Njenih pet minut

Opazim jo, ko aristokratsko privzdignjena malo ošabno sedi na klopci avtobusne postaje. Odeta v pastelno starinsko krilo z volančki, črne dokolenke s pisanimi našitimi vzorci, obuta v različna, pošvedrana čevlja. Na prsih stiska damsko torbico, glavo ji krasi razkošen klobuk iz petdesetih. Ko jo drugič pogledam, sedi na široko, s komolci naslonjena na kolena in me srepo opazuje. Ustavi mimoidočo trafikantko.
»No, kolk misliš, da sem stara? Kaj misliš? Me prav zanima,« je zvedava.
Ženska je z eno nogo že naprej, a gospa ne neha.
»No, kaj bi rekla? Lahko poveš po pravici.«
»Hmm, 50?« nesigurno in neangažirano vpraša.
Gospa se naglas zareži:»Ahaha, ne ne, to pa ne. Sem vedela. 53 jih že imam. Ahaha ... 50, kjeee pa, kjeee pa. Tri-in-petdeset,« pojasni.
Ženska pokima in se kot miška previdno skuša izvleči iz gospejine pasti.
»No, kolko pa tehtam? A, kaj misliš? Sem shujšala, o ja, kar ugani. No?«
Tega si ne upa ugibati. Skomigne z rameni.
Gospa se še bolj reži in se zadere vzdolž postaje:»11 kilogramov sem shujšala. Prej sem jih imela 126. Se opazi, a ne, vem, ooo ja,« od zadovoljstva se ji tresejo podbradki.
Ženska se tokrat izmuzne, gospejino naslednje vprašanje izzveni brez odgovora. Spet jo pogledam, zre vame. Po obrazu ima velike, temne madeže, morda opekline. Okrog vratu nekajkrat ovite porumenele koralde.
Vstane in se ustavi tik pred mano.
»Zakaj pa maš tole kiklo, spodaj pa še hlače?« jo zanima.
»Všeč mi je tako,« odgovorim.
»Meni pa ni. Čisto nič. Take cunje jaz ne bi nikoli oblekla,« negodovaje odkimava in odkrunca proč.
»Ne ne, to pa ne,« si prigovarja in me še zadnjič premeri od nog do glave. Izgine za vogalom.

Čez čas pomislim, da na prav tisto klopco verjetno prihaja vsak dan ob isti uri, pripravljena na veliki izlet. Urejena, kot se spodobi, čaka svojo kočijo, pa se vedno kaj pripeti na cesti. Ampak jutri gotovo pride ponjo.