ponedeljek, avgust 07, 2006

ta molk je neznosen

»Petek.

V »Shajališču železničarjev.« Moj vlak odpelje čez dvajset minut. Gramofon. Močan vtis dogodivščine.

Sobota.

Anny pride in mi mi odpre v črni obleki. Razumljivo, da mi ne da roke in da me ne pozdravi. Desno roko sem obdržal v žepu svojega površnika. Da bi se iznebila vseh formalnosti, pravi s kujavim glasom in zelo hitro:
»Vstopi in sedi, kamor hočeš, razen na naslanjač pri oknu.«
To je ona, to je zares ona. Poveša roke, obraz ima čemeren, tak, kakršen ji je nekoč dajal videz majhne deklice v nerodnih letih. Zdaj pa ni več podobna majhni deklici. Debela je in ima močne prsi.
Zapre vrata in zamišljeno govori sama sebi:
»Ne vem, ali naj sedem na posteljo ...«
Nazadnje sede na nekak zaboj, pokrit s preprogo. Njena hoja ni več ista: premika se z nekakšno veličastno okornostjo, pa vendar ne brez nekake ljubkosti: videti je, da je nekoliko v zadregi zaradi svoje pričenjajoče se debelosti. In vendar je kljub vsemu to zares ona, to je Anny.
Anny plane v smeh.
»Zakaj se smeješ?«
Ne odgovori takoj, kakor je to njena navada, obraz ji postane tak, kot da se hoče pričkati.
»Povej, zakaj?«
»Zaradi tega širokega nasmeha, ki ga razkazuješ, odkar si vstopil. Podoben si očetu, ki je pravkar omožil hčer. Slišiš, nikar ne stoj. Odloži površnik in sedi. Da, tu, če hočeš.«
Nekaj časa molčiva, in Anny ne poskuša pretrgati tega molka. Kako je ta soba gola! Nekoč je Anny jemala na vsa svoja potovanja velikanski kovček, poln šalov, turbanov, čipkastih rut, japonskih mask, slikanic. Komaj je prišla v kak hotel – in čeprav je nameravala ostati v njem samo eno noč – je bila njena prva skrb, da je odprla ta kovček in vzela iz njega vse svoje bogastvo, ga obesila na stene, na svetilke, ga razložila po mizah in po tleh, držeč se pri tem nekega spremenljivega in zapletenga reda; v manj kakor pol ure je najbolj vsakdanja soba dobila težak in čuten, skoraj neznosen osebni značaj. Morebiti se je kovček izgubil, mogoče je ostal v garderobi na kolodvoru ... Ta mrzla soba, katere vrata se napol odpirajo v kabinet s toaleto, ima na sebi nekaj mračnega. Podobna je moji sobi v Bouvillu, le da je razkošnjejša in bolj žalostna.
Anny se še smeje. Prav dobro poznam ta drobni, zelo visoki in nekoliko nosljajoči smeh.
»Oh, nisi se spremenil. Kaj pa iščeš s tem prestrašenim obrazom?«
Smehlja se, vendar me njen pogled preiskuje s skoraj sovražno radovednostjo.
»Mislil sem samo, da ta soba ni videti taka, kakor da ti stanuješ v nji.«
»Se ti zdi?« vpraša neodločno.
Spet molk. Zdaj sedi na postelji, zelo bleda v svoji črni obleki. Ni si ostrigla las. Še zmeraj me gleda z mirnim izrazom in malo vzdiguje obrvi. Torej mi nima ničesar povedati? Zakaj mi je pisala, naj pridem? Ta molk je neznosen.
Nenadoma boječe pravim:
»Zadovoljen sem, da te vidim.«
Zadnja beseda se mi zatakne v grlu; če je to vse, kar mi pride na misel, je bolje, da molčim. Gotovo se bo jezila. Pričakoval sem, da bo prva četrt ure mučna. Kadar sem nekoč znova zagledal Anny, čeprav se nisva videla le štiriindvajset ur, ali pa morda zjutraj, ko sem se prebudil, nisem znal nikoli najti besed, ki jih je pričakovala, tistih, ki bi se ujemale z njeno obleko, s časom, z zadnjimi besedami, ki sva jih spregovorila prejšnji večer. Kaj neki hoče? Tega ne morem uganiti.«
~ Sartre, Gnus


74 let kasneje so srečanja skoraj enaka. Tujci smo si, ker se pod pretvezo svojosti zapenjamo v plašče odtujevanj.



nedelja.

dnevna svetloba v barvi jajčnega beljaka proseva skozi lesene roletne reže. šel je na wc. stuširano vetroven z mehkimi usti apetitno obdeluje hruško. na postelji s stegni naredi raznožko; skakanje čez kozo (ali dvignjena kolena ležeče ženske, ki ne ve, kaj naj, zato leži in si na prste navija lase).
-bi eno? jabolko, breskev, kaj drugega? mogoče kavo, gospodična?
ne ve, kaj bi, se je treba že odločiti?!
+a je dobra? se nanaša na hruško
-ja.
+koliko je ura?
oba pogledata na nočno omarico. skoraj deset. to še pol enajstih ni. izmakne kolena, spne lase in se nasloni na mehka posteljna ramena. kaj naj reče? kako se počuti? navodila za obnašanje, prosim ... does anybody care?!
ta molk je neznosen, se jima mota okrog malih možganov, ko daleč proč lačni krokodilji gobci požirajo obrežni zrak.
-nekam čemerni se mi zdite, gospodična.
kisel polnasmeh.
+ti pa si pravi komedijant.
zberimo se in uredimo. valjanja v dvoje so za zaljubljene.
zajtrk za kuhinjsko mizo. tiptop postrežba. resnobnica bi se bolje znašla na njegovem vrtu, čepe med sivko in rukolo. in maline uspevajo. dva psa prijateljujeta na sosedovem balkonu. mali in veliki brat, watching us, watching them ...
gentlemanstvo še ni izumrlo. častna beseda. dami s tango obrazom se odpre avtomobilska vrata, preden sede vanj. vožnja v lepo, zračnejše, cvetlično. zeleno, listnato, smaragdno. redkobesednost, če dobro pomisliš, je užitnejša od mašilnega posiljevanja z onesnaženimi nepotrebnostmi. zakaj nas obseda ta prekleta reciklaža minulega? sami sebi dolgočasni, pa kar sejemo. njamnjam, tadva bosta sita. on nekaj o feng šui ureditvi, ki je prehitela preproste staroselce. trendovska njuejdžerska filozofija. drago drago drago. »feng šui za kakovost življenja,« so oglaševali. se reče feng šui, ali feng šu?
-tudi tvoje obleke so usklajene. to je feng šui. se mu zdi.
+podzavestno, ljubiteljsko. drobtinice za simbiotična jutra. kombinacije barv z razpoloženji (razpo-lovljeno+že-lje-nje), obveznostmi ...
-saj.
+mhm.
obremenjevanje s tem, kaj kdo hoče slišati, kdaj in kako, je nesmiselno. sobitje si samo utira umetnostno neumetnostne poti. zaganjanje v neznano, prostih udov v temo. nekoč bomo sešteli vse modrice, magično število z nožem vdolbli v vlažna drevesa in stopili čez sosedove hudourniške pregrade.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home