ponedeljek, junij 05, 2006


Sanjala sem, da je Ivica Buljan naredil izpit za avto in da sva se furala okrog v modri diani. Govorila sva francosko. Potem me je odložil pred zapuščeno tovarno, v kateri naj bi bila neka njegova predstava, ki bi jo rada videla. Stopim noter, nikogar nikjer, dolg, s pajčevinami zaraščen hodnik, na koncu raztrgana ograja. Zunaj popolnoma druge dimenzije. Vrt. Veliko platno, kot odrsko ozadje, žive barve. Svetloba je zadominirala nad stavbnim mrtvilom. Oranžne luči, kot na laksu viseče pomaranče. Po ramenih me jezno potreplja Jana. Še preden potarna, ker sem jo pustila samo, samo da se prikaže frajer z diano, že me ni in pozabim na prijatelje, se pritožuje; medtem se ji opravičujem, da je nisem poklicala odkar se je odselila oz. da so tam v hribih slabe telefonske zveze, ker poskusila pravzaprav sem, a je številka nedosegljiva. Nato skupaj tečeva po nekih temnih stopnicah, ob katerih v grmovju rastejo televizorji z antenami in črnci popivajo v kotih, zaviti v časopisne liste. Pred nama iz nič zraste Chrysler buildingu podoben hotel iz stekla, na vrhu, kot pri cerkvenih zvonikih, rdeč neonski križ, pod vrhom, nekaj nadstropij nižje, se okrog stavbe brzinsko suče vtriljak, poln turistov, ki bivajo v hotelu. Preden zaspiš, si privoščiš en krog, z razgledom na mesto.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home