Lila in Klas

Nekega deževnega junijskega torka se Lila In Klas srečata v knjižnici. Še nikoli se nista videla, a takoj se prepoznata, saj sta se dolgo čakala.
»Greš z mano na korenčkovo juho?« jo povabi Klas.
Predlogu in njegovemu zrelemu glasu se Lila ne more upreti.
Sedeta v bližnjo gostilno, pred katero zunaj na klopi dež osvežuje zelene rastline, vsako v svojem bakrenem lončku.
»Dišiš po španskemu bezgu,« ji reče čisto na blizu.
»Vedel sem, da se danes najdeva in da boš brez dežnika.«
Lila spektakularno pomežikne, poželjiva kot mesojeda mala hibridna vrčnica, in si oblizne popkaste ustnice, prisesala bi se mu na visoko čelo in mu za glavno jed izsrkala možgane, surovi ji najbolj teknejo.
Posrebata čisto juho ter se okušata na daljavo.
»Za sladico ti bom pozirala,« ga seznani z nadaljevanjem dneva.
»Točno vem, kje,« pokima Klas.
Lahkotno in neposredno kot njuna spontanost, se povzpneta h kolesju nadčasja nad mestom. Dežna sapa jima sproti zarisuje pot, da ne zaideta med mrenaste oblake.
Lila se sleče in njuno srečanje je zaokroženo. Vpleteta se med svinčene špice, ne štejeta več ne dni ne noči, medsebojna simbioza je neizbrisljiva. Njuna zrna obrodijo medeno Ajdo.