sinestezije, brez zaporedij

Londonsko vreme, londonski občutki. Z odpeto army style puhovko s kapuco, skuštrana in rdečenosa od vetra, stopam po Crouch Endu. Zlizani pločniki mokrijo podplate škornjev, na prsih ter delno v rokavu puhovke, se greje nekaj tednov star črn koker španjel z imenom Dante. Zelo rad je vse noči cvilil in grizel televizijske, računalniške, telefonske in druge kable. Kakal je male bobke brez vonja, v tlakovani kuhinji pa imel svoj štab. Harry in Josh se nista kaj prida menila zanj, njuna mama še manj. Midva pa sva bila dobra prijatelja. Vzela sem ga s seboj v trgovino, na sprehode, kamorkoli, če le ni bilo treba z avtobusom, ali na podzemno. Najraje se je nosil v rdečem Hermes šalu iz kašmirja.

Jesenski Crouch End se mi je zajedel v spodnji del trebuha. Dež, hlad, dokomolčna osamljenost. Bel plašč iz umetnega krzna, Catherinini izbruhi, fotografsko-odvetniška naveza, ekstravaganca. Fensi trgovina pri vhodu v jedro okraja. Trgovina, kakršnih je pri nas še vedno zelo malo. Taka, kjer se dobi ročno izdelan nakit, second hand čevlji iz Japonske, razstavni kipci, slike, preproge, vzorčne D&G kavbojke, unikati po zelo znižanih cenah (včasih celo tvoje konfekcijske številke). Ekscentrična lastnica trgovine, s katero sva se spoprijateljili in mi je vedno postregla s šalico zelenega čaja, medtem ko je dokončevala kakšno usnjeno torbico, ali verižico; drobnarije, ki so očem nudile pašne platforme. Danteja sem morala imeti v naročju, ker je tla stražil njen kuža, boksarček, do ljudi prijazen, do pasjih kolegov pa malo manj. Potem knjigarna na glavni ulici, nasproti mestne hiše, pol antikvariat z načitanim poslovodjo z očali in v sivem brezrokavniku, ki nikakor ni znal uganiti izvora mojega naglasa. Pa naveličane natakarice v kavarni, kjer sem včasih listala po časopisih. In vse tiste nočne avtobusne vožnje, sprehodi po Highgate Woods, srečevanja, izgubljanja, iskanja ...

Dneve, kakršen je današnji, bi raje preživljala tam, z vsakodnevnimi epizodami melanholije v različnih variacijah, ki pestrijo življenje. Vonj po času, ko londonski popoldnevi brezverno tonejo v razvlečene, opolzke večere, se vsadi globoko v spominsko ploščo in votlo trka po njej v trebušni votlini, ko se mu zahoče.

Tam toliko vsega čaka nate za vsakim vogalom, prav nate (če verjameš).