ponedeljek, julij 03, 2006

ZELO ZELO nična ali kako so tri polovice skupaj še vedno nič

Kako je, ko se izjalovi vsaj polletno pričakovanje, ki ga v mislih že varno nosiš pod prsmi, kot dojenčka iz marcipana (ob tej ideji bi kar bruhala, ni čudno, da moj sadovnjak odmira, če mislim s takimi otrobi prepričati »polbogove«), postane del tebe, ker si ga zelo zelo želiš? Duhamorno je. Ker zaradi sebe, s seboj pravzaprav, ne dosežeš želenega. Nezadosten si, ne dovolj predan, blefiraš morda pred samim seboj? S tem se stalno jebem. Ne upam si dati roke v ogenj, da tisto, za kar trdim, da si želim in v to tudi verjamem, popolnoma drži. Morda zgolj zaradi vsesplošne duševne nepotešenosti iščem substitute za dolgotrajnejše dopolnitve, jih izberem, potem svojo izbiro negujem, zalivam, obrezujem, dokler ne zgnije ~ zgnije prekmalu. Odmre, kot odmirajo bolna drevesa. Moje najgloblje želje, pričakovanja oziroma cilji izginjajo tik pred mojimi očmi. Ko jih že skoraj držim za mezinec in je od mene odvisno, ali se bodo pustili odvesti z mano domov, odpovem. Tisti trenutek sem nič. Čakam, če mi bo iz čela zažarela moč in me premagala, a je ni. Čakam zaman. Tako kot vlake. Četudi pripeljejo, je pot z njimi nepopolna, nikoli me ne odpeljejo nekam, kjer mi je namenjeno biti. Ni ga kraja, mesta, vesolja, kjer si želim ostati. Pridem, vidim, izginem. To, z vsaj polletnimi pričakovanji, se mi je letos zgodilo že trikrat. Trikrat pol leta je sicer eno leto in pol, vem, dogajalo se je skoraj sočasno. Ljubezen, kariera, dušne sanje. Vse nedosegljivo. Utopično. Kot da sem človek, ki ni ustvarjen za nekaj dvojine, izpolnjujočega dela, ki še svojega zanimanja ne zna aktualizirati. Mogoče si preveč želim (a vendar premalo), a brez želja sem prazna. Nekateri si ničesar ne želijo, zato niso nikoli razočarani, temveč prijetno presenečeni, ko se jim kaj ugodno izide.
Zdaj sem spet na nuli. Danes bom zaspala z razbolenimi očmi in
Šesto knjigo sanj Dušana Merca v roki. Upam, da me ne napelje k nobeni želji. Želje, do nadaljnjega vas bojkotiram. Ste samo prozorna zastava, ki plapola na ozvezdju brez elektrike. Žarnice, ki ne svetijo. Slepe pege moje desne očesne mrežnice.

3 Comments:

At 9:38 pop., Anonymous Jabuk said...

Čau! Nisem bil prepričan, če boš res napisala to, kar ravno si, zdaj pa, ko je to tu - I got freezing chills, but still adore you. Brrr. Rad bi te spoznal čez 26 let.

 
At 7:56 pop., Blogger Zvita said...

hm, zanima me, kako bo takrat, ja, domišljija pokašljuje

zakaj me pa občuduješ?

 
At 5:15 pop., Anonymous mini said...

sj te ne občuduje, temveč obožuje.

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home