pa jih še nimajo, mi pa spretna prodajalka takoj razkaže aladinke, hlače za ples, in tope, mmm, ko bom enkrat bila bogata! --- Po razmočenem pločniku Cankarjevega nabrežja grem na Prešernov trg (orientacijski simbol za tujce), kjer naj bi na stopničkah srečala Mariano. Šifra (v hecu) je bila moja zelena obleka, sicer pa to zame ne bi smel biti problem - lahko bi napisala roman na temo neznanci in jaz; čakam, še malo, nič. Nekaj deklet se skriva pod streho lekarne, ker neusmiljeno dežuje. Stopim do prve:
»Sorry, M-a-r-i-a-n-a?« rečem previdno. Njeno olivno polt sem povezala s Portugalsko. Odkima. Ok. Grem do druge, ki tudi ni videti Slovenka.
»Are you Mariana, maybe?«
Prikimava, vidno zmedena, tudi sama sem malo začudena, punca ima visoke roza škornje s petkami, špichoze in res čudaški aparat za zobe z roza zvezdicami. Hm. S kislim nasmehom ji kažem svojo zeleno obleko, češ, zakaj me nisi sama potipala (kot lipov bog je stala med vrati), ne odreagira. Ok, tole bo nekaj boljšega, si rečem, mogoče pa bolj slabo govori angleško; si jih pa nakopljem na ramena, si očitam. Greva čez most, po njeni uniformi sklepam, da ji bo všeč v Minimalu. Jamra, da je zahtevnostni nivo na njenem faksu zanjo prenizek, sicer pa bolj tihuje, medtem ko jaz fugiram tišino. Sedeva, naročiva kavi, punca zakomplicira z nekofeinsko in brez sladkorja (jo kje tudi sladkajo?), a s smetano, seveda, srepo pogleda natakarja, kot da bi moral vedeti, kako se njej streže. Zazvoni ji telefon in mi pokaže display (na njem piše Miranda calling, nekaj takega):
»Are you calling me?« me butasto vpraša.
»What do you mean?« (roki imam prekrižani pod prsmi in moj telefon je v torbi ... if I am calling her???)
Oglasi se in reče, da bo tam čez 5 min.
Na hitro razloži, da naj bi se ona srečala z Mirando.
Ni mi jasno, o čem blebeta.
»No, you were supposed to meet me, I just texted you before, remember?« šele potem mi kapne, da me Mariana še vedno čaka, tale tukaj pa ni ona, čeprav je rekla, da je. Smeh. Reče, da je bila prej malo zmedena in se opraviči. Vprašam jo, kdo sploh je, pove, da prihaja iz Romunije in da je študentka mednarodnih odnosov. Aha. Pogledam svoj telefon, neodgovorjen klic in sms Mariane, ki sprašuje kje sem, da ne vidi nobene zelene obleke. Totalna zmešnjava! Prosim Romunko, ker gre že ravno nazaj tja, naj s seboj pripelje Mariano oz. naj jo še prej poišče. Pravi, da ni problema in si sposodi moj dežnik. Pokličem nazaj Mariano in ji sporočim plan. Smeh. Prijazen, bolj priljuden, domače igriv glas. Super. Čez nekaj minut skozi vrata vstopi navihana temnolaska z mojim rdečim parazolom, Romunke ni, dala ji je samo napotke. Nahitro ji razložim kako in kaj (ne pa čemu, tega me bodo na faksu naučili), z do kolen namočenimi baggy kavbojkami in v allstarkah – edinih čevljih, ki jih ima s seboj, se zavali na bel fotelj in debata nama steče kot po maslu (in prostodušno popije Romunkino kavo). Pozna se sicer generacijska razpoka, je kar nekaj let mlajša od mene; odkar je tu, še niti eno noč ni spala s svojem stanovanju – toliko žuranja vsepovsod, novih poznanstev ... kajpak, pri 20. res nočeš ničesar zamuditi. Je zabavna, duhovita, prijetna. Bolj malo skupnega imava, a na kavico res lahko greva še kdaj, brez problema, čeprav ji sploh ni dolgčas. Živi s petimi fanti, Slovenci, ve, kako se po slovensko naroči kavo in pivo, rada zdravo je, besede vžigalnik, stranišče in popolno pozna, in še kaj. Pospremi me do postaje, ker moram v BTC v Sariko po činelice, ki sem jih že sita: drage so pa še cel cirkus je z njimi; lastnik trgovine na Miklošičevi mi jih je obljubil iz skladišča, prinesel pa zvončke za na steno. Srečava Roka, ki zdaj gostuje v Drami, vesel je videti in dobro frizuro ima, jaz pa kar nekaj svežih predstav za videti, da slučajno ne pozabim na gledališče. Mimogrede, da še tretjič ne srečam Lorencija, skoraj ob istem času na istem mestu, se bom raje izogibala Nazorjeve; bo še mislil, da ga zasledujem.

Na trolah izvajajo zatežene ankete in štetje potnikov, tja in nazaj, soparno je, dež kar ne neha. Pobašem činelice in nazaj v center. Mesečna vozovnica (stroški, stroški in še več stroškov!), zahtevajo žig s faksa, super. Še dobro uro časa imam do zadnjega predavanja, enournega, ampak seveda počakam, začetna vnema.

Kosilo: pravi čaj (rooibois vanilja) z mlekom in sirova štručka, prej še jabolko in banana.

Referat je celo odprt in dobim, po kar pridem. Mali čudež. Dočakamo nekoliko resnobnejšega predavatelja istega predmeta (točnost ni njegova vrlina, sam pove), ki nas bo vpeljal v teorijo. Je skrivnosten, všečno razmišljajoč, razlaga svoje mnenje o študentski svobodi obiskovanja in izpuščanja predavanj, načinu ocenjevanja in svojih vrednotah. Filozofira, definitivno, a mu sledim (zdolgočasena večina že zeha in kraca po zvezkih ). Nekaj dekadence izžareva (mogoče z gibanjem in ko poželjivo razpre usta za požirek Ode) , čeprav deluje hladnokrvno zbran in premočrten. Pravi, da smo začetniki nekako stigmatizirani (upravičeno – dolgoletne izkušnje ne lažejo) z enoletno temo, ki se nam zažre v glave zaradi drugačnega pristopa s strani predavateljev; razkorak med gimnazijskim učbeniškim serviranjem poenostavljenih povzetkov (na srebrnih krožnikih) in odgovornim, raziskovalnim delom (kakršnega zahteva študij) kot kontra »intelektualni letargiji«, kateri podleže veliko prišlekov, potem pa na koncu leta, ko gre zares, zamudi zadnji vlak. To mi je tuje, ker sem v vseh pogledih veteranka (čeprav se sploh ne počutim slabo med mlajšimi; pa tudi sošolca Anžej in Danijela iz Hrvaške, ki govori skoraj perfektno slovensko že po nekaj tednih - mama Slovenka, sta mi prisodila 5 let manj ;)), lačna vsebin, željna teorije. Razmišljam, da bi si omislila še kakšen eksotičen lektorat oz. tečaj, arabščino verjetno, ki bi se, mislim, lepo dopolnjevala z grščino, ki sem jo že izbrala.

Skratka: polna novih vtisov, tempo poblaznel. In flamenko imamo za rekreacijo (za malo denarja)!

Zmahana sem, kot da bi najmanj 12 ur potovala z vlakom. Ču-čuuu!

P.S. Če se srečujete s tujci, določite izvirnejši meeting point od Prešernovega trga (četudi jim boste morali narisati kakšen načrt mesta).

Keltski blues

Noč pred menstrualnim izbruhom ponavadi spim globoko omamljena. Nič ne slišim, nič me ne zdrami iz globoke narkoze, ko se v krču odvijajo mrakobne zgodbe. Preden sem zatisnila oči, sem razmišljala o betonskih stolpnicah in gumitvistu; najbrž kak natrgan spomin iz londonske periferije. Popoldnevi, ki lezejo v temo, razpuščeni otroci na ulicah - do kadar se jim zljubi, nihče jih namreč ne kliče k večerji, jim ne tečnari, naj naredijo domačo nalogo. Ponižujoča izpostavljenost, čakanje na sodni dan.

Zamižim in se znajdem na trajektu podobnem splavu. Kabine kot vagoni vlaka, nabito polne ljudi. Vsi s seboj tovorijo ogromno prtljage, zunaj je prostor za kolesa. Sumim, da se potapljam par stoletij v preteklost. Zdi se mi, da sem Irka z vzhodnjaškim naglasom. Fantje popivajo na palubi, irska narodna muzika, otročad pleše, meni pa se, sedim v kotu, tik pod desnim očesom grdo razpira koža. V predmenstrualnem času se mi ponavadi na spodnji očesni polkrožni liniji, ne vem, kako se ji reče, mislim to, tik pod beločnico, ki si jo nekatere ženske barvajo oz. začrtajo s kajali, to, ki je vlažna in iz katere rastejo spodnje trepalnice; približno na sredini krajca (če so oči male sijoče lunice) se mi pojavi pikica, podobna mini očesnemu ječmenu; samo včasih. Mogoče celo zato, ker prerada s prsti žokam po očeh, si odstranjujem zaspančke itd. ter tako z njimi prinašam kakšne bakterije. No, na ladji je šlo zares. Začutila sem, da se pikica napihuje, v sekundi mi je kot siva mrena zasenčila vid. Čez oko se mi je naredil balonček, ki je nato počil kot balon iz žvečilnega gumija. Oddahnem si, ker se zdi, da sanjam, nihče me čudno ne gleda, res pa je, da je tema, ljudje pijansko veseljačijo in jih ne zanima, kaj komu kje raste in zakaj, sploh pa ne razumejo moje irskoslovanske spakedranščine. Neugodno mi je tudi zato, ker ne vem, kje točno izstopim, v gosti temi se čisto nič ne vidi in sopotniki pri vsakem postanku enako razbrzdano tulijo, kot da je vsak od le-teh obljubljena dežela, v katero so namenjeni. Nimam pojma, kam me je vodila pot, vem pa, da sem imela polno naročje popotnih cul, zunaj pa z zeleno spiralno ključavnico zaklenjen bicikel. Ko se mi spet zazdi, da nekaj gomazi v očesu, pošlatam in otrpnem od groze. Koža pod očesom se mi je razklala. Globok urez, kakor da bi me kdo z nožem, a se je zgodil sam od sebe. Koža se je razcepila na dvoje, kot če bi bila vmes razpeta zadrga. Koščka sta mi tja do sredine lica visela vsak po svoje, nobene krvi. Norela sem od obupa, ljudje okrog pa nič. Nek opotekajoči mulec mi je v obraz posvetil z vžigalico, mi skoraj zažgal obrvi in trepalnice in v pijanosti zgolj skomignil, češ da itak vidi dvojno. Iščem nekoga treznega, a se nihče ne zmeni zame. Ženske in otroci že spijo, ostali razgrajajo vsak po svoje. Zvok orglic raztaplja globoko noč. Potem se plovilo ustavi, prepozno vidim, da smo pri mojem postanku. Z razmesarjenim obrazom se prerivam med po tleh ležečo sodrgo, ne najdem ključa za ključavnico, mornar že naznanja odhod. Brez kolesa, svoje cule zmečem na kopno, stopnišče so že odstranili, z vso močjo se v paniki zaženem čez rob, bosonoga skorajda že otipam tla pod nogami, ko me izneveri ravnotežje, zaniham nazaj in čofnem v ledeno mrzlo vodo. Pozabim na obrazno razpoko, kličem na pomoč, a odziva ni. Zaslišim samo še cerkvene zvonove, ki kličejo k nedeljski jutranji maši in odprem oči. Potipam se po desnem licu, vse je natanko tako, kot je bilo, preden sem sinoči zatisnila oči. Nekoliko vroča koža je znamenje, da v meni že brbota ciklična kri.