čudovit večer
Ob brleči kuhinjski svetlobi za mizo berem nekaj o Proustu. Školjkast lestenec se sveti, žarnica crkuje. Naravnost pod njim na mizi vaza, v njej mini nageljnom podoben šopek mnogocvetnic usodno škrlatne in bledikavo roza barve. Nič ne diši. Stara stenska ura nad vrati cvili, kot da bi v votli steni dvanajst brezzobih miši praznovalo pridobitev mlečnega kočnika, ukradenega pod kakšno otroško blazino, ki je dovolj velik, da si iz njega naredijo bucikaste proteze za vse; da bi le utihnile! A-ja, cvili vendarle ura, saj je vseeno. Iz plastenke izpijem velik požirek vode in jo grgram po ustih, ob tem se avtomatično spomnim nanj. On = voden. Ja, z njim bi morala biti. Na peščeni plaži bi ga v temi škropila z vodo, iz plastenke bi si v usta zlivala curke hladne tekočine in mu jo pljuvala v obraz, kot udomačena orka. Tako bi mu bilo všeč, da bi se zavalil na hrbet in se tresel od smeha in jaz z njim. Hmmm ... le kje se potika prav zdaj? Skozi črno dnevno sobo, ugasnjena luč, da pri odprtih vratih noter ne vdirajo nezaželjene gospodične vešče, gospodje komarji in gospe mušice, se kot slepka, v predpotopnih Champion kratkih hlačah (spomnim se, da sem z njimi neko poletje sedela na piranskih skalah s prvo, ne, pardon, drugo resno ljubeznijo leta, ummm, verjetno 1996), prebijem do balkona, majico si od pasu potegnem čez glavo in kožo nastavim opojnemu večeru. Čudovito diši. Pokličem mačkona Čarlija, da se ne izgubi med sadikami krompirja in paradižnikov v razraščenem vrtu; vem namreč, da se mu dobro zdi, da ima koga, ki ga vabi v posteljo. Ker je malo svojeglav, toliko časa gospodovalno mijavka na potki ob vrtu, da v copatih pridem tja in ga peljem na sprehod do konca le-te; čisto dovolj, da ga prežeči mački vidijo s podložnico, ki zvesto sledi njegovemu dvignjenemu repu. Potem malo postojiva, kakšno rečeva in greva počasi nazaj proti balkonu. Večer je čaroben.
P.S. Zgornja eskimo fotka nima kaj dosti veze s to objavo, kot tudi objava ne z blogom - nejasnost rešena (niti približno se mi ne sanja, kje sem se slikala; kvaliteta pove, da je vsega kriv telefon).
7 Comments:
Hm, če nebi omenila predpotopnih Champion hlač, bi vsi mislili da se dotično knjigo bere v čipkasti opravi...
Proustu bi bilo to gotovo bolj všeč!
čez udobje ga ni ;)
kako bi se mu cedile sline, če bi videl sočno solato, s katero se mastim prav zdaj, ajaj ...
z veseljem bi kdaj zorganizirala posmrtno srečanje velikih ustvarjalcev, katerega povezovalka bi bila sama, prostor: nekje med peklom in vicami, da se ne bi preveč potili, ti pa lahko igraš violino, če bomo kaj zaplesali, si za? če ne znaš, lahko simuliraš, ne bo nihče opazil, ker bo toliko kostnega škrtanja
pomojem bi bil kar fajn žur
Kar se mene tiče, mi kraj srečanja kar odgovarja, samo simulirat igranje kakega inštrumenta se moram še naučit. Lahko pa tudi samo pojem.
Najbrž bi se sladko imeli...
no super, zmenjeno, ti sporočim, ko jih nekaj naberem skupaj, pod rušo so kar težko dostopni, ampak se splača vztrajati
za prvi session sem imela med drugimi v mislih sartra/becketta, kosovela/gruma, plathovo, jarmana, satiea, junga
če se ne odzovejo, bova pa klicali duhove :), če upaš, svoj čas je bilo to zelo popularno
Upam da se boš uspela kaj zmenit, čeprav tile so kar muhasti...
Kar se pa klicanja duhov tiče; mnogo raje imam posmrtno srečanje z velikimi ustvarjalci, kot pa klicanje duš - tam namreč nikoli ne veš kdo pride.
Zlezel bi ti po tistih črnih nogah, z jezikom bi se vihtel tja gor k češplji, ko bi jo uzrl, bi mencal in hlačal, da bi skoraj vse zamočil... in potem bumf, tresk, razčepok!!!
Solatec
solatec, nujno si potreben zelenjavno-sadne terapije (češplje bodo kmalu), plevel ti raste iz ust, tvoja primadona čisto nič ne vrtičkari? mislim, da bi ti lahko privoščila kakšno osvežilno zalivanje in pograbila grudice
Objavite komentar
<< Home