torek, september 19, 2006

Ko zori ribez

Zadnjič mi je bivši sodelavec, ki ga cenim, ob kozarčku, treh, posvoje razložil, kdaj naj se človek odloči za kreativni preboj. Tarnala sem, kako ti ljudje ne dajo priložnosti, da bi bil, kar si, kako zajebano je, če nimaš bogatih staršev, ki bi ti npr. financirali prvo predstavo, ker roko na srce, niti v tej naši mali ljubi deželici, kjer so umetniški krogi med seboj prepleteni kot pajkovski gobelini, ti nihče ne bo (po)nudil oz. zaupal prostora in sredstev, se pravi priložnosti, dokler si zgolj skiciran nobody. Prepričal me je, da se motim, da si ustvarjanje predstavljam hibridno, pri čemer mešam 1.: bistvo le-tega oz. ustvarjalčev notranji vzgib = idejno poslanstvo (ki se mora uresničiti) z 2.: pobožno željo po kreiranju. To sta namreč dve zelo različni stvari, ki se sicer dopolnjujeta, brez ene ni druge, ter tudi: brez prve, ni druge. V (recimo mu) inspirativnem okolju sem si namislila, da je to točno to, kar si sama želim. Režirala bom. Dobro mi bo šlo. Ni me strah, znam ubirati samosvoje domišljijske diagonale, občutljiva sem, tečna, avtoritativna bi lahko bila, sinergija me navdušuje ... Umetniška voditeljica pravi, da se ji zdi, da ne bi znala manipulirati :) - nisem ugovarjala, me že ne pozna dovolj. Še malo vzpodbude od koga, pa smo tam. In občudovanje do ljudi, ki se s tem ukvarjajo, seveda. Voila! Nekaj truda, žrtvovanja, razmisleka, pripravljena sem. Izročam se v Vaše naročje, akademija, potegnite iz mene, kar lahko, vzbudite in zorganizirajte strasti, ki si med seboj praskajo oči in se kljuvajo tik nad maternico, kjer hibernira moja koprivna duša. Opala, ne bo šlo. Ni čudno, da je Lorenci v moji patentirani zamisli pogrešal mene, tisto, kar (naj bi) me žene, zakaj prav to in tako. Pregovarjali smo se o tem, kaj pomeni »drugačno«, zakaj to postane, če sploh, kaj je zanimivo in zakaj je zanimivo + kaj pomeni zelo zelo. Gradiranja – radiranja. Bojda tudi psiho test. Zabavno. In da bežim z odra, je rekel. In zakaj dosledno upoštevati didaskalije.

Pred oči ti nastavijo ogledalo s povečano optiko, ki zrcali globlje, prav tja do maternice. V njem si lahko dodobra ogledaš ptičjo hišico, v kateri lenari tvoja duša. Moja je bila prazna, nemotivirana. Pričakovali so več. Še z recitalom sem gospodo razočarala, čeprav sem Obiranje ribeza na Kreti vadila skoraj vsak večer, pod lučjo na terasi bungalova, da so me potem vse noči gnjavili komarji . Ni mi bilo nerodno, ampak v trenutku, ko sem začela, sem se sama sebi zdela nezanimiva in to se čuti. Slab znak. Potem še tista famozna »ob svetem nikoli« (Nikola - nikoli! četica vkoraka, jaz pa vsa nedodelana, skoraj ravnodušna. mirna. živci na poznopoletnem sprehodu v japonkah z marjeticami in z jopico čez ramena. namuznjeni obrazi. rekviziti, ki ne služijo namenu, če ga ni, nope. tlesk tlesk, a bo že konec?! zakaj že moram navdušiti? to sploh hočem? verjetno sem se vdala že vnaprej. saj se nočemo, ne potrebujemo.)

-back to the point-

Tisti občutek, vera, prepričanje, da v sebi nosiš nekaj, kar ljudje enostavno morajo videti, spoznati, občutiti, nekaj, kar je treba deliti, zaradi česar se bo v ljudeh nekaj premaknilo, zbudilo; tisto pač moraš posedovati. Samo želja ni dovolj. Tudi preko entuziazma se v vzpodbudnem okolju z veliko podpore in delavnosti marsikaj doseže, ampak to ni tisto. V take sorte umetnika ne bi verjela, niti se vanj zaljubila, zato tudi sama nočem sooblikovati nerodovitne bere. Nisem ustvarjena za teh nekaj mežikov vsemogočnosti. Dvomim, da bi se z njimi znala napajati. In ne, ne čutim, da v sebi nosim nekaj, kar moram ljudem podariti. Zato dokler idejno ne dozorim, na posvečenem oltarju nimam kaj brkljati. Nedonošenčkom ni lahko preživeti. Želim si vsebine, teorije, raziskovanja. Veliko vtisov, oprijemljivosti, iz katere potem lahko plezam kvišku, spontanega razvoja, hlastanja po več. Kreativni procesi v človeku ne zamrejo kar nalepem. Vse jih oblikuje; ples, knjige, očarljivi nasmeški, prodorni glasovi, vizualno tipanje, glasba, svež zrak in sočna jabolka, dež, svetloba, mehke tkanine, barve, dotiki, jutranja naravnanost, konsumiranje hranljivih doživetij ...

Ko plod v tebi dozori, odteče voda in veš, da je čas za porod. Takrat greš preko vsega. S finalnim potiskom si kriče izboriš prostor, toplo gnezdece za otroka, ki pa nikoli ni povsem varno; nevarnosti (na šibke) prežijo z vsakim korakom. V teh zamaknjenih, močno prepričljivih fazah, se ljudje ne morejo upreti tvoji energiji – vedno smo in bomo dobivali mehka kolena pred osebami, ki vedo, kaj hočejo. Takrat, verjamem, se vse zgodi tako, da z nastankom novega ne okužiš okolja, temveč prisostvuješ k polnejšemu karakterju ozaveščenega naroda.

Utopično? Naj bo.

2 Comments:

At 3:24 pop., Anonymous Anonimni said...

Se strinjam z nahitro prebranim.

Zorenje je predvsem stvar ritma posameznika. Eni rabimo več, drugi manj, eni smo in bomo večno zeleni. Pomojem je glavno, da med tem ko zorim, živim.

 
At 4:00 pop., Blogger Špiklja said...

ja, in tudi zeleno je lepo, zračno in sproščujoče

živeti, z limonino liziko v ustih in travnimi bilkami, zataknjenimi za ušesa

 

Objavite komentar

<< Home