petek, junij 16, 2006

n e k d o
















Sedi na robu hriba. Skodrani lasje, gladka ramena, žirafji, kitast vrat. Opazujem barvni ton njegove kože. Ramena medeno zapečena, tilnik rdečkastorožnat, vrat skoraj mlečno bel. Mavričen moški, ki gleda na mesto in nekaj piše. Ga smem zmotiti? Tako spokojen je, veter mu mrši lase in hladi razgreta ramena. Ima temne oči? Mu koža diši po morski soli, po razmočenem betonu tik po dežju, ali po multivitaminskem potu? Ima rad limonin sladoled? Zagotovo še ni slišal vokala Erykah Badu. Rad plava? Ima psa, kanarčka, ali skrbi za staro mamo? Je že kdaj stopil na strupeno kačo? Se do jutranje zore pod luninim sijem in zvezdami na barki pogovarjal z izkušenim ribičem, ki dobro ve, katero vino je najboljše? Se je že kdaj zaljubil v rdečelasko s pegami? Zaspi ob nemem filmu, ki traja dve uri in pol? Raje nosi bombažno, ali džersi spodnje perilo? Zna speči izvrtsno ribo? Je že kdaj iz prstov desne roke naredil pet šarenih lutk in z njimi nastopal na odru ženskega trebuha? Zamiži, ko išče najprimernejšo besedo za čustvo, ki ga gnete pod pasom? Bi lahko za spremembo ostal s hrbtom obrnjen proč, če ga pobožam po vratu in povoham, kako diši? Ne bi se rada zazrla v motne oči, ki ob robu hriba preštevajo rdeča vozila, ki se vzpenjajo po ovinkasti cesti. Da ne bi bila razočarana, grem kar mimo. Mogoče čuti, da ga opazujem in prav zdaj razmišlja, ali sem levičarka ali desničarka, si zobe umivam z mehko, srednjo ali trdo zobno ščetko, ali če sem se že oprhala z novim propolis milom za telo. Mogoče počiva in sanja o starem kolovratu pred lisičjim hramom št. 32.