Vedno več in intenzivneje sanjam, tudi ponoči.

Nocoj sem bivala v živopisnem kampu, podobnem hipijevski komuni; vse razdejano, free love ob vsakem koraku, veliko bivših simpatij, samo neuresničenih, se je valjalo po kotih in jaz z njimi. Peklenska vročina, ribe na žaru, ananasovo vino v potokih. Taborenje doseže vrhunec s katastrofično zlomljenim zadnjim kolesom mojega bicikla, bakrene barve z rožicami, kolo simetrično prelomljeno na dva polmeseca, krivca nikjer. S polovicama v roki sem sedela na tleh in jokala, kot da se kaj hujšega ne bi moglo zgoditi, medtem se okrog mene odvija kontinuirani koitus, vse prepledeno, vzdihi ugodja preplavljajo vibrirajočo gmoto.

Potem stojim pred učiteljskim katedrom v razredu, polnem navijačev različnih narodnosti. Face-to-face. Učitelj na ročni uri, projicirani na steno pred menoj, štopa oz. odšteva sekunde. V roki drži test za ugotavljanje nosečnosti. Kolena mi klecajo: »Ni zdaj čas za to, ne, res ne, jaz moram iti,« si mrmram. Stiskam pesti. Zatuli zvonec. Stari očalar me privoščljivo ošine, vstane in zakriči: »N - o - s - e - č- a !«

Nekajkrat pogoltnem slino, brenči mi za ušesi, navijači žvižgajo na ves glas, ropotajo z bobni, omedlim. Čez nekaj trenutkov ležim v naročju svojega najdražjega, iz kategorije neizpolnjenih ljubezni, nežno me boža in z grlenim glasom šepeta, da bo vse v redu. Vpraša, kdo je srečni očka. Trije prsti moje desne roke označujejo možnost: oseba A, oseba B, ali oseba C. Razočarano me pogleda, izpusti mojo glavo, da iz njegovega naročja tleskne po tleh, ulije se kri. Pljune mi na čelo, si odpne zadrgo hlač, malo postoji nad menoj, zamahne z roko in gre; škoda njegovega urina. Težki koraki topotajo vzdolž odmevajočega hodnika. Na tleh upočasnjeno odtekam, kaplja za kapljo, sama, a ne povsem.