Vasilis paradise

Če poleti koga zanese na Karpatos, neverjetno miren in še precej neskomercializiran otoček, priporočam izlet z Vasilijevo barko, ki vsak dan odrine iz Pigadie. Lani sem šla in obljubila kapitanu in njegovemu sinu, da se letos vrnem. Nazaj domov, se je Vasilij verjetno pošalil, me pelje sam in to z novo barko, dosti boljšo. Rad bi plul vse do Slovenije; pred leti se je celo zaljubil v neko slovensko Marijo, ki je tam počitnikarila.

Izlet vključuje ogled in kopanje na deviških plažah otoka, ki so dostopne samo z morja. Super stara barkača počasi plava, nudi odlično spogledovanje s sinjim morjem in klifnatim obrežjem. Vasilij in Theo brez problema ustavita, če se komu zahoče potapljanja, prijazno razložita kaj o domačinih, ali pokrajini, o neznosni pustinji, ki zavlada po otokih izven sezone, mlade razjeda depresija, malo zagrenjeno pove Theo, ki dobro pozna slovenske nogometaše in mi obljubi, da bo samo zame poiskal magični tolmunček, ko se ustavimo pri Vasilijevem raju. To je skalnata pečina nekje med Pigadio in Olymposom na vzhodni obali otoka, ki se mu zdi nebeško lepa. Na skale je nekoč nek slovenski zdravnik z barvo napisal Vasilis paradise, zato je malo tudi prav njegova. Ob strmih stenah, po katerih izklesane stopničke vodijo k njegovi taverni, nekaj 10 metrov nmv, kjer svojim gostom postreže z odlično grško in zeljnato solato, souvlakijem, ovčjim mesom in še kaj se najde. V hladilni skrinji ima seveda tudi vino in brezalkoholne pijače, še kakšna čokolada se najde, za sladkosnede.

Kot mi je bilo obljubljeno, me Theo pelje v tolmunček samo zame. Plaziva se skozi tesen skalnati rov in prilezeva na nekaj čudovitih m/2 lepo zaobljenih skal, drobnega peska in turkiznega morja. Pusti me samo in pomaga očetu pri pripravi kosila. Ko končata, pozvonita z zvončkom.

Gola uživam na sončku, gradim peščene stolpe z bazenčki, ko v moj zalivček zaide starejši možakar z masko in plavutkami. Zagleda mojo nagoto, nekaj zamomlja v opravičilo, ni vedel, da sem se tam nastanila, samo raziskuje, smeh, ogrnem si pareo, da ga ne bi odgnala. Do kolen bredem po osvežujoči vodi in se menim z Nizozemcem, ki mi v nekaj minutah nadvse simpatično razodene svojo življenjsko zgodbo. Neutrudljiv raziskovalec, laboratorijski kemik za Shell, ves čas potuje po svetu, kjer v podružnicah izobražuje mlajše sodelavce, sicer pa z ženo nekje nedaleč od Amsterdama obnavlja hišico iz 14. stoletja, medtem živita kar v prikolici. Ko se zadebatirava, se nama kmalu pridruži njegova žena, pravtako s plavutkami in masko, in pogovor nadaljujemo v troje. Tako simpatičnega para pa že dolgo ne! Povsem smo se ujeli, čeprav je bilo med nami dobrih 40 let starostne razlike. Če se bom kdaj potepala po Nizozemskem, ju moram vsekakor obiskati, sta bila odločna. V hiški bosta oddajala tudi sobe za goste.

Vasilij kmalu pocinglja, sicer nas že mamljivi vonj po peki kliče v višave. Pojedina je zelo okusna, porcije enormne in kar naklada in naklada, da bomo krepki in veseli, reče. Vmes sam malo zadremlje v senci, pot bo še dolga.

Obredemo še večino vzhodne obale, na nekaj znamenitejših plažah se ustavimo, posončimo in namočimo razgreto kožo v res čudovitem morju, potem ob spremljavi Vasilijevih ljudskih, nabitih z melosom, s katerim izraža svoje zadovoljstvo, odplujemo nazaj proti marini.

Na krovu nas je bilo kakih deset; nizozemski par, velika švedska družina s posvojenimi otroci, tudi zelo prijetni, dvočlanska posadka in moja malenkost.

Izlet, vsekakor vreden 20. evrov.

* na sliki 31 nekaj obvezne opreme Vasilijeve taverne: ključ za wc na prostem, damski vložki, če kateri teče, kis in olje :)