PLAIN

Naša klubska scena je žalostno ploska. D.J.-i brez občutka za stopnjevanje plesne evforije, sama mularija. Pri 26-ih sem plesno nepotešena super stara mama, parazitski sedemnajstletniki okrog riti postanejo nadležni, nerazgrete množice uspavajo. Malo preden smo odpeketali, zdolgočaseni kot po kakšnem mlačnem filmu, je sicer plesišče popestril Jernej iz Urške, plesalec-trener-koreograf, in nekaj Kitajcev, B-boyev, sicer je stanje res bedno. Mule, ki oponašajo mtv-jevske move, zelo neokusno, leseni tipi z bandanami ... No, vsaj pol leta ne bom več priganjala. Plesat samo še na kak temperamenten etno koncert z dušo. Klube smo officially prerasli; ok no, že nekaj let nazaj, priznati si je pač malo trpko.

Vrhunec večera je bila prizanesljiva cena taksija domov; če pijemo, ne vozimo, so rekli. Nobenih ekscesov, blag, znosen maček. Niti malo muskelfibra. Plavanje po suhem.

Mar bi ostala doma in še enkrat gledala Bertoluccijeve Dreamerje.

Zbudila sem se lačna, kot že dolgo ne. Za zajtrk hrenovka s senfom, pol litra cedevite in kava. Tasty ;).