sobota, junij 03, 2006

Dare to be different, dare to be who you are!


Super mi je, ko vidim človeka, ki je sam svoj in svojost dobro nosi. Posebnost, ki mu je ulita (vsak jo ima, večina jo kamuflira), je namreč samo njegova. Nobenih mavčnih kalupov za kopije, prosim, vsak zase je unikat in tak naj se razvija, se zaliva, ko je žejen, si da jesti, ko je lačen.

Izgled je ena najopaznejših razlik med nami, najhitreje bode v oči. Nekaj časa sem živela v skupnem gospodinjstvu z Indijko Anito, ki se je morala odcepiti od svoje družine. Izobčenka je postala s svobodno izbiro partnerja, ki ni izpolnjeval pričakovanj njene družine. Odpovedala se je svojcem, zatajila svojo vero in se izročila zahodnjaškemu brezboštvu; opazila sem, da se ni najbolje znašla in da je skrivoma zelo pogrešala, čemur se je iztrgala. Četudi se povsem oddaljimo od gnezda, v katerega so nas položili, mu vsaj malo pripadamo. Anita je bila nezadovoljna z barvo svoje polti, s ščetinastimi lasmi, ki si jih je uporniško postrigla na kratko in jih svetlila, s poraščenostjo, Indijke so precej bolj kosmate od nas (večina si redno depilira obraz ~ brki, zalizki, tudi roke). Občudovala je mojo polt, ki sem si jo takrat temnila s samoporjavitvenimi kremami. Olivni ton moje, bolj svetle, kot temne, ji je bil všeč, četudi umeten, njena temna pa, kot se je zmrdovala, umazanega videza, zato si jo je belila s preparati za posvetlitev pigmenta.

Že od nekdaj so mi zelo všeč bujne pričeske, mulatski kodri, divji, neobvladljivi svedrčki. Sem naravno skodrana, ampak tako pa spet ne, zato sem si že omislila tudi afro trajno, ki zelo skuri lase. Ko sem prišla v črnski frizerski salon, so me ženske debelo gledale.
»Kaj bi rada? Trajno? Zakaj le?«
Nerade so mi žgale lase, postopki trajnega kodranja so zelo uničujoči, in ni jim bilo jasno, kaj hudiča se grem. Zraven mene sta sedeli dve punci, katerima so jih ravnale, kar je približno enako škodljivo njihovim kodrom.
»Narobe svet,« zagodrnja starejša gospa, ki čaka svojo vnuknijo, kateri je frizerka pletla kitke.

Potem pričakovanja družbe. Vsi naj sledimo navodilom, se pridno učimo, da bomo čimprej diplomirali, si dobili ustrezne službe, sodelovali pri tvorbi visokokvalificiranega naroda, si ustvarili prijetne družinice in živeli happily ever after. Najbrž res?! Če naj bi to bil recept za uspeh, kako to, da po svetu vandra milijarde obupanih, mladih in starih, ki so nekdaj verjeli v uspeh, zdaj so samo še razočarano zagrenjeni, če ne celo ravnodušni in nase natikajo vsak dan novo identiteto, ker se jim vse drugo še bolj gabi?

Vem, da ljudje rabijo vodstvo, red, disciplino, sicer bi drug drugega podavili v babilonu neskončnih / hermetičnih možnosti (tudi sicer se masovno pobijamo), ampak vseeno je super čimprej zavohati svoje želje, jih zbezati iz žolča, če ne drugače, jim slediti in pisati svojo zgodbo. Tudi pozno je bolje kot nikoli.

Ne verjamem, da je slepi gon po obstoju, izpolnjevanju pričakovanj nekih predestiniranih določb, dovolj za preživetje.

Pomislim na Frido Kahlo, njena zgodba me je osupnila. Sama, razkosana na delčke, proti smrti. Polna strasti, volje, odločnosti. Spoštujem ljudi, ki si izbirajo partnerje glede na osebnostno sorodnost, vztrajajo, dokler si ne najdejo polovice, ki se kot oklep prilega njihovim prsim. Seveda se tudi oklepi raztegujejo, popokajo, če niso dovolj trdni, ampak verjamem, da se splača potruditi, da samo to zares dopolnjuje. Poplava negotovosti, v kateri se ljudje zelo radi grabijo za roke, se priklenejo drug na drugega in si domišljajo, da bodo skupaj močnejši, je uničujoča. Razliva se že čez zadnje hektare rodovitne zemlje: če ne bomo zahtevnejši zase, si zares prisluhnili in si privoščili najboljše, bomo zgnili mnogo prej, kot nam je namenjeno.

5 Comments:

At 8:56 pop., Blogger naveza said...

@pričakovanjadružbe:
čisto preprosto: potrebuješ leta, kilometrino če hočeš :) ki naredijo to, da prioriteta preide s pričakovanj družbe na lastno zavedanje. Razen če imaš srečo (starše...)
* it feels so good *

 
At 9:26 pop., Blogger Presbite said...

"To be irreplaceable, you have to be different"
Coco Chanel

 
At 10:44 pop., Blogger Zvita said...

gledam sajaste oblake skozi okno

napeto je

 
At 3:04 pop., Anonymous Anonimni said...

BRAVO.bereš misli mladih (v vseh oblikah). strinjam stoposto.
priklenjanje ne pomaga.

barbi

 
At 3:10 pop., Blogger Zvita said...

projiciram svoje, barbi

fino, da se jim pridružuješ

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home