Minos

Ko sem na vrhu hriba, na katerega se brez pastirske palice rada ženem tudi ob 11-ih dopoldan pri 30°C - bolje kot doma, kjer me v sobi zebe - vpijala blagodejno sončece, oči počivala na malo vrtoglavem razgledu hribčkov in dolinic s klopce, ki tiste, ki se nam od višine rado vrti, hkrati plaši in navdušuje, sem pomislila še na morje. Nebo nad mano je bilo podobne barve kot kretska modrina. Šla bi še kam k vodi, če bi imela kaj pod palcem, zdaj mora biti najlepše. Sicer se polna elana pripravljam na nastavljanje min ortodoksnim predavateljem filozofije; če so zdolgočaseni, premočrtni in nemotivirani, jih bom telepatsko žgečkala po stopalih s pošiljkami elektrošokov; izbrizg iz mojega trebuha - pod tlemi do katedra - skozi njihove podplate in: bzzzz! Vse se bo treslo.
Zelo se veselim, lačna teorije in vsega, o čemer nimam pojma. In končno se začenjajo plesne vaje, ne vem sicer, kaj bi - bi namreč vse: salsa-tango-flamenko-orientalske nedvomno, izbrati bom morala eno, se pravi, je že določeno. Kar nam je blizu, se ponuja samo.

Konec junija sem na Kreti v Aghios Nikolaosu odkrila najlepši hotel do sedaj. Seveda nisem v njem bivala, de luxe kategorija, bom pa enkrat, sem ob pomežiku povedala receptorki, ki me je prijazno založila s katalogi in mi dovolila poslikati spodnjo etažo. Našla sem ga med iskanjem primerne plaže, ne maram sardela-party gneče, niti enozložne mivke, hitro se je naveličam; takrat iz pristanišča od daleč zagledam prikupne bele senčnike, skale. Bližje ko sem jim bila, bolj se mi je zdelo čudno, da je obala tam skoraj prazna. Vmes, med dolgo promenadno pešpotjo do tja, povsod polno ljudi, tam ni bilo videti nikogar. Že čisto od blizu zagledam, da je plaža ograjena, torej za goste hotela only. Japajade. Ob ograji, ki spominja na železje, ki v živalskih vrtovih ločuje zverjad od radovednih obiskovalcev, sem se sprehodila do vhoda. Nobenih vratarjev, nekaj vrtnarjev, hotelskega osebja, ki pa je verjetno prevljudno in prespoštljivo do svojih gostov, da bi jih identificiralo med meditativnimi pohajanji po hotelskem parku. Minos beach art hotel je čudovit. V parku, ki se ob morju nadaljuje v male skalnate otočke, mladi umetniki razstavljajo svoje kipce, ki popestrijo samostojne bele bungalove, zaraščene z mediteranskim rastlinjem. Vse je zelo urejeno, otočki skoraj osamljeni. Dolgo izbiram svojega. Ker se na izbranem močno trese senčnik, veter besni, se preselim na drugega, ki ga delim z nekim starejšim moškim; ni videti zoprn, pa še opravka ima z nekimi čudnimi tehničnimi aparaturami. Napnem mišice in odprem zaprt dežnik, kar sploh ni mačji kašelj, smeje potrdi tudi sivolasi gospod. Po telefonu se pogovarja nizozemsko, to vem, ker je Grčija polna Nizozemcev, slišiš jih na vsakem koraku. Ležalnik obrnem proč od njegovega, z modrcem se sploh več ne bom sončila, kopalke so prav neuporabne. Malo pokramljava med kopanjem, pravi, da vsako leto pride v prav ta hotel, kjer ima popoln mir, uživa v gurmanskih razvajanjih, na voljo je pestra izbira restavracij, če se naveličaš hotelske, veliko plava, bere. To mestece je očarljivo.
Pozno popoldan, nažrta jabolk, slana in ožgana, se napotim na wc, da se vmes razgledam po hotelu. Wau! Toaletni prostori tako dišijo, da bi se kar tam utaborila, pod tistimi lončenimi lijaki. Grem še na lahko pozno kosilo, kupim si kvačkano naglavno ruto, ki je del njihove narodne noše: univerzalna, lepa, lahko za na lase, okoli vratu, pasu, čez prsi. Nekaj ljubkih trgovinic s spominki, krasen sončni zahod in kakšna ura avtobusne vožnje nazaj v Stalido.

Ah, kje je že to ...