LEA

Med poletno plesno pavzo si včasih okrog bokov zavežem orientalsko ruto - vadim. Libanonska muzika, soparni večeri in solo poplesavanja pred ogledalom. Ko telo ovije cingljajoča tkanina, se spremeni vsak gib. Drža gracizone despotke. Dlani kot plapolajoča jadra v vetru, pahljačne roke, podaljšane peruti. Trup mehko zvijajoče kače, samoplešoči vrat na trdni podlagi ramen. Migetanje obuja spomine, sinočnje me zanese v Ally Pally, na sprehode z Danielovo Leo, nekajletno weimaranerko (ne vem, kako se pasma prevede v slovenščino, najbrž vajmarski ptičar). Lovski pes z izredno gladko dlako, aristokratsko sivomodre barve (kot moj Čarli), skoraj prosojnimi očmi, lepo definiran trup. Prijazen, crkljiv, razposajen, razvajen, muhast in neukrotljiv. Daniel jo je kupil, ko je bil še samski; njena neustavljiva grizljalna tendenca ga je ubijala, uničila mu je nemalo pohištva in cvilila kot da bi jo dajal iz kože, če jo je za samo nekaj minut pustil samo. Kljub njeni ljubkosti si je ni mogel privoščiti in resno je razmišljal, da bi se od nje poslovil, jo oddal primernejšim lastnikom. Lisa, partnerka, ki jo je spoznal na zmenku na slepo, ga je kasneje prepričala, da jo je obdržal. S skupnimi močmi sta jo počasi socializirala, a zaradi obveznosti se ji le nista dovolj posvečala. Nekaj časa sem merkala njuno hči, nismo dolgo zdržali – milijon konfliktov, sploh pa to delo ni tako preprosto, kot se zdi. Kot prvo je fino, da je par stabilen - s samohranilci je še težje, kajti če ni, si kaj hitro tarča namišljenih zdrah, ljubosumnih izpadov ; sploh pri mladih parih. Z Danielom sva se dobro razumela, nič več kot to, a se njegovi gospodični ni tako zdelo.

Leo sem rada vozila na sprehode, obe sva potrebovali zeleno in pes je vedno dober razlog za pohajanja. Malo zoprno je bilo, ker ni preveč poslušna. Daniela uboga, za ostale pa se ne zmeni prav zelo; odzove se, potem samosvoje steče dalje. Po parku je lovila veverice, trepetala sem, da katere ne bi tudi ujela, hitra kot blisk. Povohala je vsakega dojenčka v vozičku, oblajala vsakega ščeneta, ki je na pločniku pred trgovino čakal gopodarja, skakala po lužah, se uživaško valjala v blatu ... Strah me je bilo, da ne bi srečali kakšnega pitbulla oz. podobne smrtonosne pasme, dvomim, da bi jo lahko krotila; na zelenih planjavah pa je seveda nisem vozila na povodcu, potrebuje veliko teka.

V Ally Pally je k meni pristopil nek klošar, ki naju je z Leo večkrat opazoval.
»Skoraj enake barve oči imata,« je rekel bolj zase.
»Ti pa ... (se popraska po zaraščeni bradi) ... hodiš seks,« reče.
»Prosim?« ga pogledam izpod čela.
»Hodiš seks. Dreves se dotikaš, kot da bi šlatala penise. Gibaš se, kot da bi te na vsakem koraku čakal kdo brez gat. Močno se zavedaš svoje seksualnosti, čeprav se v resnici raje igraš sama s sabo. Sam spolni akt te ne zadovolji, obvisiš nekje nad. Ne seksaš pogosto, če že, si z mislimi drugje,« je povsem direkten; to govori z obrazom obrnjenim v tla, kot da bi sosedu naročal, kako naj skuha kosilo po njegovem okusu. Nič perverznega niti v njegovem glasu, kaj šele podobi.
Ne vem, kaj naj rečem. Previdno strmim vanj od strani.
»Imam prav, kaj? Vem. Dobro opazujem. Brezdelje in skrajen dolgčas privedeta v psihološko-patološka potapljanja. Včasih sem raziskoval, poklicno,« doda.
Iščem besede, tehtam med pritrditvijo / zanikanjem / izmuzanjem, odgovor se prevesi v molk.

D in L gresta za en teden v Španijo, punčko odpeljeta k Lisinim staršem. V graščini, varovani z zapletenim alarmnim sistemom, ostanem sama z Leo in muco Button. Danielova anoreksična sestra Amy, pegasti model, včasih pride, prespi v tretjem nadstropju, kjer kraljujeva na king-size posteljah, vsaka v svoji, jasno, deliva si kopalnico. Čez dan, ne vsak dan, je hiša polna strank v Lisinem lepotnem salonu - 1. nadstropje; kljub njeni odsotnosti, punce manikirajo, masirajo, frizirajo ipd.

Nek večer spim pri Francku, Amy naj bi bila v hiši. Lei in Button pustim dovolj hrane, vključim alarme itd. – ponoči me je bilo v večmilijonski pasti za pohlepne roparje strak kot psa. Ko se drugi dan vrnem, že pri zunanjem vhodu dobim v ograjo zataknjen listek s sosedovim podpisom:
»Ste normalni? Naslednjič vas prijavim! Pes celo noč nori po tem vašem stopnišču, laja kot nor, vas pa nikjer??? Sem večkrat zvonil. Ne bi se čudil, če je crknil.
~ ta-in-ta«

Amy torej ni bilo. Sranje. Ko vstopim na dvorišče, jo že slišim, kako se zaletava v težka vrata. Ker je ne poznam prav dolgo, ne vem, ali se ji meša od veselja ali od popadljivosti. Ogovarjam jo, komajda si upam odpreti vrata (v nekaj sekundah je treba vtipkati kodo, da se ne sproži alarm; če se, varnostniki pridrvijo v par minutah in plačaš kazen za vznemirjanje po nepotrebnem.) Lea me navdušena naskoči, da se zvrnem po tleh, liže me in se od veselja polula. Pokukam v Danielovo pisarno, ki jo je prav zaradi nje pustil odprto; rada je ležala na njegovi zofi. Odrinem priprta vrata, ko me zasuje morje perja. Pregrizla je vse tiste čudovite, ročno pošite orientalske blazine; sobo preplavi puhasta belina. Kremasto beige preproge po stopniščih, nastlane z Amyinim spodnjim perilom. Očitno je imela odprta vrata sobe, čeprav jih je Lea v nujnih primerih znala sama odpreti. Pokakala se je med njenimi škatlami s kozmetiko, prevrnila vso hrano. Naježena Button je cirkusno razpoloženje svoje prijateljice, s katero sta si delili bivališče poleg kuhinje, opazovala s kuhinjskega pulta, iz varne distance.

Počasi se je izredno stanje pomirilo. Daniel se je po telefonu pripetiji smejal, češ da tako slabo organiziranega tima, kot sva bile midve z Amy, pa še ne. Dobro, da se je končalo brez žrtev. Za tistih nekaj modrcev, povštrov in opravičilo sosedom bo pa že poskrbel, ko se vrneta.

Še vedno nosim črno žametno torbo, ki sta mi jo prinesla iz Barcelone. In weimarane so krasni psi, ki pa zahtevajo predanega gospodarja.