večerne

Nove, ne po nastanku, ki mi jih zdresiran juxebox predvaja, preden omagam.

Jeff Buckley's Everybody here wants you, všeč mi je samo prva polovica, druga zaide v zoprn pop. Inspirirala je zgodbo spodaj, lilac skin, in pa današnji, kosmuljasto nevrotičen dan, kajpak.

Potem Inxs's Mystify, ki me spomni na razvratne žure pri Sergeju, deset let nazaj in več, na njegovega starejšega brata Sašota s slick frendi, vsi zelo stylish, zelo arogantni, zelo popularni. V ledru in z debelimi denarnicami, so se nam, ščinkavcem, posmehovali in nas hecali, da smo počeli razne traparije. Njihove prijateljice so zjutraj:
~ ali jo nastavile
~ ali pospravile po hiši.
Dobro se spomnim, ko je Sašo Andreji, kratkolasi damici, z najljubšega fotelja, po katerem smo se valjali, čakajoč v vrsti, zelo botrovsko, s temnimi špegli čez oči in jointom v ustih, ponudil izbiro. Lahko si mislite, za kaj se je odločila. Izvrševalcev »kazni« je bilo več, mi smo špegali skozi ključavnico, da ne bi česa zamudili.

Tretja je Sade's Jezebel. Ker je lepa.