nedelja, junij 04, 2006

K. V.


Sede na pločniku pred koprskim teatrom mi Barbara, kako leto nazaj, na gledališki list napiše ime avtorja, ki ga moram prebrati. Tema je, že kar nekaj sangrie v riti, debata opotekajoča, moj fokus se potaplja globoko k dnu, brez kisikove bombe in maske, ribica mi uhaja izpred oči, ko topla noč razgreva betice.

Kurt Vonnegut, piše. Nekaj podobnega, kakšna črka mogoče fali. Kmalu v knjižnici poiščem nekaj njegovih, ki me potem kratkočasijo pod brhko slivo na hribu, ki sem jo posvojila lansko poletje. Tista ribica, ki se ni pustila ujeti, me je dodobra izmozgala. Melanholična sem hodila k drevesu, da sem bila čisto sama, s pareom za na plažo namesto dekce, trava je bila ravno pokošena, pikala je, s plastenko vode in telefonom, za vsak primer, če bi ribica slučajno spregovorila. Kurt in njegov Kilgore sta me žgečkala in cukala za lase, da se nisem razkrojila od žalosti.

Priporočam.

2 Comments:

At 9:22 pop., Blogger naveza said...

* K.V * Fakti se mi zapodijo skozi vijuge: Dresden, slaughter house 5 - še neprebrano darilo od davno enkrat, klasika, intervju z 80 letnim starcem v sobotni kakšno leto nazaj...eh, veliko bliže mi je posedanje v pikajoči, ravno pokošeni travi ob mrtvem rokavu Save, kačji pastirji se pretepajo s komarji, dan pa spokojno ugaša.

 
At 10:24 pop., Blogger Zvita said...

obstaja tudi istoimenski film, ki ga še nisem videla

ta, pod slivo, bode kot šivankasto seno, in vznemirja dihala ~ po tanovem kiham ko nora, takoj ko pridem iz gozda

za koga navijaš med pretepom?

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home