Krapje jezero

Kolesarski izlet v Preddvor. Trikrat me je napral dež. Kondicija na psu - razdalja (iz Kr.) je komajda vredna omembe. V jezeru živijo skoraj polmetrski krapi, s katerimi se ne bi rada spogledovala pod vodo, pogumnejša možakarja: »Ej, punca, midva mava dva oreng kavlja, prid sem!« pa sta neobremenjeno telovadila med njimi. Ne vem točno, čemu naj bi mi služila njuna kavlja, ampak ok, ne bodimo pikolovski. Na drugi strani jezera mir, nikogar, sedem na lesen pomol, gledam race, namakam noge. Pridruži se lokalni stric, ki se v njem vsak dan osveži. Odloži svoje obleke in plava kroginkrog kotanje. Pravi, da voda ni tako umazana, kot izgleda. Spet se ulije, kar njega ne ustavi, rad se »friša«, mene debele kaplje preženejo na hotelsko teraso, pod streho, kjer mi žejo gasi coca cola light v, vsaj zame, novi embalaži; cela steklenička je zavita v belo ogrinjalo. Natakarica in receptorka hranita race. Okrog jezera se nekam sumljivo sprehaja blondinec, ki ogleduje tudi kupček osebnih reči lokalnega plavalca, ki je daleč proč od pomola. Mislim, da ni imel česa ukrasti, če bi, se verjetno ne bi obotavljal. Povsod jih mrgoli! Krasno. Nič, kar po glavni cesti odbicikliram nazaj, muhe ob vaških, sicer prijetnejših poteh, so zelo nadležne. Jutri verjetno še vstati ne bom mogla, pojutrišnjem mogoče šibnem kam drugam. Občevanje z vetrom me med gonjenjem že od nekdaj privablja.