CIKCAK

Avtobus, poln angleških turistov. Čebljava, sofisticirana angleščina. Različne generacije kramljajo o Sloveniji, jo primerjajo s Hrvaško in Italijo. Dobrovoljni so, navajeni dežja. Usedem se k moškemu srednjih let. Svetlopolt blondinec z očali. V kratkih hlačah je, ne edini. Lepa, močna stegna, poraščena z mehkimi dlakami lisičje barve. Ko z desnim očesom malo poškilim, opazim porcelanaste dlani in negovane nohte. Obleke mu dišijo po oceansko svežem mehčalcu. Čutim, da škiliva oba. V naročju imam torbo. On s prsti bobna po ploskem trebuhu. Ne udeležuje se vsesplošne debate, ki se razleze vzdolž avtobusa. Pred nama so srednja vrata, nad njimi ugasnjen televizor. V sivem ekranu si ga dodobra ogledam. Všeč mi je. Namuznem se svojemu nepredvidljivemu apetitu. Ni ga kemika, ki bi ga znal formulirati. Čakam, da kaj reče, zdi se, da prva vljudnostna fraza pripada njemu. Z veseljem bi bila njegova vodnica. Rahlo miga s stegni, z levico si popravi rob kratkih hlač in mimogrede oplazi moje stegno. S svojimi, sproščeno razkrečenimi, zavzema dobršen del moje polovice. Na jeziku ima, da bi se opravičil, a ga z nasmehom prehitim. Že v redu. Lahko še enkrat. Z očmi potuhnjeno cikcakam med kocinami njegovih beder. Bombažne hlače so videti tako mehke, v njih je dovolj prostora za kakšno dlan. Celo vabijo, da bi se tam pogrela (domišljava dozdevanja). Poškilim malo višje. Izvede še en ročni manever, tokrat si popravi kar spodnjice, recimo, če ne kaj drugega. To moški naredijo zelo verzirano, dovoljeno jim je. Kdor ga ima, naj z njim lepo ravna. Če bi si jaz, kar tako za hec, sede pod krilom npr. premaknila rob spodnjic, bi bila najmanj nespodobna iskalka pozornosti. Ali če bi si z dlanjo popravila modrc, ali vsebino v njem, kar je verjetno storil sam, tam spodaj; moški to ves čas počnejo, kadarkoli in kjerkoli. Molčiva. Vstanem. Čas za izstop. Prerivam se med stoječimi, mu pred vrati poklonim droben nasmešek, odprem dežnik in zaplujem v dopoldansko svežino.