četrtek, oktober 12, 2006

Pickup življenje


Že od daleč se zapičim v nizko, baročno izdolbeno zeleno klopco, ki čaka name. Prazna je, v popoldanski senci jo skozi porumenele krošnje ljubkujejo dlani sončnih žarkov. Ko ji hodim nasproti, se mi zdi, da je s tistimi nekaj kvadratnimi metri parka, ki ji pripadajo, v popolnem sozvočju. Ob strani se na cesti med seboj prerekajo avtomobili, kdo bo prvi kam zavil, utrujeni ljudje v tišini komunicirajo s svojimi koraki (štejejo jih, si izmišljujejo komaj opazna igriva zaporedja, igrajo se), z obrazi zazrtimi v tla, razen visokega moškega v balonarju, ki me prehiti pri parlamentu. Izstopa ne samo zaradi višine - kot da bi z njo hotel stopiti čez vsakdanje poklapanosti - tudi njegova hoja nima nič skupnega z vsemi nami, ki stoje, v gibanju napol spimo. Ramena nosi zravnana kot egiptovski jastreb med letom, ali kot človek, ki se razprostira med tankočutnimi smehljaji ženske, ki mu je preden je zakorakal v jesenski dan prvič priznala, da je že malo njegova, čeprav je rada svoja. Mimo mene stopi kot hraber bojevnik, ničesar ga ni strah, klavrnosti mu danes ne pridejo do živega. Z vnemo in polnimi pljuči stopa proti Operi, kjer bo morda oddirigiral orkestru kot še nikoli, podpisal pogodbo za sodelovanje pri predstavi, ki bo s črnilom njegovega nalivnika postala uspešnica, ali že kaj. Danes mu ne spodleti. Njegov vonj je intenzivnejši od ostalih, ki se mešajo v toplem zraku. Ne uporablja cenenih dišav, diši po lastnem zadovoljstvu in Wrigley's Cool Air. Ima me, da bi se mu skrila v žep balonarja in se nadihala svežine njegovih robčkov. Ne morem se odločiti, ali naj proti klopci zdirjam brez zaporedja korakov, da mi kdo ne zasede mesta – nisem razpoložena za deljenje prostora ali naj se ji približujem še počasneje, da si jo nagledam v soju ekscentrične harmonije. S svojo skladnostjo bode v oči. Previdno se usedem nanjo, da ne bi oskrunila njene samozadostnosti in lepo me sprejme. Pašem v njeno zavetje.
Nekaj otrok žlobudra na igralih, kakršne redkokje še vidim; konjički na gibljivih, spiralnih vzmeteh, mali vrtiljaki, lesen piratski poligon z vrvmi na vozel in gumenimi gugalnicami. Mamice med guganjem potrpežljivo držijo glavice še racajočih otrok, zatopljene vase, zazrte nekam vstran, dokler se ne pripeljejo očki, potrobijo iz svojih enoprostorcev, mamice jih ne slišijo, ker so z mislimi nekje drugje. Možje hupajo vedno močneje, nato le zapustijo pomemben položaj za volanom, vkorakajo na otroško igrišče in predramijo odsotne ženske, ki jezno odreagirajo, ker ne marajo, da možje vdirajo v njihov svet. Nekaj kletvic, nobenih nežnosti, očitki tja v en (tretji) dan, otroka pod pazduho kot štruco kruha in adijo. Pickup družinsko življenje. Dojenček z velikimi, frnikolastimi očmi se obrača nazaj in si me ogleduje. Ko se mu trapasto zasmejim, me zaboli obraz, ki sprosti vse mišice. Otrok se skremži, iz kotička majhnih ustec mu priteče nekaj belega in že ga ni več. Ostanem sama na svoji klopci in si zaželim, da bi zajezila čas. Dejstvo, da bom vsak čas vstala s klopce in se priključila masi figuric, ki kot ranjena torpeda v počasnem posnetku znotraj koordinatnega sistema drsijo vsak proti svoji tarči, se mi gabi.

2 Comments:

At 9:59 dop., Anonymous Anonimni said...

zenska, vedno ti rata presenetit, in ne morem si niti priblizno predstavt ksna prijetno konfuzna figura si ;)...

 
At 3:07 dop., Blogger Nevidna Roka said...

live & let live.. ne uničuj (si) sveta s kritiko

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home