Moja BETTY

so sexy

Roman, ki me je v srednješolskih letih povsem pretresel, vznemiril ter ni in ni poniknil v želodcu, sem kasneje prebrala še dvakrat: 37,2° zjutraj, avtorja Philippa Djiana. Prav ta naslov moram izpostaviti, verjetno izmed vseh v zgodnjem bralnem obdobju, malo resnejšem, ker me je skorajda zaznamoval oz. mi začrtal jasno ločnico med suhoparno predpotopno literaturo, s kakršno so nas radi posiljevali v šoli, čeprav so se nam črke zatikale v žrelu, in pa sodobno prozo o razjedeni človeškosti, ujetosti v usodne utopistične pasti. Nudil mi je vse, česar nisem dobro poznala in me je mamilo z neizpodbitno močjo. Ko sem v Londonu leta kasneje gledala Betty Blue, posneto po literarni predlogi, sem tragedijo doživljala manj osebno, a vseeno z zanimanjem. Zgodbe iz knjig si sami zase prostodušno zrežiramo pred očmi, zato filmi, ki nas iztrgajo iz naših domišljijskih šablon, pogosto razočarajo.
M. Tribušon mi je enkrat, ko sem že pozabila na roman in film (z Gabrom sta mi ravno hotela zmasirati stopala ~ pmsično tečna, kar se za še nezastrupljeno prišlekinjo sploh ni spodobilo), povedal, da je 37,2° C predmenstrualna temperatura ženskega telesa. Hecno, tega nisem vedela; ja, prav tista zaušesna vročica, ki me mesečno nervira in povzroča srbečico.
Z naslovom, kot tudi vsebino, sem se nato pogosto srečevala; še v raznih dramskih tekstih, ki so izšli kasneje od romana, sem iskala vzporednice.
Betty ne bom nikoli pozabila, blizu mi je bila že, ko sva si prvič pomežiknili in primerjali, katera nosi bolj kičaste uhane. Prej sem naletela nanjo, ko sem brskala za nečem tretjim; zloadala si bom film, da ga vidim v novi, deževnejši septembrski luči.