nedelja, oktober 29, 2006

Mlini na veter

V sanjah živim brez samocenzure, kar pomeni, da se izpod mojih rok vršijo krvavi pokoli, incestuozne frikcije pretresajo, udejstvujejo se sanjaštva (znotraj sanj), kakršna v realnem ne zlezejo niti skozi ključavničnjo špranjo negotovega jutra.

Zgodaj spomladi sem med deskanjem po spletu po naključju odkrila poletno mednarodno arty
delavnico pod okriljem enega znamenitejših, zelo cenjenih vsestranskih umetnikov. V trenutku mi je zavrelo v trebuhu in pulziranje v glavi <<rada-bi-bila-zraven>> me je sililo, da na licu mesta izpolnim prijavnico. Resda si želijo entuziastov z odmevnimi avtorskimi projekti v rokavu (ki jih je pri prijavi treba navesti), a moja frfotavost pri zaletu nima meja; že kovanje železa, iz katerega nastajajo verzi, so zame projekti. Zajedajoči majhnosti (kljuvajočemu zavedanju) navkljub, si dodelim zadostno kompetentnost in čakam na izzid. Morda so zavrnitve prav zato lažje. Nasvet: roke stegujte k vrhu, ne samo k balkonskim policam prvih nadstropij. Ker se izmuzljivi vrhovi upogibajo v vetru, se zgodi, da jih ne dosežemo (bolje kot da obvisimo na balkonih, ki so ravno za ped previsoki, da bi se spustili nazaj na tla – pri padcu si kolena okrušiš dovolj, da se ti bufoneskni podvigi, ki še akrobacije niso, zamerijo), a vztrajni zato še ne odnehamo. Z natančnim opazovanjem gibanja zraka in čutom za dotikanje nam utegne proučiti tokove mehkega valovanja in določiti trenutek, v katerem bi se z dotikom tistega zgoraj spojili z vsemirjem; to pa je tudi srž stvarjenja. Neotovorjen sestop človeka z naravo v pravem času, na pravem kraju. Tombola z okoliščinami.

Ponoči mi je uspelo. S kobilicami v želodcu sem se prestopala na lovorikah uspele predstave pred krasnim občinstvom, sam g. Wilson mi je z rdečico na obrazu v prvi vrsti osupel aplavdiral. Zgodilo se je na odprtem, noč je že ogrnila ramena gledalcev, ko sem izrazila finalno gesto. Performance ni bil ne igra, niti ples, ne recital, niti pantomima. Bil je nad. Bila sem s tako gotovostjo kot še nikoli, prepričana da popolnoma sovpadam s samo seboj in okoljem. Česa tako vzvišenega se ne da ponoviti. Izvedla sem enkraten nastop, kateremu so prisostovali točno tisti ljudje, ki so bili poklicani, da z mano soustvarijo in doživijo magični trenutek. Bila sem izpolnjena, dokazala sem si, da je izpolnitev kot divja zver, ki se krotko dobrika ob človekovih nogah, ko se le-ta spoji s svojim bistvom.

Zbudim se prerojena, prijetno sita in varno melanholična, zavedajoč se dejanske pozicije in moči sanj, ki vdirajo vanjo le toliko, da se veselim noči, ki nasledi dan, njene eteričnosti.

2 Comments:

At 10:52 pop., Blogger Mr. Kanister said...

Kaj pa, če je tako, da nam stvari, ki si jih zmoremo zamisliti do zadnjega detajla, sploh ni več potrebno udejaniti?
Neka stara kitajska modrost pravi, da Mojster zadane sredino tarče, še preden izstreli puščico.

 
At 12:11 dop., Blogger Zvita said...

:) prav možno, sploh če ima fino izostren vid

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home