V zebrasti obleki, ki se ji prilega kot koža iz poliestra, je sedela na robu pristaniščnega pomola. Stopala, obuta v preproste bele japonke, so visela čez rob in igrivo migala. Opazovala je svoje nožne prste, tanke, gibke kačice in oponašala galebje krike, skoraj neslišno, da ne bi motila vodnega živeža. V daljavi zahrope okorna ladja, ki na hrbtu prenaša pretežek tovor. Sopiha kot trohnobna jetičnica. Stopala se umirjajo, kot tudi dihanje ženske, ki sedi na robu. Leva japonka ji zdrsi mimo prstov. Čmokne v morje. Podplat iz plute zapluje po srebrnkasti gladini, ki se pod luno oljnato svetlika. Prelivajoči ornamenti, madeži plovbnega goriva, jo objamejo kakor veter med ljubljenjem na odprtem objame peruti bele jadrnice. Na silikonskih valovih se ziblje ter se lahkomiselno oddaljuje od pomolne stene. Ženska sezuje desno japonko, jo skrbno položi na kaméni steber za privezovanje ladij in bosa zaplava z žvižgajočim severnikom.