Pop the Question

Prijateljeva prijatelja se bosta poročila. Po njegovem govoru sodeč sta inspiracija samskim, išočim nabiralcem sadežev. Nikoli nisem sanjala o beli poroki, poročni obleki, kočijah. Če se kdaj bom poročila, bo obred nekje, kjer še ne bova bila, z le nekaj povabljenimi, ali pa kar brez. Recimo, da sta priči potrebna elementa, a zaradi mene bi si lahko izposodila tudi dva nevtralna mimohodca. »Vedno zaupaj neznancu. V tem življenju je tako, da te na cedilu pustijo ljudje, ki jih poznaš." Po obredu v kakšni majhni kapeli, nekatoliškem, bi se prepustila prebavljanju. Kolone neprivoščljivih darovalcev in njihovi poljubi, požrtije ipd., ne bi prišle v poštev. Kaj pa otroci? Ne vem, kako koristno in velikopotezno je, da jim ponujamo življenje v iz dneva v dan manj tolerantnem, zastrupljenem svetu; je pa vendarle naš, kot so tudi otroci logična posledica, nadgradnja naših vez. Žal ogromno nosilcev teh nadgradenj (in nehotnosti) brede med klavrnimi možnostmi. Pogoji, ki jim jih nudimo, niso vedno ustrezni; prav take, pomankljive okoliščine, pa so najboljša življenjska šola, čeprav neprostovoljna.

Nekaj otrok sem imela kakor za svoje. Humno, pakistansko metuljčico, ki sem jo spoznala še neenoletno. Angelska dojenčica, ki skorajda ni jokala, zelo malo jedla, radovedno tipala neznance na podzemni, ki so sedeli zraven naju in niti malo je ni bilo strah ropota vagonov. Ko sem enkrat z njo v naročju (voziček je bil za nešteta stopnišča prevelik zalogaj) hodila po univerzi, sem se zvečer zgrudila od bolečin. Za nošnjo otrok bi potrebovala oslička, ki bi s tleskom prstov postal neviden.

Pooja, petletna indijska navihanka, je bila težji zalogaj. Svojeglava, uporniška, inteligentna, čeprav prikrajšana za nemalo potrebščin.

Jamila, pol Jamajčanka, pol Angležinja, je verjetno najzanimivejša med vsemi. Takrat devetletna je hodila v prestižno zasebno šolo, kjer ima skoraj vsak učenec svojega tutorja in motiviranim učiteljem ni vseeno za razvoj njihovih varovancev. Zrelostno, pa tudi emocionalno, je bila povsem neprimerljiva z Indijcem Nimaiem, ki je tri leta starejši od nje in mu samohranilska mama ne more nuditi šolanja drugje, kot v southallski državni šoli, ki že od zunaj smrdi po zatohlem.

Jamila je razgledana deklica, zdaj že precej višja od mene, prava lepotička. Je vodja šolskega orkestra, violinistka, kitaristka, po mami ima smisel za lepo, po očetu pa čut za jadranje in raziskovalno žilico. Igra mislim da je ne zanima več, petje tudi ne, je pa zelo pridna učenka, ne dvomim, da ji uspe vse, česar se loti. Ko sva bili v Londonu nekaj mesecev praktično sami (s pomočjo starševih prijateljev, Markovih staršev – njenih starih staršev, polbrata Bena, sosedov idr., ki so jo rade volje prevzeli med vikendi in za kakšno popoldne; mama je delala v Nemčiji, koprodukcijski film, oče pa v Avtstraliji, gledališki projekt) sva si sicer pogosto skakali v lase, tudi dobesedno, a je celostna izkušnja bila dragocena. Naučila sem jo nekaj slovenščine in postala malodane pravi otroški psiholog.

Dvomim, da bi še kdaj hotela imeti opravka z vzgojo tujih otrok, a so me, vsak posebej, marsičesa naučili. Dostikrat se spomnim nanje, prejmem kakšno njihovo fotko, voščilo za rojstni dan in obvezno moram priti na Humnino maturo, ko pač prileze do tja, smo zmenjeni; stara je 3 leta.

Za dokončno ganjenost se uležem k Čarliju (večkrat tedensko ga preimenujem - zdaj je Leopold, a se na ime ne odziva), ki v klobčič zvit počiva na postelji; je že star in pogosto utrujen. Ko mu nežno pogladim trebušček in mu grem s prstom po kosmati skakalnici od smrčka do čela, zaprede kot traktorček in v transu počasi, napol odpre oči. Najprej pogleda s tabelimi, potem me zaupljivo, zaljubljeno ošine z ogromnimi zenicami, ki kot prevrnjena čolniča v jezeru plavata na zeleni gladini.