četrtek, september 28, 2006

Kreni prema meni

Ob branju Barnesa, Arthur & George, sem se spomnila malo nenavadne prigode izpred nekaj poletij, mogoče tudi zato, ker sem divjega moža pred dvema dnevoma srečala v mestu.

Tisti večer sem šla s prijatelji po dolgem času v kafič, kjer smo se kot srednješolska mularija radi zbirali, v njem prešpricali nemalo ur italijanščine, matematike in še česa, tudi telovadbe. S sošolkami smo se proglasile celo za namišljeni bend, kakih pet, šest nas je bilo; zasedle smo največji separé z okroglo mizo in simulirale igro na inštrumente. Vsi so nas poznali, zloglasne turistke. Zdaj je lastnik tega lokala eden izmed pobov, prijateljev, ki je takrat tam kelnaril, me pa smo mu za pas kavbojk zatikale listke z nagajivimi napisi: we want your ass ipd. ... ah ja; njemu v čast in veselje smo takrat spet zašli tja.
Začeli smo s kozarčkom vina, sledila je tekila, borovničke, še kaj. Ko mi postane fino, tista hiperenergična omotica, ki ti da filing, da lebdiš, ne znam nehati, zares težko me je ustaviti in prepričati, da imam dovolj. Ustrežljivi DJ je vrtel muziko, ki nas je spominjala na vse tiste norčave ure, ki smo jih nekdaj tam zabijali, okrog trume starih znancev, s katerimi si imaš prijetno opit marsikaj povedati (vestno smo si prigovarjali: saj veš, »na stare čase«, se ne zgodi več pogosto, paše pa še).

Srečam nekdanjega profesorja za telovadbo, ki je največ deset let starejši od mene in se rad zabava s svojimi kolegi. Eden teh mi je že od nekdaj vzbujal zanimanje. Divji mož, ves zaraščen, neprilagojen že na daleč. Povsod se vozi s svojim terenskim downhill biciklom, dreadi mu plapolajo okrog glave, malo star je že, a se ne da. Žilav in bojevit je videti. Oster. Seksi se mi je zdel, čeprav so se ostale punce zgražale, češ da je navadna zanemarjena grdoba.

Kot vrtavka sem se sukljala okrog profesorja, da bi pritegnila divjakovo pozornost. Mirno je sedel za šankom in vase zlival svojo kruglo piva in niti malo ni reagiral na mojo glasnost in afnanje. Potrepljam ga po ramenu. Počasi, skoraj robato obrne glavo in me z jeklenimi očmi zviška ošvrkne. V svoji otročji evforiji nekaj blebetam, ne zdim se mu ravno prepričljiva. Nezainteresirano zamahne z roko (kakor: smrklja, čas je za risanko in spanje, alo, gremo domov!) in se posveti svojemu pivu. Tako gladko se Zvita seveda ne da. Debatiram s profesorjem in ga zaslišujem o divjaku.
»Ne seri,« reče. »Ta ni za take finte. Meni je kul tip, ker ne jebe žive sile. Ekstremist v pravem pomenu besede je. Jamar, biciklist, pleza, vesla. To je njegov svet. Nevarnost. Izzivanje. Pa ne z nami, rekreativci, vedno je sam.«
To me še bolj nakuri. Medtem se divji mož presede za mizo v kotu. Radoživa in igriva plešem, se hihitam in ni dolgo, ko spet priplešem k njemu. Prefrigano se nasmehne:
»A bi ga ti rada fasala?«
Preslišim ponudbo, raje slepomišim na dolgo in široko, a se mi končno vsaj malo posveti. Vpraša me, če sem se že kdaj s smrtjo gledala iz oči v oči. Zadebatirava se in izvem nekaj njegovih malih skrivnosti. Sočasno tudi prazniva kozarčke in izgubljava rdečo nit. Stoje ob njem migam v ritmu
Partibrejkersov, ko iz njegovih ust nekaj zleti pod mizo. Debelo se gledava. Z lopatasto roko me zagrabi za lase in se mi prisesa na ustnice, potem se skloni k mojim nogam, pobere protezo in jo neobrisano oz. neumito da nazaj v usta. Ne vem, kaj naj rečem. Grobo prekine nastalo zagato:
»Ja in? Parkrat sem si že zbil zobe.«
Pokimam, kakor da je to nekaj povsem običajnega. Naprej plešem, njegove roke, ki se smukajo pod mojo obleko, me ne motijo. Kmalu ugotovim, da je lokal skorajda že prazen, mojih kolegov pa že dolgo ni več. Divji mož predlaga, da prespim kar pri njem, saj ne smem pešačiti domov sredi noči, taksija pa nima smisla klicati, če obstaja boljša alternativa. Ni me predolgo prepričeval, sploh ker je obljubil, da me nese domov, saj me noge niso več ubogale. Zagrabi me kot vrečo jabolk, pa res nisem perešček, in me zlahka na ramenih nese do vrat stanovanja. Prej se pozanimam kako in kaj, da ne bi tam slučajno srečala kakšnega otroka v pižamici, ki ga muči nespečnost, ali pa razjarjene žene s kuharskim valjarjem v roki. Žene ni, pove, otrok sicer obstaja in spi v kakšni mehki pižamici, a ne pri njem. Ok, zmenjeno. Zahvalim se za prijaznost in ga opozorim, da sem zelo zaspana, da si ne bi domišljal kakšnih vrtoglavih posteljnih podvigov. Pravi, da je gentleman, zato bo upošteval moje želje, čeprav ne vem, kaj zamujam.
Stanovanje je veliko, lepo, snažno; pomislim, da v njem ne živi sam. Zavijeva v spalnico, ki diši po adrenalinskih športih. Zavaliva se v posteljo, jaz kar v obleki, slečem si samo hlače in majčko. Niti malo mi ne teži, name ima prav svetniški vpliv. Nekaj nežnosti, potem v žlički zaspiva kot ubita. Noč je vendarle zapečatila tista proteza.

Zbudim se z obupnim glavobolom, popolnoma dezorientirana; on spi kot klada. Za sekundo, dve si ogledam njegovo izklesano telo, gol je, potem grem na stranišče. Na hodniku vonj po jutranji kavi. Kot lopov se po prstih odtihotapim do vrat, na katerih je ikona fantka, ki lula v kahlico. Nahitro se uredim in šibnem nazaj v sobo, po hlače in majico. Divjak v postelji je še najbolj podoben spečemu angelcu s krilci. Komajda odpre oči in zagode, naj pridem nazaj in kam vraga se mi tako mudi. Oblečem se, zašepetam:»Adijo,« in izginem skozi prva in druga vrata.

Pred blokom razmišljam, kje sem. Na slepo uberem pot proti gozdu in skoraj sredi mesta odtavam nekam k reki, kar je prava umetnost. Ko hoda ni ne konca ne kraja, se zavem, da sem izbrala najslabšo možno varianto sploh, da se v bistvu vrtim v krogu. Ne vem, kako sem lahko spregledala letni bazen, odkoder bi me lokalni avtobus odpeljal naravnost domov. Sonce je že udarno nabijalo, ko sem dehidrirana, neprespana in zalimana plužila po neposeljenem območju. Po absurdnem tavanju, preganjana od nekega histeričnega psa, zasopla le prikolovratim do glavne ulice, kjer kakor nočna prikazen zavzamem stol na avtobusu in komajda verjamem, da je tako kratka pot domov lahko prava pustolovščina.

9 Comments:

At 12:26 dop., Anonymous Anonimni said...

u ti prasica,
protezca si pofukala

 
At 8:59 dop., Blogger Zvita said...

nisem ne, neither

 
At 9:47 dop., Anonymous Anonimni said...

Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.

 
At 9:51 dop., Blogger Zvita said...

:) anonimnost pa taka!!!

 
At 9:51 dop., Blogger Zvita said...

moram zbrisat?

 
At 10:07 dop., Anonymous Anonimni said...

do whatever you have to do baby,..i dont care..

kolikokrat pa se mora tebi clovek predstavljat, enkrat ni dovolj?

Fahrenheit

 
At 10:12 dop., Blogger Zvita said...

tebe že vem, razkrinkal si njega

 
At 10:32 dop., Anonymous Anonimni said...

glede na razplet zgodbe je mogoce res bolje, da ga zakrinkas nazaj.

Fahrenheit

 
At 10:42 dop., Blogger Zvita said...

zbrisano, pa brez zamere, nekaj diskretnosti nudimo tudi tukaj.

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home