Najlepše zaljubljenosti so neuresničljive. Krhkost, ki jim počiva pod prsmi, žejne jezike boža opojneje od bistrega soka iz črnega ribeza, aronije. Iluzije nadnaravnih razsežnosti, vsa ta umišljena lepota ohrani sedež v VIP loži našega spomina. Objekti, ki jih krancljamo z njimi, zdržijo tudi brez vode, v temi. Kako nizkotno bi bilo, če bi ga namesto Pozejdon imenovala npr. moški s sumljivim zadahom! Ali pa tisti, ki mu nogavice smrdijo po konjski salami. Mogoče je prostor za stopala pod sopotnikovim sedežem njegovega avtomobila vedno nastlan s praznimi pločevinkami odurnih pijač, olupki od banan in celo kakšnimi kartonastimi škatlami od pizz. (vem, da ni, pa vendar, lahko bi bil) Mogoče si po veliki potrebi slabo obriše razžarjeni krater in kodrlajsaste sledi potem mirno nosi na sebi ves dan. Nohtov ne grize. Ko čajne vrečke odslužijo svoje v skodelicah, iz katerih pije, jih najbrž ne pušča na mizah, v koritih, kaj vem, kje vse. Mogoče na straniščih za seboj ne pušča dvignjenega pokrova. Prav lahko, da preveč papricirano kuha; verjamem, da je vseeno okusno in da kuha rad. Skoraj prepričana sem, da zna biti sam, da pogosto zre v temno morje in se vpraša, kje točno se konča. Mogoče ga je med plavanjem v zelo globoki vodi kdaj strah, da ga po trebuhu ne bi oplazil hrbet kita, ali morskega psa. Kolikokrat na dan pomisli na seks? Sem že kdaj odigrala vlogo kakšne štoparke, sadjarke s sladkimi melonami, mogoče oskrbnice hribovske koče, v kateri je prenočil v hudem neurju, v njegovih erotičnih fantazijah? Malo sem zašla. To niso več hibe, ki z banalnostmi vdirajo v domišljijske svetove. Karkoli od tega in dosti drugega, me na njem ne bi motilo, težko bi se pa sprijaznila, če se rad kopa v obleganih letoviščih, če je zagrizen ljubitelj hokeja, ali formule 1, in če bi se želel poročiti pred tristoglavo množico radovednežev (pa ne, da napletam tako fanatične utvare, zgolj preblisk, nasedel ob skalni obali).