petek, oktober 06, 2006

sky blue

Mečem kovanec (v mislih), v igri 2 buklici: Kundera in Nesmrtnost (tudi Istovetnost in Neznosna lahkost bivanja čakata na strani) in Platonovi izbrani dialogi in odlomki. Obe že načela, obe vabljivi. Prebrala bom verjetno vse, Platona moram, komplikacije pa se vedno pojavijo že pri vrstnem redu. Prioritete, osebne preference, koordinacija, kakšne povsem banalne vzporednice ...

Rada sem organizirana, blazno nepotrpežljiva, zaletava tudi, zato znam iz mikro nepomembnosti - from scratch - napeči metrske slane preste, ki jih moram sama pojesti, drugim so pretrde (izbirčneži!). Grize me, ker imam vsepovsod še vsaj 5 že načetih, knjig, ki bi jih rada čimprej končala; drugače nisem ena tistih bralk, ki iz spoštovanja do avtorjev ali kakšnega osebnostnega vraževerja, da se stvari ne pušča le napol, vedno vse prebere do konca, sploh ne; če me ne potegne, pustim in odfrlim drugam, pa vendar. Dokončavanja in zastavljanje ciljev so razvojni koraki, evolucija, nekje v megleni daljavi (konca) pa se svetlika modrina, ki nam nudi zavetje ali razodetje. Razjasnjeno nebo, ki se ponoči lesketa v vsej svoji zavajajoči veličini. Poskusi dotikanja sicer vedno spodletijo, bodisi med vožnjo s kolesom z glavo vznak, iztegnjen jezik doseže kvečjemu konico nosa, če sta oba dovolj dolga, do vrha, k nebu, nam manjka nekaj trilijon lestev, plezati je pa vseeno fino. In stopati po prstih tudi, z iztegnjenimi rokami in prsti pa sploh. Ko se med plesom raztezamo v podobni pozi, rečemo, da trgamo jabolka. It's all up to interpretation of the sky blue.

3 Comments:

At 1:44 dop., Blogger Aljoša said...

Včeraj je bil pogled na nočno nebo nad Celjem dejansko nenavadno doživetje: oblaki so zgledali kot nagnjena gladina penastega ribnika. Bilo je nebo, narejeno za to, da se ga dotakneš.
Sicer pa ti najbolj priporočam Istovetnost, ki se prebere v enem vročičnem zamahu. Neznosna lahkost je boljša na ekranu (z Juliette Binoche in Danielom Day-Lewisom), Nesmrtnost pa vsaj zame predstavlja tistega sterilnega, zahodnoevropskega Kundero, ki mi ne diši preveč.

 
At 10:12 dop., Blogger Špiklja said...

hm, nebo narejeno za dotik. naj nam vendarle nikoli ne uspe - če se nam upogne na dlan kot gumijasta diafragma, bo v trenutku le še podirajoča streha, ki se s človeškim dotikom ne povrne nazaj v sveto. s čim bomo pa potem povezovali svobodo?
občudovanje je lahko veličastnejši občutek (od dotikanja).
film moram pogledati, ja, Istovetnost sem pa že načela, tudi diši, mhm. hvala.
juliette b. je ena privlačnejših žensk, s kamerami se sporazumeva v subtilni govorici, ki pusti močan vtis.

 
At 2:00 pop., Anonymous Anonimni said...

jajčka.

 

Objavite komentar

<< Home