petek, avgust 11, 2006

sinestezije, brez zaporedij



Londonsko vreme, londonski občutki. Z odpeto army style puhovko s kapuco, skuštrana in rdečenosa od vetra, stopam po Crouch Endu. Zlizani pločniki mokrijo podplate škornjev, na prsih ter delno v rokavu puhovke, se greje nekaj tednov star črn koker španjel z imenom Dante. Zelo rad je vse noči cvilil in grizel televizijske, računalniške, telefonske in druge kable. Kakal je male bobke brez vonja, v tlakovani kuhinji pa imel svoj štab. Harry in Josh se nista kaj prida menila zanj, njuna mama še manj. Midva pa sva bila dobra prijatelja. Vzela sem ga s seboj v trgovino, na sprehode, kamorkoli, če le ni bilo treba z avtobusom, ali na podzemno. Najraje se je nosil v rdečem Hermes šalu iz kašmirja.

Jesenski Crouch End se mi je zajedel v spodnji del trebuha. Dež, hlad, dokomolčna osamljenost. Bel plašč iz umetnega krzna, Catherinini izbruhi, fotografsko-odvetniška naveza, ekstravaganca. Fensi trgovina pri vhodu v jedro okraja. Trgovina, kakršnih je pri nas še vedno zelo malo. Taka, kjer se dobi ročno izdelan nakit, second hand čevlji iz Japonske, razstavni kipci, slike, preproge, vzorčne D&G kavbojke, unikati po zelo znižanih cenah (včasih celo tvoje konfekcijske številke). Ekscentrična lastnica trgovine, s katero sva se spoprijateljili in mi je vedno postregla s šalico zelenega čaja, medtem ko je dokončevala kakšno usnjeno torbico, ali verižico; drobnarije, ki so očem nudile pašne platforme. Danteja sem morala imeti v naročju, ker je tla stražil njen kuža, boksarček, do ljudi prijazen, do pasjih kolegov pa malo manj. Potem knjigarna na glavni ulici, nasproti mestne hiše, pol antikvariat z načitanim poslovodjo z očali in v sivem brezrokavniku, ki nikakor ni znal uganiti izvora mojega naglasa. Pa naveličane natakarice v kavarni, kjer sem včasih listala po časopisih. In vse tiste nočne avtobusne vožnje, sprehodi po
Highgate Woods, srečevanja, izgubljanja, iskanja ...

Dneve, kakršen je današnji, bi raje preživljala tam, z vsakodnevnimi epizodami melanholije v različnih variacijah, ki pestrijo življenje. Vonj po času, ko londonski popoldnevi brezverno tonejo v razvlečene, opolzke večere, se vsadi globoko v spominsko ploščo in votlo trka po njej v trebušni votlini, ko se mu zahoče.

Tam toliko vsega čaka nate za vsakim vogalom, prav nate (če verjameš).

3 Comments:

At 6:52 pop., Blogger Anolopka said...

Kmalu grem sama odkrivat to mesto za dalj časa in te tako zelo paše prebirat... še...

 
At 10:13 pop., Anonymous Maximus Brutus said...

Ne vem če se spomniš, enkrat si pisala, da si včasih preobčutljiva za muziko: "Baby Can I Hold You, Tracy Chapman, ki sem ga ob petkih zvečer sede na robu trga poslušala v Covent Gardnu" ...
Cmok v grlu se mi ni in ni hotel zmehčat. Zato sem po najkrajšem možnem postopku odfrčal na Otok, se z litrco usedel tam na pločnik pod tisti balkonček in čakal na to pesem.

Imel sem srečo, da je ni bilo.
Dobil pa sem menda enakovredno rezilo, ki se mi še danes pozna - perhaps you heard it there, too:

Rise up this mornin'
Smiled with the risin' sun
Three little birds
Pitch by my doorstep
Singin' sweet songs
Of melodies pure and true
Sayin', "This is my message to you-ou-ou:"

Singin': "Don't worry about a thing, worry about a thing, oh
Every little thing gonna be all right. Don't worry!" ...

 
At 12:35 dop., Blogger Zvita said...

ker sem ravnokar drugič pogledala moža z lune, + tole, bom kar zajokala
in se zraven smejala, s termovelur kapuco čez oči

trije majhni ptički ... zzzz

slišala, veš da, če ne tam, mi bob zapoje med kakšno vožnjo s kolesom, mogoče sprehodom po gozdu. proticmokovska ofenziva.

zzz

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home