Namesto da bi pisala roman (napisanih šele 19. strani).

Joyce.
»Ustnice so se razpirale v širokem veselju. Kakšna sprememba od prvega pisma. Zanima me, ali je to sama »pišeš«. Dela se užaljena: dekle iz spodobne družine kakor jaz, ugleden značaj. Lahko bi se dobila kako nedeljo po rožnem vencu. Lepa hvala: jaz ne bom. Običajna ljubezenska praksa. Potem tekanje okoli vogalov. Enako zanič kakor kak prepir z Molly. Cigara ima hladilen učinek. Narkotičen. Prihodnjič pojdem še dalj. Poredni deček: kaznovala: boji se besed, seveda. Surovo, zakaj ne? Vsaj poskusiti. Vsakokrat malo.«

Skozi okno mi piha pod modrovijoličasto krilo, ki mi ga je lani Jana sešila za rojstni dan. Enkrat samkrat sem ga oblekla. Danes drugič. Tako snažno sem si dišala po jutranji prhi, po vijolicah, da sem si rekla: »Danes sem lahko bolj nobel.« Ko mi je darilo izročila v lični vrečki, pod sitarsko hišo sva stali, sva se okorno poljubili, ker sem bila na tedenski očiščevalni Madal Bal dieti (tretji, mogoče četrti dan – ne ravno jagoden zadah).
»Zelo lepo, hvala,« sem rekla.
»Ti je všeč, res?« vpraša, da se bolje razumeva.
»Mhm, res.«
Potem enkrat sem razparala belo čipko, ki jo je našila tam spodaj. Folklora. Levim se, danes nad koleni. Prehitra porjavitev. Rada si domišljam, da hitro in lepo porjavim, kar je čista neresnica. Moja koža je smešno dojenčkasta, občutljiva. Pozimi imam rdeč nos, kot kakšna pijanka, poleti me sonce zapeče, da sem kot paradižnik-semafor sredi polja. Čez opekline se mi zaraste reliefna skorjica, precej bizarno. Lušim se tudi pod popkom (po obrazu sem se že 1. dan po vrnitvi iz Grčije).

Vonj po razmočenem asfaltu skozi zaveso. Scalo je, ne prav dolgo. Ne vem, ali mi vonj po mokrem diši, ali ne.

*Ob tipkovnici na široko razprt zemljevid londonskega undergrounda, kot da mi bo pokazal, kako se piše roman.