K. V.

Sede na pločniku pred koprskim teatrom mi Barbara, kako leto nazaj, na gledališki list napiše ime avtorja, ki ga moram prebrati. Tema je, že kar nekaj sangrie v riti, debata opotekajoča, moj fokus se potaplja globoko k dnu, brez kisikove bombe in maske, ribica mi uhaja izpred oči, ko topla noč razgreva betice.

Kurt Vonnegut, piše. Nekaj podobnega, kakšna črka mogoče fali. Kmalu v knjižnici poiščem nekaj njegovih, ki me potem kratkočasijo pod brhko slivo na hribu, ki sem jo posvojila lansko poletje. Tista ribica, ki se ni pustila ujeti, me je dodobra izmozgala. Melanholična sem hodila k drevesu, da sem bila čisto sama, s pareom za na plažo namesto dekce, trava je bila ravno pokošena, pikala je, s plastenko vode in telefonom, za vsak primer, če bi ribica slučajno spregovorila. Kurt in njegov Kilgore sta me žgečkala in cukala za lase, da se nisem razkrojila od žalosti.

Priporočam.